Umetnik Thomas J. Price je ta teden v Londonu razkril svojo novo stvaritev, javni kip "temnopolte slehernice". Prikazuje jo med početjem, ki je danes vseprisotno: strmenjem v zaslon telefona. Kip je avtor na prvi pogled protislovno naslovil Reaching Out (Segati); namerno ga ni oblikoval po nobeni konkretni posameznici. "Rad bi, da bi kip ljudem ponudil priložnost, da se na čustveni ravni povežejo s podobo nekoga, ki ga sicer mogoče ne bi niti opazili."

"Zame je bilo pomembno, da mi ni bilo treba upravičiti določenih pričakovanj, na primer ideje, da moraš biti vrhunski športnik, član Črnih panterjev ali politik, da te ovekovečijo," je Price izpostavil v intervjuju za The Observer. "Gre za fiktivni lik, ki se opira na različne reference. Rad bi pokazal notranji svet svojih likov, ne pa njihove javne vloge. Ljudi hočem pokazati v naravnem trenutku. To lahko deluje ranljivo, ampak v resnici močno, ker ni nobenega pretvarjanja."

Umetnina tematizira izkušnji izolacije in povezanosti, obenem pa se dotika tega, "kako zelo tehnologija vpliva na naša življenja".

"Rad bi tudi, da bi mimoidoči v njej prepoznali sebe ali pa svoje znance," je Price pojasnil za The Guardian. Njegova izhodiščna ideja je bila ustvariti podobo iz znanega sveta in s tem ponuditi protiutež "vsem tem velikopoteznim, zmagovitim skulpturam", ki jih najdemo na trgih in v parkih po vsem svetu. "Pogosto je najvplivnejša oseba v prostoru oseba v ozadju, tisti, ki menca in ne sedi zravnano ter z ogromnim nasmeškom".

Skulpturo so postavili v vzhodni London, ob sprehajališče The Walk, ki sledi greenwiškemu poldnevniku in je edino sprehajališče, namenjeno razstavljanju javnih umetnin.

Nova postavitev obenem opozarja na to, kako malo kipov temnopoltih žensk je v resnici v Veliki Britaniji. Pred bolnišnico St. Thomas stoji kip britansko-jamajške poslovnice iz 19. stoletja Mary Seacole, ki je v krimski vojni skrbela za ranjence, v soseski Stockwell pa temnopolta ženska predstavlja alegorijo materinstva.

Oster do gverilske intervencije v Bristolu
Reaching Out bi bilo četrto delo na tem seznamu, če bi Marc Quinn lahko prepričal mestne oblasti v Bristolu, da bi obdržale njegov kip protestnice gibanja Black Lives Matter, ki ga je čez noč postavil na izpraznjeni piedestal strmoglavljenega kipa sužnjelastnika Edwarda Colstona. Price je do Quinna sicer kritičen, češ da je bila njegova gesta "čisti oportunizem". "Quinn je v resnici še enkrat koloniziral ta prostor in sabotiral proces, ki poteka v Bristolu. Po mojem mnenju je šlo za strateško potezo, s katero je hotel opozoriti nase, ne glede na to, kaj govori o zavezništvu. Lahko bi se odločil za anonimno gesto, a je raje postavil sebe v središče."

Protesti Black Lives Matter so med drugim v ospredje pripeljali tudi javno debato o zastopanosti temnopoltih državljanov v javnih umetninah. Londonski župan Sadiq Khan se je že zavezal, da bo z razpisom za nova javna dela in preimenovanjem nekaterih ulic stopil na pot večje raznolikosti.

Suženjstvo ob popoldanskem prigrizku
Pred dnevi se je na udaru znašla tudi galerija Tate Britain: ljudi so zmotili rasistični motivi na muralu The Expedition in Pursuit of Rare Meats (Ekspedicija v iskanju redkega plena) iz leta 1927, ki krasi restavracijo njihovega muzeja. (Na njej sta med drugim upodobljena zasužnjen, za vrat priklenjen temnopolti deček in njegova obupana mama.) V izjavi za javnost so napovedali, da "tehtajo, kako bodo ta rasizem naslovili"; svojo odločitev bodo razglasili v prihodnjih mesecih. Peticija jih poziva, naj iz prostora bodisi izselijo restavracijo ali pa umaknejo "groteskno" podobo.

"Ta mural je treba imenovati kot to, kar je," je na temo galerije Tate komentiral Price. "Ne moreš se samo skrivati za izgovorom 'Oh, ampak to je zgodovina'. V resnici ljudi dobesedno silijo, da so soudeleženi pri utrjevanju rasističnih stereotipov in hierarhij. Pravzaprav je neverjetno, da se ni ob to nihče spotaknil že prej, ampak morda ima to tudi svetlo plat. Situacija je pokazala, da so se ljudje začeli zavedati svojega okolja; to zavedanje je nujno, če hočemo doseči resnične spremembe in ne samo ponavljati floskul."

Price z retoričnim vprašanjem odpira tudi zanimiv razmislek: "Zakaj naj bi objekti in slike veljali za večne? Ne gre za brisanje preteklosti, pač pa za ustvarjanje nove prihodnosti."