V MSUM-u bodo med drugim pripravili razstavo Jasmina Cibic in the Otolith Group.

"V Dachauu sem našel svojo resnico," je Mušič ob ciklu razmišljal leta 1995 ob robu velike retrospektive v pariškem Grand Palaisu. "Pred deportacijo nisem imel prave osebnosti, name je vplival najprej De Pisis, nato postimpresionizem ... V Dachauu pa sem risal skrivaj, zlasti v obdobju dveh tednov, ki sem ju preživel v revirju taborišča, kamor SS-ovci niso vstopali. Ležali smo na nadstropnih pogradih, vsako jutro so se okrog mene kopičila trupla, eno na desni, eno na levi, dve zgoraj, dve spodaj ... Res nisem mogel, da ne bi skiciral teh podob smrti. Zatem sem risbe skrival pod srajco." Foto: Muzej Revoltella
Sorodna novica V Trstu odkrili 23 nepoznanih Mušičevih dachavskih risb

Razstavno leto 2020 bodo v Moderni galeriji začeli z razstavo v Italiji odkritih 24 Mušičevih risb iz Dachaua v sklopu stalne razstave umetnosti 20. stoletja. Risbe so bile leta 2018 prvič razstavljene v tržaškem muzeju Revoltella, tokrat jih bodo spremljale še dachauske risbe iz Slovenije in ožji izbor del iz cikla Nismo poslednji. Razstava bo na ogled od januarja do aprila.

Ma začetku februarja bodo odprli razstavo V.S.S.D. in Alen Ožbolt. Umetniška produkcija tandema Veš slikar svoj dolg? (Alen Ožbolt in Janez Jordan) je med letoma 1988 in 1995 predstavljala enega od pomembnejših fenomenov sodobne umetnosti na Slovenskem. Z uveljavljanjem nove estetike slikarskega in kiparskega dela je tandem v slovenski prostor prinesel popolnoma nov koncept likovnega ustvarjanja. Po razhodu tandema Ožbolt samostojno nadaljuje umetniško pot. Njegova umetniška produkcija se v določeni meri nadaljuje iz postulatov, ki sta jih za novo obliko umetniškega dela zastavila že v skupinskem delu oba avtorja V.S.S.D., čeprav z odločno cenzuro, ki se v začetnih letih samostojne umetniške poti navzven kaže tudi kot namerni in oster odklon od znane poetike V.S.S.D., so zapisali v Moderni galeriji.

Nad fotografijo, 2002. Foto: Alen Ožbolt
Nad fotografijo, 2002. Foto: Alen Ožbolt

Socialistični blok kot velika čakalnica
Od začetka junija do sredine septembra pa bo v Moderno galerijo vabila mednarodna razstava Andrzej Wroblewski: Čakalnica, Poljska - Jugoslavija 1956. Po razstavi vizualnih umetnosti 30. let v Kraljevini Jugoslaviji bo pomenila svojevrstno nadaljevanje raziskovanja desetletk in modernizma Vzhodne Evrope, in sicer tokrat v času socializma, natančneje po letu Stalinove smrti 1953, ko je poljski slikar Wroblewski obiskal Jugoslavijo in se seznanil s tukajšnjimi umetniki, tudi Gabrijelom Stupico.

V središče bo postavila vprašanje čakalnice kot metafore za mentaliteto ali zagato vzhodnoevropskega življenja. Wroblewski je serijo svojih del posvetil temi čakanja in (nemožnosti) potovanja, izkazalo se je, da je to temo mogoče zaslediti tudi na Slovenskem, najprej v delu Marjana Dovjaka. Iztočnica razstave bo tudi literarna, saj je že Heiner Müller leta 1992 celotno Vzhodno Evropo oz. nekdanji socialistični blok primerjal z veliko čakalnico.

Andrzej Wróblewski, Čakalnica 1, 1956. Wróblewski je bil poljski figurativni umetnik, ki je pri rosnih 29 letih umrl v gorniški nesreči. Danes velja za enega najprominentnejših poljskih umetnikov v povojnem obdobju. Foto: Wroblewski Art Museum
Andrzej Wróblewski, Čakalnica 1, 1956. Wróblewski je bil poljski figurativni umetnik, ki je pri rosnih 29 letih umrl v gorniški nesreči. Danes velja za enega najprominentnejših poljskih umetnikov v povojnem obdobju. Foto: Wroblewski Art Museum

V septembru v Moderni galeriji načrtujejo še prvo večjo posthumno predstavitev fotografske zapuščine Božidarja Dolenca (19502008), pomembnega avtorja zadnjih dveh desetletij 20. stoletja, ki jo je Moderna galerija pridobila leta 2017. Dolenc je bil po eni strani izjemno subtilen in angažiran kronist alternativnih dogajanj zadnjega desetletja socialistične Jugoslavije v Ljubljani. Po drugi strani njegov opus razkriva izrazito avtobiografski in introspektiven značaj.

(Pre)dolgo čakali na pregledno razstavo Tobiasa Putriha
Razstavno leto v Moderni galeriji pa bo sklenila pregledna razstava Tobiasa Putriha. Putrih se ukvarja z avantgardami 20. stoletja, zlasti utopičnimi in vizionarskimi koncepti arhitekture in oblikovanja, v številnih konceptualnih in materialno efemernih projektih. Oblikuje hitre arhitekturne spremembe javnih prostorov ter gradi začasna okolja iz papirja, kartona, lesa in svetlobe.

Kot so zapisali v Moderni galeriji, je leta 1972 rojeni Putrih eden najvidnejših umetnikov iz Slovenije, ki pa po več kot 20 letih intenzivnega dela v mednarodnem prostoru še ni imel večje pregledne razstave v domovini. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se podiplomsko izobraževal na Umetniški akademiji v Düsseldorfu v Nemčiji. Leta 2009 je prejel nagrado Prešernovega sklada. Razstava bo na ogled od oktobra 2020 do januarja 2021.

Aktivistični kolektiv iz Kurdistana v gosteh
Od februarja do maja bo v MSUM-u v programu Forme izvajanja, ki ga bo Moderna galerija pripravljala v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem, na ogled gostujoča razstava Oblike svobode. Obravnavala bo filmsko skupnost Rožava, kolektiv, ustanovljen leta 2015, ki deluje v avtonomni pokrajini Rožava na zahodnem delu Kurdistana, današnji severni Siriji.

The Otolith Group so bili leta 2010 v Veliki Britaniji nominirani za Turnerjevo nagrado. Foto: Reuters
The Otolith Group so bili leta 2010 v Veliki Britaniji nominirani za Turnerjevo nagrado. Foto: Reuters

Od julija do septembra bo v MSUM-u na ogled razstava Jasmina Cibic in the Otolith Group. V ospredju dela Jasmine Cibic je proučevanje ideje povezave kulture in ideologije ter kulture in politike v smislu mehke moči. Skupino umetnikov The Otolith Group sta leta 2002 ustanovila Anjalika Sagar in Kodwo Eshun. Delujejo na področju filma in videa, kot kustosi in pisci, ter razvijajo javne platforme za podrobno preučevanje podobe sodobnih družb.

V drugi polovici oktobra pa bodo v MSUM-u odprli razstavo Politični performans 90. let na območju nekdanje Jugoslavije. Kot so zapisali, je bil politični performans v 90. letih preteklega stoletja v večini primerov neposredna posledica vojne ter radikalnih političnih, družbenih, ekonomskih in kulturnih sprememb v vseh porah družbe nekdanje Jugoslavije. Vendar pa ni bil zgolj nekakšno pričevanje dogodkom, ampak je bil hkrati direktna politična akcija proti režimu. Po drugi strani pa se je politični performans ponekod odmaknil od vsakdanje politične realnosti in se posvečal drugačnim vprašanjem, kot na primer vprašanjem novih kulturnih politik 90. let, novih kulturnih identitet in podobno. Razstava bo na ogled do druge polovice februarja 2021.