Podobe Amazonskega pragozda, ki jih je v svoj objektiv ujel Sebastião Salgado, so eden najosupljivejših in markantnih dokumentov tega predela sveta. V Barceloni je v teh dneh na ogled njegova slavna razstava Amazônia, na kateri je zbranih več kot dvesto fotografij slikovite pokrajine, voda in staroselskih ljudstev v največjem pragozdu na svetu.

Vsi obiskovalci niso navdušeni: brazilski antropolog João Paulo Barreto, ki je tudi pripadnik ljudstva Yé’pá Mahsã, je prejšnji mesec iz muzeja pretresen odkorakal po petnajstih minutah, je za Guardian poročal novinar Oliver Balch. "Nisem več zdržal. V mojih očeh je to neverjetno nasilna upodobitev staroselskih teles. Bi Evropejci kdaj blagovolili na tak način razstavljati telesa svojih mater, svojih otrok?" S tem je imel antropolog v mislih portrete svojih rojakov v skopi opravi ali pa brez nje, ki so fotografirani v sugestivnih držah. Prepričan je, da take upodobitve, če se javno objavljajo, samo še dodatno utrjujejo "primitivizacijo" staroselskih ljudstev.

Sorodna novica Sebastião Salgado v Ljubljani z Genezo, portretom človeštva

Romantizirane predstave o življenju v raju
Med bolj simptomatičnimi se mu zdi portret šestih pripadnic ljudstva Suruwahá, ki jih obkroža njihovih 20 potomcev, ki predstavljajo vse od malčkov do (skoraj) odraslih ljudi – in vsi so goli. V isti seriji je tudi fotografija Hatiri, najstnice iz te skupine, ki se gola kopa v tolmunu; prizor z golo protagonistko asociira na prizor iz rajskega vrta. Ta in podobne fotografije – otroci skačejo s kanuja, mlade ženske se igrajo v brzicah, mati doji otroka – so po Barretovem mnenju "prikazane skozi romantizirano prizmo".

Razstava Amazônia je sad Salgadovega skoraj 50-letnega dela, ki se že od samih začetkov vedno znova vrača k Amazonskemu pragozdu. Pragozd je bil denimo kulisa fotografij rudnika Serra Pelada, s katerimi je leta 1986 zaslovel, fotografsko agencijo, ki jo je ustanovil v devetdesetih, pa je krstil za Amazonas Images. Salgadov fotografski slog opredeljujejo predvsem črno-bele fotografije z dramatično rabo kontrastov v osvetljavi, svoje zgodbe pa praviloma zasidra okrog ljudi in družbeno angažiranih tematik; dokumentarec o njem je posnel Wim Wenders, prejel je vrsto mednarodnih priznanj, tudi nagrado za izjemne dosežke na lanskem Sonyjevem fotografskem tekmovanju.

Naravovarstvenik
80-letni Salgado je v povezavi s svojo novo razstavo povedal, da opozarja na nujnost ohranitve Amazonskega pragozda in njegovih prebivalcev. "Srce tam še vedno utripa," je pred tremi leti izjavil v intervjuju za Guardian. "Da bi pokazal ta neokrnjen kraj, fotografiram živo Amazonijo, ne pa mrtve."

Staroselci kot antiteza modernosti?
Čeprav stroka ne zanika Salgadove veščine fotografiranja, pa že vrsto let obstajajo etični zadržki v povezavi z njegovim delom. Leta 2016 je denimo skupina akademikov z Zvezne univerze v Acri obsodila fotografovo težnjo, da staroselske skupnosti "postavlja v nespremenljivo prazgodovino, ki zanika ideje napredka". Salgadovi popredmetenje in v nekaterih primerih erotiziranje portretirancev sta bila tudi predmet polemike v brazilski izdaji časopisa Le Monde Diplomatique leta 2022; avtorica Mirna Wabi-Sabi je obsodila umetnikovo upodabljanje golote kot nečesa "neokrnjenega in naivnega". "Nekateri trdijo, da se seksualizacija golote zgodi v očesu gledalca, in ne fotografa, ampak v nekaterih Salgadovih umetniških odločitvah je seksualizacija očitna," piše.

V Barceloni je istočasno – in le lučaj od Salgadove razstave – na ogled še ena razstava o Amazonskem pragozdu. V Centru za sodobno kulturo Barcelona (CCCB) na razstavi Amazonija: prihodnost prednikov sodeluje več avtorjev, tudi Daiara Hori Figueroa Sampaio, ki je prepričana, da Salgado samo še dodatno utrjuje kolonialistične stereotipe o staroselskih ljudstvih kot objektih znanstvene raziskave. "Točno tako vrsto upodobitve moramo nujno dekonstruirati," je pojasnila za Guardian. "Osebno ne razumem, zakaj bi človek v 21. stoletju hotel fotografirati, kot da smo v 19. stoletju ... Razen če ima fetiš na kolonializem."

Množica jezikov, kultur in načinov življenja
Koncept postavitve Amazonija: prihodnost prednikov je temu skoraj diametralno nasproten. "Radi bi predstavili kompleksnost te pokrajine in se izognili tipični perspektivi Zahoda na ta del sveta," je pojasnila direktorica CCCB-ja Judit Carrera. "Hoteli smo, da Amazonci spregovorijo sami zase in da do izraza pride neverjetna raznolikost ekosistemov, kultur, jezikov in prebivalstva." Kar 24 od 30 milijonov prebivalcev regije živi v mestih in samo milijon in pol ljudi se šteje med staroselce.

Slikar Rember Yahuarcani, ki je prav tako del omenjene razstave, opozarja, da je vsaka umetnost iz amazonske pokrajine v svoji biti politične narave. "Umetniški prostori Zahoda predstavljajo ustaljene moči, hegemonijo trga in tako naprej. Tem vplivom se ne moremo izogniti ... Lahko pa v te prostore vstopamo s provokacijo, ki nam omogoča, da se stvari lotevamo drugače." Tudi on zavrača Salgadove črno-bele fotografije, češ da staroselce trdno zasidrajo v nespremenljivo in neizbežno preteklost. Moti ga tudi mojstrovo upodabljanje delno ali povsem golih žensk in otrok. "Upodabljati ženske, otroke, babice gole in jih potem predstavljati kot eksotične je izjemno škodljivo, saj utrjuje zgodovinske stereotipe, ki so v preteklosti povzročili ogromno škodo staroselskim skupnostim."

Problem je večji od enega umetnika
Pri tem opozarja tudi, da Salgado še zdaleč ni edini "krivec" – uporaba podob prebivalcev Amazonskega pragozda brez njihove vednosti ali privolitve je po njegovih besedah tako razširjena, da je že "skoraj nevidna". Spominja se umetniškega sejma v Madridu pred nekaj leti, ki je za plakate uporabil fotografijo starejše staroselske ženske, ki jo je posnel Perujec Javier Silva Meinel. "Povsod je bila nalepljena ogromna črno-bela fotografija njenega obraza, pod njo pa samo fotografovo ime in datum sejma," se spominja. "Babica je postala popolnoma nevidna. Nismo izvedeli njenega imena, kateri skupnosti pripada, ali je še živa – ničesar."