Razstava pod naslovom Laibach: Svoboda vodi ljudstvo je namenjena prav zaznamovanju štirih desetletij delovanja te prelomne in mednarodno priznane zasedbe, z izborom plakatov pa želijo opozoriti na osnovne značilnosti delovanja skupine na področju vizualne umetnosti.

Kustosinja razstave Lilijana Stepančič je spomnila, da je javnosti morda manj znano, da od ustanovitve leta 1980 skupina Laibach ustvarja likovna in vizualna dela, in sicer plakate, slike, lesoreze, instalacije, videe, performanse in umetniške revialne projekte, za katere se je prijel izraz Laibach Kunst.

Po njenih besedah zaznamuje Laibach Kunst samosvoj ustvarjalni retroavantgardni princip, ki je nastal s kompleksnim prepletom nove podobe neoekspresionizma, postkonceptualnih praks, pankovskega načina dela "naredi-sam" in heartfieldovskega kolažiranja. "Iz te nevarne mešanice je zrasel specifični laibachovski vizualni izraz, ki sloni na eksplozivni apropriaciji popularnih podob, pripadajočih raznim kulturnim okoljem z največkrat nasprotujočimi si ideologijami, kot so križ, skodelica kave, kovinar, jelen, bobnar," piše.

Posebno mesto znotraj njihovega vizualnega delovanja imajo prav plakati. Njihovo osnovno nalogo, ki je v tem, da morajo v kakofoniji urbanega okolja pritegniti pozornost javnosti, so člani skupine popolnoma osvojili in jo nadgradili, tako da niso samo posredniki informacij o dogodku, temveč so komentar družbenega dogajanja. Ta dvojna vloga je bila navzoča že na njihovih treh inavguracijskih plakatih, s katerimi so leta 1980 napovedovali prireditev Alternativa slovenski kulturi v trboveljskem Delavskem domu, v katerem naj bi imeli svojo prvo razstavo in koncert.

Za Jugoslavijo so bili ti plakati ekscesni, v okoliščinah po smrti njenega dolgoletnega vodje Josipa Broza Tita pa eksplozivni. Črni križ, ki suvereno zavzema ves prostor plakata, industrijski delavec z vihtečim kladivom in dve figuri v bojnem spopadu, od katerih ena dviguje nad drugo nož, so vsebovali toliko nedorečenih in dvoumnih pomenov, da jih je bilo treba umakniti, prireditev pa odpovedati, o čemer so se razpisali mediji in problematizirali poseganje oblasti v umetniško ustvarjanje.

Ikonografija s teh prvih plakatov se je z leti nadgrajevala in dopolnjevala z novimi apropriacijami. Delovala je kot laibachovska likovna sporočilna koda. Skupina je njihovo prepoznavnost tudi konkretno uporabila v času prepovedi uporabe imena Laibach, ki jo je sprejela Občina Ljubljana, da bi preprečila po njenem mnenju družbeno škodljivi vpliv skupine. Namreč, na plakate, ki so decembra 1984 oglaševali koncert v Mladinskem domu Malči Beličeve v Ljubljani, so dali samo podobo črnega križa. Kljub odsotnosti imena, so vsi vedeli, kaj plakat sporoča. Z močjo podobe so preigrali diskriminirajočo prepoved.

Kot pravi kustosinja, prikaže izbor na razstavi razvoj in variacije posameznih likovnih kod laibachovske ikonografije in razpon oblikovanja od začetne "naredi-sam produkcije", ki je zavedno delovala robato in nekultivirano, do uglajene profesionalne izvedbe, ki še vedno preizprašuje ustaljene družbene norme in proizvaja paradoksalne družbene učinke. "To pa je poglavitna moč umetnosti skupine Laibach," sklene kustosinja.