Razstava Invitadas (Povabljenke), ki so jo v angleščini naslovili ravno nasprotno, Uninvited Guests (Nepovabljene gostje), je razdeljena na 17 sklopov z zgovornimi naslovi, kot so Patriarhalni model, Umetnost indoktrinacije, Vodenje zablodelih, Obsojane matere in Akti. Cilj razstave je, kot je pojasnil njen kurator Carlos G. Navarro, "pojasniti, kako je država – in z njo srednji razred – izbrala in kot vredne hvale izpostavila določene podobe, prototipe in klišeje, ki so postopoma prešli v kolektivno zavest. Zaradi njih so ženske vedno predstavljane na določene načine."

Prav ta kolektivna zavest naj bi pojasnila upodobitev lepe, a očitno ošabne posameznice ob pavu (Napuh, Baldomero Gili y Roig), pa prizor deklic, ki se učijo šivati – in seveda mnoge, mnoge akte. Luis García Sampedro je na platnu Bog nam veleva odpuščanje (1895) upodobil duhovnika, ki pred očetom zagovarja skesano mladenko – od doma je namreč pobegnila z bogatim snubcem.

Drugi del razstave skuša popisati, kako so si ženske naposled le izborile "povabilo na zabavo" – tako, da so se osredotočile na manj ambiciozne kariere miniaturistk, slikark tihožitij in rož. Njihovi poskusi, da bi si izborile pravico do upodabljanja kakršnih koli motivov, so bili sprva neuspešni.

Aurelia Navarro si je denimo z Ženskim aktom (1908), ki močno spominja na Velázquezovo Venero pred ogledalom, izborila kritiško hvalo in sodelovanje pri narodni razstavi tistega leta. A medijski cirkus, ki se je okrog tega dvignil, je v kombinaciji z željami družine umetnico na koncu prisilil, da se je odpovedala ne samo umetnosti, ampak tudi sekularnemu življenju – vstopila je v samostan v Córdobi.

"Zamujena priložnost", da bi v resnici izpostavili umetnice
Že samo odprtje razstave je pospremil rahlo ironičen zaplet. Muzej Prado je moral eno od razstavljenih slik umakniti, ker se je izkazalo, da je delo moškega umetnika, Adolfa Sáncheza Megíasa (1864-1945), in ne Concepción Mejía de Salvador, kateri so sliko pripisali.

Do postavitve so kritične tudi številne španske kritičarke in akademičarke, ki so ustanovo obtožile, da zgolj poglablja mizoginijo, ki jo je nameravala razkrinkati – na postavitvi je namreč večina del, ki so jih naslikali moški, ne pa ženske. "Tokrat naj bi bilo prvič, da Prado načenja vprašanje umetnic v 19. stoletju, a to počne s seksističnega stališča in še vedno odraža mizoginijo tistega obdobja," je komentirala umetnostna zgodovinarka Rocío de la Villa. Razstava je po njenem mnenju "zamujena priložnost. "Bistvo bi moralo biti ponovno odkritje umetnic, ki bi zdaj dobile zasluge, ki smo jim jih še dolžni."

Nacionalni muzej ima tudi simbolično vlogo
V odprtem pismu, ki ga je osem strokovnjakinj naslovilo na špansko ministrstvo za kulturo, so zapisale, da je Pradu "spodletelo v v njegovi osnovni nalogi branitelja vrednot demokratične in enakopravne družbe".

Zgoraj omenjeni kurator Navarro institucijo sicer brani, češ da je razstava mišljena (tudi) kot gesta samokritike muzeja Prado, ki je bil v 19. stoletju sokriv za spregledanost številnih umetnic. Postavitev naj bi ponujala družbeni, zgodovinski in umetniški kontekst obravnavanega obdobja, nikoli pa ni bila mišljena kot zgolj predstavitev dela žensk. "Kot kuratorju se mi zdi najbolj problematično to, kako je država, ki je varovala, crkljala in promovirala moške umetnike, hkrati popolnoma spregledala njihove ženske kolegice. Reducirala jih je na ustvarjalke dekorativnih elementov in tihožitij ter slikarke šopkov. Sodobna kritika tega morda ne razume, ker ne zna kontekstualizirati zgodovinske razstave."

Na razstavi je na ogled 130 del: 60 so jih ustvarile ženske, 70 pa moški. Navarro sicer opozarja, da "ne gre za številke, pač pa za argumente". "Obiskovalci med ogledom ne bodo preštevali in kupčkali del. Gre za to, da razumejo, kaj se je dogajalo, in da na poti domov razmišljajo, katere slike Prado ima v svojih arhivih in katerih nima."

Razstava je bila od samega začetka zamišljena kot spodbuda za pogovor o zgodovini muzeja, pravi – in o njegovi prihodnosti. "Rad bi načel debato o tem, kako v muzeju predstavljamo umetnice 19. stoletja. Toda biti moramo konstruktivni: Kaj bomo naredili z upodobitvami deklet, upodobitvami suženj? Katere naj bodo del stalne postavitve? To so odzivi obiskovalcev, ki jih vsak muzej potrebuje."