Razstavo del na papirju Ludvika Vrečiča posvečajo stoti obletnici združitve Prekmurja z matičnim narodom. Postavitev je nastala v sodelovanju s soboškim Pomurskim muzejem in dopolnjuje razstavo Vrečičevih del iz muzejske stalne zbirke, saj bo prvič na ogled 50 Vrečičevih del na papirju. Po številnosti izstopajo portreti, sledijo prekmurski pejsaži in žanrski prizori.

Po besedah kustodinje Irme Brodnjak želijo osvetliti in v celoti razstaviti bogat fond Vrečičevih del iz zbirk muzeja in galerij, s tem pa izpostaviti pomen začetkov likovne tradicije Pomurja.
Ta se je v prvi polovici 20. stoletja vzpostavila prav z Vrečičem in t. i. prvo prekmursko likovno četverico, na začetku sedemdesetih let pa nadaljevala s skupino DHLM (Danč, Hauko, Logar Mesarič) in nato z odličnim rodom mlajših umetnikov, ki so na likovno prizorišče vstopili v osemdesetih in devetdesetih letih.

Nenehno vračanje v prekmursko pokrajino
Ludvik Vrečič (1900‒1945) je prvi akademsko šolan likovni umetnik iz Prekmurja in najstarejši predstavnik prve prekmurske likovne četverice, v katero vključujejo še slikarja Karla Jakoba in Lajčija Pandurja ter kiparja Ferija Küharja. Vrečič je večino življenja preživel v Budimpešti, v domačo prekmursko pokrajino pa se je pogosto vračal in jo tematiziral.

Slika kot svetlobno telo
V Šušnikovem opusu so ključna dimenzija barve. Kot je ob razstavi opozoril direktor galerije Robert Inhof, umetnika zanimajo že od začetka likovnega ustvarjanja, kot metafizična in tudi kot mistična kategorija.

"V Šušnikovem adrenalinskem in napetosti polnem iskanju ter prikazovanju življenja barve lahko vidimo, da si prizadeva to specifično življenje izkusiti, predstaviti in razširiti do njegovih skrajnih meja. Najprej uporabi žive akrilne barve, ki jih postavlja v različne kontraste, nato ugotovi, da lahko barve ‒ in s tem seveda tudi slike ‒ še bolj zažarijo in dobijo status luminiscenčnih objektov, če uporabi fluorescentne pigmente. Na koncu ugotovi, da lahko slika sama postane svetlobno telo, in sicer tako, da jo z elektriko razsvetli od znotraj," je povedal Inhof.

Po njegovih besedah slikarstvo za Šušnika pomeni dolgo, prijetno in hkrati izjemno nevarno ter suspenza polno potovanje skozi presečišča različnih časov, pri čemer ne išče ene, temveč hkrati dve temeljni prasliki ali paradigmi, ki sta zajeti v eni sami sliki.
"Videti je namreč, kot da slika, ki se neprenehoma spreminja in transformira, ni ena, temveč sta dve, pri čemer je druga slika vedno negacija prve. Od tod Šušnikov lastni destruktivizem, ki se ne kaže zgolj tako, da si v njegovem opusu sledijo nasprotni ciklusi slik, temveč tako, da nekatere slike povsem uniči, nekatere pa preslika tako, da od prvotne slike ostanejo samo posamezni stari deli ali ključi, ki so vključeni v povsem novo obliko," med drugim ugotavlja Inhof.

Ob Vrečičevem opusu bo izšel tudi katalog s spremnima besediloma kustodinj Tamare Andrejek in Irme Brodnjak, ki vključuje obsežen kataloški del z barvnimi reprodukcijami vseh Vrečičevih del iz stalnih zbirk Galerije Murska Sobota in Pomurskega muzeja.