Prelomna razstava Izgubljeni pop art Milene Usenik je tedaj prvič na enem mestu zbrala večino njenih del, ki združujejo elemente poparta in oparta, nastalih med letom 1971 in 1976.

V 70. letih umetnica ni našla primernega sogovornika. Razstavljala je skupaj s kolegi, a ostala kot ženska pri kritikih nevidna. Razstava je želela spodbuditi dialog o inovacijah, ki jih prinaša njen opus, a neuspešno. Zapisi o njenem delu so se skoraj praviloma zatekali k stereotipizaciji ali seksizmu. Ob tem so v galeriji poudarili, da so podobno usodo doživljale tudi druge umetnice in umetniki, denimo Draga Della Bernardina.

V tokratni razstavi razpira umetnica nove teme o procesih strukturiranja zaznave in razlaganja sveta. Pogled Milene Usenik je v prvi vrsti odprt in dialoški. Intimno jo zanimajo narava, predmeti in ljudje, hkrati pa poudarja veliko odvisnost od okolja. Najprej so jo zaznamovale Bloke, pozneje pa samosvoja kromatika Istre. V desetletjih dolgega opusa umetnice lahko sledimo različnim ciklom in podobam, ki utelešajo različne načine gledanja, so ob razstavi zapisali v galeriji.

Milena Usenik se je rodila leta 1934. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1965 pri profesorju Maksimu Sedeju diplomirala, leta 1968 pa pri profesorju Gabrijelu Stupici končala še specialko. S svojimi deli se je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, nazadnje lani nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo.

Obenem se bodo na skupinski razstavi Hvala za rože predstavili umetniški tandem Antimuseo, Tea Hvala, estonska umetnica Marge Monko, Alja Piry, Paula Roush iz Portugalske in danska umetnica Evren Tekinoktay. Na ogled bodo knjige umetnic, ki se ukvarjajo s temami reprezentacije in položaja žensk, ženskega dela in njihovih vlog. Izbrane publikacije so nastale po letu 2010.

Publikacija Paule Roush z naslovom Pink press (2014) je sestavljena iz 17 kolažev, ki jih avtorica ustvarila z izrezki iz portugalskega rumenega tiska in revij. Podobe žensk iz revij so prisotne tudi v knjigi Black Egg (2010) Evren Tekinoktay, ki jo v celoti sestavljajo celostranske reprodukcije avtoričinih kolažev ter slik. Avtorica je podobe vzela iz starih številk danske erotične revije Variete.

Tea Hvala v publikaciji Togi nasmehi (2013) reprodicura fotografije – podobe skupinskega dela, ki so vzete iz zbornika, izdanega ob 35-letnici ustanovitve delovne organizacije Iskra Kranj, knjižica Sixteen drying racks (2018) Alje Piry pa subtilno nakazuje na žensko delo. Gre za 16 fotografij stojala za perilo, na katerem se sušijo brisače.

Na naslovnici publikacije I don't eat flowers (2010) Marge Monko je vidna fotografija, na kateri avtorica pozira kot delovna ženska, kuliso v ozadju pa sestavljajo visoke, sodobne stavbe mestnega središča Talina. Delo je nastalo ob 8. marcu in se nanaša na navado obdarovanja žensk z rožami.

Eksplicitno feministična je publikacija eksperimentalnega umetniškega dvojca Antimusea z naslovom CIIA N 2 / Nuestro Cuerpo, Nuestra Insitucion (2017). Edicija obravnava institucionalizacijo umetnosti s feminističnega vidika.