"Odkar pomnim, smo imeli doma poseben odnos do likovne umetnosti. Vcepil nam ga je moj oče Marjan, ki je bil sicer profesionalni fotograf. Svojo idejo je uresničil v Goriških brdih z ustanovitvijo Hiše umetnikov Bažato, prostora, namenjenega delu in ustvarjanju umetnikov. Po njegovi mnogo prezgodnji smrti smo se v družini odločili, da uresničevanje ideje nadaljujemo tam, kjer jo je oče končal," je o nastanku galerije povedal njen vodja Matjaž Bažato.

Obnova stavbe je zahtevala posebno pozornost, nad katero je strokovno bedel Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Stavba je bila zgrajena v 60. letih prejšnjega stoletja in že njena razčlenjena fasada nakazuje ustroj notranjega prostora in konstrukcije, kar je bilo tudi eno izmed oblikovalskih načel enega najpomembnejših arhitektov slovenske povojne arhitekture, Savina Severja, razlaga Nina Jeza, kustosinja galerije Bažato (GB).

Skozi fuzijo realnega in irealnega

Predstavljati želijo dela umetnic in umetnikov skozi njihov ustvarjalni proces, jih avtorsko predstavljati, razčlenjevati in prikazati njihovo specifiko ter osebno dojemanje sveta skozi fuzijo realnega in irealnega z vsemi njihovimi ustvarjalnimi pristopi.

Program galerije sestavlja niz samostojnih, skupinskih, preglednih in tematskih razstav in vključuje produkcije različnih likovnih pristopov, "aktualno in v koraku s časom ter odprto interdisciplinarnim medijem". S tem želijo po besedah Nine Jeza v galeriji omogočiti presečišče sodobne likovne produkcije z dodano vrednostjo, kjer se bo dejavno, inovativno in strokovno predstavljala in trgovala umetnost.

"Razstavni prostor obeh nadstropij je zasnovan kot zaporedje med seboj povezanih oddelkov, kar omogoča premeščanje in sestavljanje razstavljenih predmetov, umetniških disciplin in usmeritev, da imajo snovalci in kustosi razstave dovolj telesnega in miselnega prostora za operativne ideje. Stopnice, obložene z braškim kamnom, edini za zdaj opazni razkošni element ureditve, se podaljšajo v zanimivo, čeprav ozko trikrako stopnišče, ki omogoča raznotere posege v prevladujoče krožno zaporedje razstavnih prostorov," pa je zapisal Branko Franceschi, likovni kritik in kustos.

Kot je med drugim poudaril v besedilu ob razstavi, "moramo v okviru popolne prevlade javnih kulturnih ustanov, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, v tako velikopoteznem projektu, kakršen je v galeriji Bažato, nehote videti svojevrstno kritiko institucij".

Sorodna novica Pogled v tridesetletno ustvarjanje in novo poglavje Iva Prančiča

Opus, ki potrjuje slikarske postopke, značilne za nemimetično umetnost

Razstava del Iva Prančiča je po njegovih besedah odličen izbor za odprtje galerije, "kajti opus tega umetnika prinaša potrditev najrazličnejših slikarskih postopkov, značilnih za nemimetično umetnost, največji prispevek dvajsetega stoletja k vizualni kulturi". Prančič je pripadnik rodu slikarjev, ki so morali v svojem poklicu desetletja poslušati o domnevni smrti slikarskega medija ob prelomu tisočletja ali dandanes pozabljenem abstraktnem slikarstvu, vendar so kljub temu uspeli in ostali aktualni.

Ko je slika umetnika Prančiča obešena na steno, po zaslugi podkonstrukcije daje vtis, da lebdi v prostoru, to pa hkrati "poudarja njen temeljni duhovni izvor in pripadnost razredu umetniških objektov". Prančičeve slike, ki vstopajo v prostor, so pravzaprav res slike objekti, kar je še ena od pogosto uveljavljenih metod kontaminacije umetniških disciplin, s katerimi je ustvarjalnost v osemdesetih letih zaznamovala konec projekta avantgarde in uveljavitev tradicionalnih umetniških disciplin, katerih cilj je bilo ustvarjanje umetniškega objekta, pravi Franceschi.

Ivo Prančič (1955) je leta 1982 zaključil ljubljansko akademijo za likovno umetnost. Leta 1996 je dobil štipendijo fundacije Pollock-Krasner v New Yorku. Leta 2001 je dobil nagrado Prešernovega sklada za razstavo v samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

Razstava je odprta do 10. decembra.