"Te fotografije so nekakšna zapuščina, vizualni jezik, s katerim opisujemo in razumemo epidemije vse do danes," dodaja antropolog.

Pandemija covida-19 je danes glavna svetovna tema, najbolj razširjena oprema v boju proti koronavirusni bolezni pa je zaščitna maska. Človekovo pojmovanje epidemij nalezljivih bolezni in zgodovina spopadanja z njimi sta eni od področij, ki jih preučuje medicinski antropolog dr. Christos Lynteris, predavatelj na Univerzi v St. Andrewsu in glavni raziskovalec pri projektu Univerze v Cambridgeu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge. Med drugim nam je Lynteris opisal zgodovino zaščitne maske, predstavil pomen vizualnega prikaza pri razumevanju pandemij in razkril, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi.

V času našega življenja v Evropi še ni bilo trenutka, ko bi maske kot zaščitno sredstvo tako intenzivno uporabljali kot danes. V številnih državah, tudi v Sloveniji, je eden od zajezitvenih ukrepov obvezno nošenje zaščitne maske. Hkrati pa v svetu obstajajo številni nasprotniki mask, ljudje se na primer povezujejo v skupine proti maskam, včasih celo organizirajo demonstracije. In če je ena od tem torej učinkovitost mask, na drugi strani redko slišimo o njihovem nastanku. Od kdaj torej ljudje uporabljamo zaščitne maske?
Zaščitna maska, ki jo uporabljamo med epidemijami, se je uveljavila pozneje kot kirurška maska. Kirurške maske poznamo že od zadnjega desetletja 19. stoletja, od približno leta 1897 naprej. Imamo nekaj dokazov, da je bilo med tretjo pandemijo bubonske kuge nekaj poskusov uporabe mask z namenom, da bi zaustavili prenašanje bacilov kuge z osebe na osebo. Naj spomnim, tretja pandemija je silovito izbruhnila v Hongkongu leta 1894, se nato razširila po vseh naseljenih celinah in povzročila smrt približno 12 milijonov ljudi. Bubonska kuga seveda običajno ni nalezljiva in se ne prenaša neposredno s človeka na človeka. Že v prvih nekaj letih tretje pandemije pa so zaznali tudi primere nevarnejše pljučne kuge, ki je nalezljiva in se prenaša s kašljanjem in kihanjem. Vemo torej za teh nekaj zgodnjih poskusov izdelave mask, a dejansko se je zaščitna maska kot predmet za širšo uporabo v boju proti kugi in proti epidemijam uveljavila med epidemijo kuge v Mandžuriji v letih 1910 in 1911.

Posebej pomemben pa je v tej zgodbi o zaščitnih maskah zdravnik Wu Liande.
Tako je. Wu Liande se je rodil v tedaj britanski Malaji, v Penangu, torej v eni od zveznih držav današnje Malezije. Bil je kitajskega rodu, medicino pa je študiral na Univerzi v Cambridgeu, na kolidžu Emmanuel. Ko je v severovzhodnih provincah kitajskega imperija v času dinastije Čing – tem provincam so takrat rekli Mandžurija – izbruhnila kuga, je pekinški prestol poklical na pomoč zdravnika Wuja in ta je postal glavni borec proti kugi, kot si je sam rekel. Usmerjal je prizadevanja, da bi zajezili kugo v regiji, in med svojim delom je hitro spoznal, kako se prenaša okužba pri pljučni kugi. Bil je resnično inovativen v tem, da je dosledno in odločno trdil, da gre za nalezljivo obliko bolezni, ki se prenaša s človeka na človeka. Do leta 1910 je bilo trdno uveljavljeno prepričanje, da so pri prenosu kuge ključne podgane in bolhe. Zato so s predsodki sprejemali drugačno razumevanje prenosa, tudi teorijo o kapljičnem ali aerosolnem prenosu. Wujevega argumenta, da gre pri pljučni kugi za nalezljivo bolezen, drugi zdravniki niso dobro sprejeli. Mandžurijo so na začetku 20. stoletja nadzirale Kitajska, Japonska in Rusija, v regiji pa so bili tudi številni zdravniki misijonarji, predvsem britanski in francoski. Kmalu je prišla na pomoč tudi ekipa ameriških zdravnikov, ki so v Mandžurijo prispeli iz Manile, tedaj kolonialnega ozemlja ZDA. Večina zdravnikov je zavračala Wujevo teorijo, da je pljučna kuga nalezljiva. Ko je predlagal uporabo zaščitnih mask, so se številni posmehovali. Še posebej mu je nasprotoval slavni francoski zdravnik Gérald Mesny, ki je Wuja napadel na precej rasističen način. Mesny je vztrajal, da so to neumnosti in da Wu ne pozna dovolj dobro svoje stroke. Francoski zdravnik je še naprej v bolnišnici operiral brez maske, čeprav ga je Wu opozoril na kužnost pacientov, in Mesny je kmalu zatem umrl. To je nekako prispevalo k uveljavljenju Wujeve teorije o nalezljivosti pljučne kuge, hkrati pa je tudi vzpostavilo masko, ki jo je Wu zasnoval, kot nujno opremo v boju proti bolezni. Tedaj se je torej začela zgodba o zaščitni maski kot opremi v boju proti epidemijam.

Wujeve zaščitne maske so bile preprosto oblikovane in postale so širše sprejete kot najučinkovitejše. Seveda pa je druge vrste zaščitna oprema obstajala že prej. Kako daleč v zgodovino sežejo primeri podobne zaščitne opreme, kot so maske?
Maske, ki jih je zasnoval Wu, so bile res zelo preproste in poceni za izdelavo, kar je bilo pomembno, saj ni želel, da bi jih nosili samo zdravniki v bolnišnicah, temveč vsi, vključeni v boj proti kugi. Ob zdravnikih še medicinske sestre, laboratorijski delavci in širši krog zdravstvenega osebja na ulicah tedanje Mandžurije, tudi tisti, ki so paciente prenašali na nosilih ali pokopavali umrle, in teh je bilo mnogo, ocenjujejo, da okoli 60.000. Vsi so torej morali uporabljati maske, Wujeva vizija pa je bila, da bi maske sprejela in uporabljala tudi splošna populacija. Zato je morala biti maska zasnovana tako, da so jo lahko množično izdelovali, morala je biti poceni, hkrati pa primerna za uporabo v različnih kontekstih, tudi ob težaškem delu. Recimo, ko so pozimi – takrat se v Mandžuriji temperatura lahko spusti na minus dvajset stopinj Celzija – prenašali trupla.

Maska je morala biti izdelana tako, da je ostala na obrazu, medtem ko so opravljali delo. Wu se je trudil oblikovati čim bolj uporabno masko in pri tem je bil zelo inovativen. Če pogledamo dlje v zgodovino, so ljudje zaščitno opremo, ki so jo nosili bodisi na ustih bodisi nosu, uporabljali že prej, in to ne samo kot zaščito proti boleznim. Zaposleni v metalurgiji so nosili nekakšne spužvaste maske, da se ne bi zastrupili s svincem in podobno. Glede bolezni pa ne smemo pozabiti, da se je bakteriologija razvila šele v sedemdesetih letih 19. stoletja. Zaščitna oprema, ki so jo uporabljali pred letom 1870, torej ni imela nič opraviti z bakteriološkim razumevanjem bolezni, temveč je bila povezana z miazmatičnim razumevanjem – verjeli so, da je povzročitelj nalezljivih bolezni miazma, izparina organskih snovi pri gnitju.

Ko torej na slikah vidimo ljudi, ki držijo robčke na nosu ali imajo med pokopavanjem trupel okrog obraza zavezane krpe, na primer med epidemijo kuge leta 1790 v Marseillu, tega niso počeli zato, da bi zaustavili bacile kuge, temveč zato, da ne bi vonjali mrtvih, torej smradu. Takrat so verjeli, da je kuga nekakšen plin, izparina, ki se širi od trupel. Če torej niste zavohali smradu, ste bili varni pred kugo. Vse te naprave so bile namenjene zaščiti pred miazmami, tudi ptičje maske zdravnikov "kljunašev", ki jih poznamo iz renesanse. V nosnicah ptičje maske so si ti zažigali kadila ali zelišča, da bi jih tako ta vonj zaščitil pred vonjem kuge.

Omenili ste slike, na katerih opazimo ljudi, ki si pritiskajo robček k nosu. V tem pogledu je zanimiva slika, ki jo je naslikal Antoine-Jean Gros Bonaparte obišče žrtve kuge v Jafi.
Gre za sliko, ki prikazuje izbruh kuge v Jafi. Med egipčansko ekspedicijo se je med Napoleonovimi četami, ki so dosegle Jafo, predel današnjega Tel Aviva, razširila kuga. Na začetku 19. stoletja so verjeli, da kuga ni nalezljiva. Na tej zelo monumentalni junaški sliki Gros upodobi Napoleona v trenutku, ko se ta dotakne otečene bezgavke enega od svojih vojakov. Tu seveda ne gre za zdravilen dotik v smislu, da bi želel Napoleon pozdraviti vojaka, temveč slika sporoča, da se Napoleon ne boji dotakniti žrtve kuge. Za Bonapartom lahko na sliki opazimo moškega, ki na nosu drži robec. Ta moški naj bi bil primer nekoga, ki je strahopeten in se iracionalno boji kuge. Takrat so namreč verjeli, da je strah ključni dejavnik pri obolevanju za kugo, saj so do neke mere še verjeli v humoralno razumevanje telesa, torej da je zdravje človeka odvisno od pravilnega razmerja štirih telesnih sokov. Prepričani so bili, da je telo človeka, ki se boji kuge, dostopnejše za bolezen. Ta slika torej sporoča, da je tiščati robec ob nos, ko ste v bližini obolelih za kugo, nerazumno in strahopetno ter dejansko prav to vodi v okužbo, namesto da bi vas pred njo zaščitilo.

Med drugim se profesionalno ukvarjate s tretjo pandemijo kuge. Bili ste glavni raziskovalec pri projektu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge Univerze v Cambridgeu. Se vam zdi, da so se ukrepi in sredstva, ki jih uporabljamo v boju z epidemijami, od tretje pandemije kaj spremenili? Smo se z izbruhom sarsa, ebole ali covida-19 spopadali drugače, kot so se s kugo v Mandžuriji?
Mislim, da je princip spopadanja bolj ali manj enak. Vse pandemije oziroma epidemije, ki ste jih omenili, so izbruhnile v bakteriološki dobi, zato so glavni načini spopadanja enaki. Predvsem je tako sredstvo cepivo, ki ga zdaj v primeru pandemije covida-19 tako nestrpno čakamo. Med ukrepi so nato še karantena, sanitarni kordon in izolacija, vse te ukrepe pa dejansko poznamo še iz časa pred bakteriološkim razumevanjem bolezni. Karantena na primer se je uveljavila kot ukrep že proti miazmatičnim boleznim, vendar so jo ob koncu 19. stoletja preoblikovali in prilagodili bakteriološkemu okviru. Potem je tu še razkuževanje, po katerem so intenzivno posegali med epidemijo virusa zika, pa tudi med izbruhom ebole. V prvih dneh covida-19 so na Kitajskem prav tako intenzivno razkuževali, kot tudi v Mandžuriji na začetku 20. stoletja. In navsezadnje je tu kot sredstvo v boju proti epidemiji še zdravilo, ki je verjetno najšibkejši člen tega boja. Vedno ga namreč odkrijemo zelo pozno in večinoma ni zelo učinkovito. Obseg sredstev, s katerimi se borimo proti epidemijam, je dejansko ostal nespremenjen. Res pa je, da imamo danes naprednejšo tehnologijo in računalnike, s pomočjo katerih lahko simuliramo in bolje napovemo potek epidemije, čeprav se včasih simulacije v napovedih tudi zmotijo. V primeru izbruha ebole je bila simulacija zgrešena. Epidemija se je končala brez sto tisoč žrtev, ki so jih napovedovale simulacije. Zdaj imamo na voljo torej nova orodja, vendar jezik spopada z epidemijami ostaja nespremenjen.

Če se vrneva k epidemiji kuge v Mandžuriji. Takrat je za to regijo potekal geopolitični boj med Rusijo, Kitajsko in Japonsko. Kakšno vlogo so v tem merjenju moči igrali zajezitveni ukrepi in njihov vizualni prikaz?
Da bi si lažje predstavljali, predlagam, da se skušamo prestaviti v Mandžurijo leta 1910. Pet let pred izbruhom kuge je za to regijo potekala vojna med Rusijo in Japonsko, v kateri je zmagala Japonska. 15 let pred izbruhom pa sta se za Mandžurijo spopadli Kitajska in Japonska; tudi takrat je zmagala Japonska. Za to regijo sta torej v petnajstih letih pred izbruhom potekali kar dve srditi vojni. Mandžurija je bila takrat strateško izjemno pomembna tudi zaradi gojenja soje. Veljala je za najpomembnejše območje Vzhodne Azije. Tudi pozneje je bila regija zanimiva, še pred vojno za Tihi ocean je Japonska leta 1931 zasedla Mandžurijo. Skratka, ob izbruhu kuge leta 1910 so to regijo na precej zapleten način nadzirali trije imperiji, ki si je niso enostavno razdelili na tri dele. Južna mandžurska železnica, na primer, je bila v lasti Japoncev, zemljišča ob njej pa so pripadala Kitajski.

Danes si težko predstavljamo, da bi obstajal znotraj kitajskega imperija pas japonskega ozemlja, ampak tedaj je bilo v Mandžuriji pač tako. V izbruhu kuge so nato vsi trije imperiji z apetiti po regiji zaznali priložnost. Če bi se namreč neki imperij pokazal kot najbolj znanstveno napreden, bi lahko posledično zahteval nadzor nad celotno regijo. Boj za zajezitev epidemije je bil v tem primeru tekma za nadzor. O tem priča dejstvo, da je po koncu epidemije, aprila leta 1911 v Mukdenu oziroma Šenjangu potekala prva mednarodna konferenca o kugi. Na njej naj bi velike sile mednarodnemu občinstvu predstavile svoje znanstveno razumevanje epidemije pljučne kuge in dokaze o svoji sposobnosti obvladovanja izbruha. Takrat je zelo pomembna postala fotografija. Velike sile so namreč pripravile albume, v katerih so predstavile svoje videnje tega, kar se je dogajalo. Hkrati pa so ti albumi podobe kitajskega, ruskega in japonskega obvladovanja bolezni. Zanimivo, Rusi in Kitajci so se skupaj zarotili proti Japoncem, zmagovalcem obeh vojn. Japonci so še vedno vztrajali pri podganah kot izvoru bolezni, Kitajci in Rusi pa so se strinjali, da gre izvor bolezni pripisati sibirskemu svizcu. Hkrati so oboji za širjenje kuge okrivili kitajski delavski razred, kar so vizualno predstavili tudi v albumu. Vizualizacija kuge in zajezitvenih ukrepov je tako postala geopolitično orodje.

V kontekstu mandžurske epidemije ste skušali odgovoriti tudi na vprašanje, ali lahko zaščitno masko razumemo kot masko v antropološkem smislu. Do kakšnega odgovora ste prišli?
Antropologija mask ne obravnava zgolj kot nekaj, kar pokriva obraz, kar služi za krinko ali zato, da bi bil človek neprepoznaven. Antropologija maske obravnava kot orodje za transformacijo, preobrazbo. Ne glede na to, v kateri kulturi po svetu ljudje nosijo maske, je namen maske metamorfoza, preobrazba v nekaj drugega. To je lahko demon, žival ali kakšna druga entiteta, tudi preobrazba v drugačen tip človeka. Gre torej za obred prehoda v nekaj drugega, in to omogoči maska. Vprašal sem se torej, ali lahko v primeru zaščitnih mask v kontekstu Mandžurije govorimo o maskah v antropološkem smislu, in ugotovil sem, da je, vsaj kar se tiče zdravnika Wuja, odgovor pritrdilen. Zaščitne maske je razumel kot prave maske. Po njegovem prepričanju namen maske, ki jo je izumil, ni bil samo zaščita človeka pred bacili kuge, temveč tudi preoblikovanje uporabnika maske v racionalni, znanstveno razmišljujoči subjekt. Kot sem že prej omenil, je Wu odraščal v britanski koloniji, šolal se je na eni najpomembnejših britanskih univerz, ki je bila zelo pomembna ustanova na ravni celotnega imperija. Wu je v veliki meri ponotranjil kolonialni pogled na svet, ki je na Kitajce in predvsem na kitajski delavski razred gledal kot na nerazsvetljeno in vraževerno rajo. In upal je, da bo uporaba maske kot znanstvenega orodja po eni strani zaščitila ljudi pred bacili, po drugi pa jim pomagala pri njihovi preobrazbi v moderne subjekte. Zato ga je strašno razjezilo, ko je slišal, da ljudje v provinci Šandong nosijo njegove maske le, če je na njih amulet iz templja. Šele ko so bile maske spremenjene v magični predmet, so verjeli, da jih bodo zaščitile pred kugo. Wuja je to jezilo, ker je po njegovem mnenju v tem primeru prišlo do profanacije namena maske, ki naj bi ob zaščiti omogočila tudi preobrazbo. Pri maski z amuletom pa je ta preobrazba nična; maska je le predmet, povezan z vraževerjem, ne pa z znanostjo.

Prikaz spopadanja z epidemijo je zelo pomemben dejavnik tudi v geopolitičnem smislu, kot ste razložili prej. Se je pristop k temu, kako vizualno prikazujemo epidemije, od začetka 20. stoletja kaj spremenil?
Tretja pandemija kuge je, kar se tiče vizualnega prikaza izbruhov, res zelo pomembna, saj je bila prva pandemija, ki so jo ljudje fotografirali. In te fotografije so nekakšna zapuščina, vizualni jezik, s katerim opisujemo in razumemo epidemije. In to vse do danes. Pri poročanju o covidu-19 lahko prepoznamo različne motive, ki so se razvili v različnih obdobjih pandemije in različnih kontekstih. Poglejmo nekaj primerov takih motivov. Kitajska vlada je januarja ali februarja posredovala fotografije in posnetke orjaških tovornjakov, ki razkužujejo kitajska mesta, in posnetke učinkovitega nadzorovanja epidemije, ki ga vodijo znanstveniki. Skratka, zelo junaške podobe.

Drug primer je iz marca ali aprila letos, gre za fotografije in videoposnetke Italijanov, ki pojejo na balkonih, ali ljudi, ki ploskajo zdravnikom v Španiji ali Veliki Britaniji. V tem drugem primeru gre nekako bolj za ljudski prikaz izbruha, a ta ljudski prikaz mediji z veseljem uporabijo, saj s tem prikažejo svetlejšo, pozitivnejšo plat pandemije. In to so vse plati zgodbe o izbruhu. Izbruha ni mogoče prikazati nevtralno in epidemije vsaj od tretje pandemije kuge naprej vedno doživljamo prek njihovega vizualnega prikaza.

Pomembno je poudariti, da so nam tudi zajezitveni ukrepi posredovani kot vizualni proces. Če se vrnem k Wuju in njegovim zaščitnim maskam. Wujeve maske so postale mednarodno tako uspešne prav zato, ker se je zdravnik odločil, da jih bo zelo dosledno fotografiral. In tako je v mednarodnem tisku postala maska zaščitni znak moderne medicine, postala je fascinanten in vizualno prepoznaven predmet. Hkrati pa so jo bili prav zato ljudje bolj pripravljeni sprejeti. In pozneje, med špansko gripo leta 1918, so zaščitne maske že širše uporabljali.

Vizualni prikaz Kitajske med pandemijo covida-19 v zahodnih medijih je nekako dvoumen. Ob izbruhu smo na začetku videli številne fotografije in posnetke njihovih tako imenovanih mokrih tržnic z eksotičnimi živalmi, na drugi strani pa tudi posnetke ekspresno zgrajenih novih bolnišnic za obolele, ki so nam Kitajsko prikazovali kot zelo organizirano in produktivno silo. Kako gre razumeti prikaz Kitajske v pandemiji covida-19?
Pravzaprav ne eno ne drugo ni nič novega. Poglejmo najprej bolnišnice. Kitajska si je naredila dober PR s hitro postavitvijo bolnišnice v Vuhanu. Pravzaprav je popolnoma enako ukrepala leta 2003, ko so zgradili bolnišnico za obolele za sarsom v Pekingu. Zanimivo je, da je v kitajskih medijih bolnišnica v Vuhanu dosledno prikazana kot ponovitev pekinške iz leta 2003. Ničesar ne skrivajo, pravijo, da gre za uspešen model iz leta 2003, ki so ga ponovili. Toda v medijih po svetu, tudi v uradnih kitajskih medijih v angleščini ali francoščini, ki jih nadzoruje kitajska vlada, je bolnišnica v Vuhanu predstavljena kot novost, kot nekaj, kar se še ni zgodilo, in kar dokazuje, kako močno je Kitajska napredovala. V zahodnih medijih niso nikoli podvomili o tem vizualnem prikazu in zgodbi, ki jo je podala kitajska vlada, češ da gre za nekaj novega. Zanimiv fenomen je, ko je nekaj precej starega zaradi propagandnega učinka predstavljeno kot novo.

In če gremo zdaj k mokrim tržnicam. Slike mokrih tržnic so stalnica zahodnega prikaza Kitajske že od izbruha sarsa leta 2003, ko je med pandemijo umrlo približno 10.000 ljudi. Tudi v primeru sarsa so za izvor bolezni določili mokro tržnico in tedaj so zaokrožile številne fotografije teh tržnic, polnih raznih živali. Takrat je dejansko nastala predstava o tem, kaj naj bi bila mokra tržnica, saj v kitajščini tega izraza ne poznajo. Mokre tržnice so plod zahodne domišljije. Na Kitajskem imajo sicer na stotine različnih vrst tržnic ‒ bodisi z divjimi živalmi bodisi živalmi, ki se nam zdijo divje, so pa dejansko rejene; imamo tržnice z živimi živalmi, nekatere z zaklanimi itd., torej v neskončnih kombinacijah.

Mokra tržnica pa v resnici ne obstaja, gre torej za zahodni termin, pod katerim si predstavljamo epidemiološko sumljivo tržnico, ki bi lahko bila izvor epidemije na Kitajskem. Fotografija je bila zelo pomembna pri vzpostavljanju te domišljijske podobe. Domišljijske zato, ker je bil izraz mokra tržnica izumljen ne samo kot posledica tega, da je bil izvor patogena sars, ampak tudi kot morebitni izvor prihodnjih patogenov, ki bodo ogrozili obstoj človeštva. Fotografija je takrat torej dobila preroški značaj, saj so prve primere covida-19 povezali prav s tržnico. Ali je tu šlo za mokro tržnico, je seveda drugo vprašanje. Dejstvo je, da so na tej tržnici zagotovo prodajali morske sadeže, da je šlo za prodajo na debelo in da so na njej prodajali morda tudi divje živali. Po zahodnem pojmovanju bi torej to bila potemtakem mokra tržnica. Prvi primeri covida-19 naj bi bili torej povezani s tržnico v Vuhanu, toda pozneje so odkrili, da je od prvih petinštiridesetih primerov tržnico dejansko obiskal le manjši delež teh ljudi. Tako je zdaj splošno sprejeto, da se prenos bolezni z živali na človeka ni zgodil na tržnici, mogoče pa je, da se je tam bolezen močno razširila. Prenos se je verjetno zgodil nekje drugje. Ampak to dejstvo ne vpliva na zahodno pojmovanje mokrih tržnic. Ob izbruhu so vse stare fotografije in razumevanje mokrih tržnic privlekli iz omare, ga pogreli v medijski mikrovalovki in postregli zahodnemu občinstvu. Ugotovil sem, da je šlo pri fotografijah mokrih tržnic, ki smo jih videli v medijih na začetku covida-19, za iste fotografije, kot so že krožile leta 2003 ob sarsu. Niti toliko se niso potrudili, da bi posneli nove. Težava, ki se pojavi, ko ustvariš tako domišljijsko podobo izvora virusa, pa je določena napetost. Zahodna predstava mokre tržnice je v temelju namreč sinofobna, saj temelji na prepričanju, da takih tržnic, kot so na Kitajskem, ni nikjer drugje po svetu, kar seveda ni res. Vsepovsod imajo tržnice, na katerih prodajajo žive živali, recimo piščance, tudi v Evropi.

Mokre tržnice niso kitajska posebnost in če že vztrajamo pri tem poimenovanju, gre za univerzalen fenomen. Ta eksotizacija je povezana s sinofobijo, s strahom pred Kitajsko, kot izvorom vseh bolezni, in seveda širše gledano z evropskim in ameriškim strahom pred Kitajsko. Fotografije mokrih tržnic torej širijo specifično vrsto rasizma, poleg tega pa tudi preprečujejo kritičen razmislek o izvoru bolezni, saj že vnaprej določajo, kaj je njen pravi izvor. Seveda pa morda ne bomo nikoli izvedeli zanj, nikoli nismo na primer odkrili pravega izvora sarsa, še vedno ne vemo, kaj je naravni izvor ebole. Te resnice so zelo neprijetne, a tako je. Samo približno smo ugotovili, kaj naj bi bil živalski vir ebole, sarsa ali covida-19; to so samo približki. Neizpodbitnih dokazov nimamo in jih ne bomo imeli. Žival, s katere se je bolezen prenesla na človeka, katera koli je že bila, je že zdavnaj poginula in je ne bomo več našli.

Pravite, da se vse od epidemije v Mandžuriji način, kako predstavljamo epidemije in pandemije, ni kaj dosti spremenil. Dejstvo pa je, da današnji čas zaznamujejo tudi družbena omrežja. Kakšna je njihova vloga v vizualnem prikazu pandemije?
Kar se ni spremenilo, je torej vizualni jezik. Teme in klišejske podobe se niso spremenile, kar pa ne pomeni, da se ne morejo spremeniti v prihodnje. Mislim, da bo prav vključenost materiala z družbenih omrežij v vizualni prikaz covida-19 slej ko prej spremenila stvari. V okviru tako imenovane fotografije epidemij poznamo nekaj karizmatičnih, klišejskih motivov, recimo motiv trupel. Ob izbruhu ebole so najbolj intenzivno zakrožile po svetu fotografije pokopov; ljudem so preprečili tradicionalne pokope mrtvih, pokopavanja so nadzorovale higienske ekipe, oblečene v zaščitne obleke hazmate. To je motiv, ki ga poznamo iz tretje pandemije kuge.

Če vzamete fotografijo, ki je bila posneta med izbruhom ebole v zahodni Afriki leta 2014 in s pomočjo računalniškega programa z nje odstranite prenosne telefone ter jo spremenite v črno-belo fotografijo, bi marsikdo pomislil, da gre za fotografijo z Madagaskarja iz leta 1920 ali Mandžurije iz leta 1910. Celo zorni kot, iz katerega so posnete fotografije, fokus in vsa dramatizacija epidemije so enaki. Družbena omrežja pa nam zdaj omogočajo večjo demokratizacijo pri prikazu epidemije, raznolikost pri njenem kadriranju. Opozarjajo recimo na vidike epidemije, ki jih v glavnih medijih ne zasledimo. V kar nekaj točkah tradicionalni mediji zaostajajo za družbenimi omrežji, ki pogosto narekujejo ritem in izvajajo določen pritisk, to pa nato spodbudi tradicionalne medije, da jim sledijo. Naj omenim primer "dolgotrajnega covida-19", v angleščini "long covid". Dolgotrajen covid-19 je poimenovanje za dolgotrajno obliko koronavirusne bolezni, ko pacienti trpijo za simptomi mesece in mesece. Na družbenih omrežjih je zelo dejavna skupnost, ki o tem razpravlja in si izmenjuje izkušnje, celo fotografije simptomov, če jih je seveda mogoče pokazati. Gre za zanimiv primer, kako fotografije prikazujejo in kadrirajo pandemijo covida-19 na način, ki seveda leta 1910 ali leta 1920 ni bil mogoč.

Na družbenih omrežjih uporabniki pogosto na različne načine izražajo svoje nestrinjanje z zajezitvenimi ukrepi, po omrežjih se širijo teorije zarote, številni ljudje celo zanikajo pandemijo. Poznamo kakšen primer zanikanja epidemije tudi v preteklosti?
Seveda. Tak primer zanikanja epidemije imamo na začetku 20. stoletja, že takrat so obstajale teorije zarote. V San Franciscu je leta 1900 izbruhnila kuga, tedanji guverner Kalifornije pa je trdil, da gre za zaroto. Glavnega zdravnika, ki ga je v Kalifornijo poslal Washington, je obtožil, da je lažnivec. Ubogi zdravnik je moral hoditi po ulicah San Francisca v spremstvu oborožene straže, ker so mu ljudje grozili, da ga bodo ubili. Hkrati so vsi časopisi San Francisca pisali o tem, da gre za lažno epidemijo. Seveda je bila to prava epidemija kuge. Lažne novice in celo ponarejene fotografije ter fotomontaže so bile takrat nekaj običajnega. Fotomontaže so uporabljali tudi v primeru, ko so želeli določeno ozemlje predstaviti kot kraj, kjer je verjetnost pojava kuge večja. In sva spet pri Kitajski, ki so jo pogosto prikazovali tako. Lažne novice torej niso nič novega, danes imamo na voljo samo bolj sofisticirane načine za njihovo produkcijo. Svoje pa prispeva tudi uporaba spleta, saj se prek spleta širijo veliko hitreje, kot so se nekoč. Pojav kot tak pa ostaja bolj ali manj enak.

Omenila sem že, da ste bili del projekta Vizualni prikaz tretje pandemije kuge. V nekem pogovoru ste dejali, da vas je v okviru projekta zanimala imaginacija pandemije, ki je vedno povezana z domišljijsko predstavo o človeškem izumrtju. Kako je to dvoje povezano?
Pojmovanje pandemije je zelo novo, čeprav sama beseda izvira iz antične Grčije. Prvič so jo v pomenu, kot ga poznamo danes, uporabili konec 19. stoletja, pojmovanje pandemije pa se je razširilo ob tretji pandemiji kuge. Pandemijo pojmujemo kot globalno epidemijo, ki se razširi po vsem svetu, hkrati pa ima še dve pomenski razsežnosti, in sicer da gre za dogodek, ki spreminja potek svetovne zgodovine ter predstavlja grožnjo svetu, torej lahko človeštvo privede do katastrofalnega konca. Tretja pandemija je v tem pogledu pomembna ne le zato, ker se med njo beseda in predstava pandemije uveljavita, temveč ker se uveljavita na estetiziran način – s fotografijo. Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu. Na začetku devetdesetih letih 20. stoletja se je na področju epidemiologije zgodila sprememba paradigme. Zdravnikov in epidemiologov niso več toliko zanimale znane bolezni, kot so kolera, kuga ali črne koze, temveč neznane bolezni.

Zaradi aidsa je predstava, da bi se lahko pojavila nova bolezen, v epidemiologiji začela prevladovati in postala glavna skrb in strah epidemiologov. Ko govorim o novi bolezni, imam v mislih bolezen, ki bi se prenesla z nečloveške, živalske vrste na človeka in bi dobila pandemične razsežnosti. Strah, da bi to za človeštvo lahko bila eksistencialna grožnja in bi lahko vodilo v izumrtje, temelji na bojazni, da se lahko pojavi zelo smrtonosen patogen, proti kateremu je naš imunski sistem popolnoma nemočen in posledično bi zaradi patogena umrla celotna človeška populacija. Od devetdesetih let je to predstavo o naslednji pandemiji tematiziralo veliko filmov, tudi videoigric, in jo tako populariziralo. Taki filmi so recimo Izbruh, Kužna nevarnost, Svetovna vojna Z in drugi, tudi celoten žanr filmov o zombijih. Toda to ni le predstava iz sveta popularne kulture, temveč gre za znanstveno predstavo. Na možnost naslednje pandemije so se države in mednarodne organizacije, kot je SZO, pripravljale. Težava pa je, da so za model te mogoče naslednje bolezni vzele gripo. In med pripravljanjem na gripo je izbruhnila pandemija bolezni, ki je čisto drugačna od gripe; covid-19 nas je ujel popolnoma nepripravljene. Tisto, kar imenujem imaginacija pandemije, je dejansko domišljijska predstava o pandemijah kot dogodkih, ki vodijo v izumrtje človeka, hkrati pa dogodkih, ki posredujejo neko temeljno resnico o človeštvu. Zdi se, kot da epidemije ali pandemije v naših predstavah razkrivajo bistvo človeškega ali resnične težave našega časa. Epidemije so v zavesti naše družbe postale nekakšen domišljijski posrednik.

Kakšen pa je v tej naši domišljijski predstavi svet po koncu pandemije? V nekem vašem članku sem prebrala, da se ta predstava sveta razlikuje od predstave planeta po jedrski katastrofi, na primer.
Ta primerjava je zelo pomembna. Če pomislite na filme ali romane o svetu po jedrski katastrofi, je običajno ta svet kot puščava, recimo v filmu Knjiga odrešitve ali filmu iz sedemdesetih Deček in njegov pes. Svet je popolnoma uničen, kot pustinja, a nekaj ljudi preživi in se začne povezovati v plemena, kot pleme razumemo po neki poljudni antropološki logiki. Torej se oblikujejo skupnosti, ki pretirano izražajo spolnost, agresivno lovijo in se klatijo naokrog, podobno kot v Pobesnelem Maxu. V tej predstavi sveta ima človek še vedno potencial. Po poljudni antropološki logiki se namreč divjaki, v narekovajih, vedno lahko razvijejo in postanejo bolj in bolj civilizirani, dokler znova ne oblikujejo civilizacije. Po nekem splošnem pojmovanju je tako potekala zgodba človeštva, če karikiram: od nomadov do Times Squara in pristanka človeka na Luni. Svet po katastrofalni pandemiji pa si predstavljamo drugače, o čemer prav tako pričajo filmi in videoigrice. Ta svet ni puščavski, temveč tropski. Zdi se, kot da bi smrt človeštva spustila naravo z verige in bi ta znova z neverjetno hitrostjo zavzela svet.

Tropski so v tej predstavi tudi kraji, ki sicer niso, recimo v filmu Jaz, legenda je Times Square postal savana z levi in antilopami, podobno je v videoigri The last of us (Zadnji preživeli), kjer ameriška mesta postanejo popolnoma tropska. Zdi se, kot da bi tropski virus, in v naši predstavi je virus vedno tropski, naredil tropski kar ves planet. V tej predstavi je vse vitalno in raste, izjema pa je človek. V tem scenariju so ljudje vedno prikazani kot osamljeni posamezniki, ki jih obkroža ta razdivjana narava, sami pa ne morejo rasti. Ne morejo postati tropski. Ne morejo se povezati v skupnost podobno amazonskemu plemenu ali plemenu iz Papue Nove Gvineje, kakor si pač Zahodnjaki predstavljamo tropsko skupnost. Ljudje v predstavi sveta po pandemiji niso sposobni razviti odnosa s svetom, ki se okoli njih razvija z neverjetno močjo, medtem ko so sami impotentni. Podobni so človeštvu, preden mu je Prometej prinesel ogenj. Ajshil te ljudi imenuje sence, sence brez cilja, ki ne morejo ničesar doseči. V tem primeru gre torej za globlji proces razčlovečenja, za ljudi, ki so oropani človečnosti. Ta predstava o koncu sveta je popolnoma drugačna kot predstava sveta po jedrski katastrofi, kar nam veliko pove o naših bojaznih in strahovih. Mislim, da so se ti po hladni vojni spremenili in postali še veliko hujši.

Omenili ste filme, ki tematizirajo epidemije. V nekem članku ste analizirali vlogo epidemiologov v teh filmih in ugotovili, da so večinoma predstavljeni kot rešitelji človeštva. Kako pa njihovo vlogo razumemo v resničnem življenju? So tudi v resničnosti epidemiologi razumljeni kot junaki in branilci človeštva?
V splošni zavesti je epidemiolog precej nejasna figura. Na Zahodu smo veliko bolj navajeni v vlogi rešiteljev videti zdravnike. Prav zato se mi zdi vloga epidemiologov v teh filmih tako zanimiva. Pandemija covida-19 pa nam je zdaj omogočila, da preverimo njihovo vlogo v resničnosti. Poklic epidemiologa je zelo specifičen, ljudje pa po navadi to razumemo širše. Recimo zaposlene v ameriškem Centru za nadzor bolezni splošna populacija šteje za epidemiologe, tudi če so morda zdravniki ali biologi. Ko v tem kontekstu govorim o epidemiologu, imam v mislih prav to širše pojmovanje. Če zdaj med pandemijo covida-19 preverimo ugled Centra za nadzor bolezni, je ta zelo načet. Ni jim uspelo odigrati junaške vloge, ki so jo tako negovali. V filmu Kužna nevarnost je na primer CDC igralcem pomagal pri seznanjanju z bojem proti epidemijam, tudi prikaz izbruha bolezni v filmu in ljudi, ki potrebujejo pomoč, je sledil razumevanju CDC-ja. Za to, da se CDC zdaj ni izkazal, seveda ni v celoti kriv center, njegovo delovanje je namreč močno omejil tudi predsednik Donald Trump. Ne glede na to pa CDC med pandemijo covida-19 še zdaleč nima vloge junaka. Na drugi strani pa imamo posameznike, ki izstopajo zaradi požrtvovalnega boja proti pandemiji, ki včasih celo nasprotujejo svojim vladam in vztrajajo pri zagovarjanju zajezitvenih ukrepov. Take posameznike najdemo vsepovsod po Evropi in ZDA. Prav v njih lahko prepoznamo nadaljevanje ali uresničenje vloge rešitelja, ki jo imajo epidemiologi v filmih. Seveda pa ne gre za popolno skladnost, eno je fikcija, drugo resničnost.

Kot rešitelje in junake pogosto vidimo zdravnike in medicinsko osebje, ki je v prvi bojni liniji spopada s covidom-19.
Da, to je del heroiziranja zdravnikov, ki sega že daleč nazaj, to antropologi poudarjajo že vsaj od 60. let prejšnjega stoletja. Ampak zdravniki se odzivajo na to heroiziranje. Spomnim se, da sem pred meseci slišal zdravnike reči, da nočejo ploskanja in ne želijo biti junaki. Želijo le, da jih država spoštuje in dobro plačuje, da ji ščiti pri tem, kar počnejo; tako bi dejansko morala ravnati v primeru vseh delavcev. Iz zdravnikov ne bi smeli ustvarjati nekih domišljijskih bitij. Morali bi imeti le dobro delujoč protokol, po katerem bi bili zdravniki zaščiteni pred okužbami in dobro plačani, po katerem bi imeli možnost izbire, kako delati, ne pa da jih omejujejo z raznimi političnimi direktivami.

Ob koncu bi vas prosila še, da predstavite svoj petletni projekt Vizualni prikaz tretje pandemije kuge. Kakšen je bil dejansko njegov namen?
Projekt se je začel leta 2013 na Univerzi v Cambridgeu in končal leta 2018, zadnje leto je pri projektu sodelovala tudi moja matična Univerza v St. Andrewsu, projekt pa sta financirala Evropska komisija in Evropski raziskovalni svet. Cilj projekta je bil zbrati vse obstoječe fotografije tretje pandemije kuge in jih analizirati, kar je bila velikanska naloga, saj je šlo za globalno pandemijo. Zdaj je teh približno 2500 fotografij, ki smo jih zbrali, prosto dostopnih v spletnem arhivu Univerze v Cambridgeu. Pri projektu smo se osredotočili na analizo fotografij predvsem zato, da bi pokazali, kako se je izoblikovalo vizualno polje epidemij in pandemij. Hkrati pa smo s tem opozorili tudi na to, da naš današnji prikaz in razumevanje epidemij izvira neposredno iz vizualnega prikaza tretje pandemije kuge, ki je bila, kot sem že omenil, prva, ki so jo fotografirali.

Iz oddaje Razgledi in razmisleki