Tako kot Mona Liza (in kot bomo videli kmalu, to ni edina podobnost med slikama), je tudi Janez Krstnik Leonarda Da Vincija last pariškega muzeja Louvre. Vendar pa je bil pred časom med Parizom, Rimom in Svetim sedežem sklenjen dogovor, katerega namen je bil omogočiti čim več Italijanom ogled slike, ki jo je Da Vinci najverjetneje ustvaril med letoma 1513 in 1516) in v kateri je mogoče videti napoved prehoda od visoke renesanse do manierizma. Janeza Krstnika so tako pred časom že razstavili v Milanu, do konca januarja pa bo kot del razstave Moč in milina - Evropski svetniki na ogled v rimski beneški palači (Palazzo Venezia).
Vsi se s krivnostno smejijo
Kot je že bilo namignjeno, imata Mona Liza in Janez Krstnik nekaj skupnih potez. V obeh primerih gre namreč za zelo skrivnostni sliki s skrivnostnima likoma v glavni osebi. Tudi Janez Krstnik, ki ga je Da Vinci naslikal kot zelo zelo feminilnega, občutljivega moškega, ima na obrazu podoben nasmešek kot Mona Liza. Nasmešek, ob katerem se zazdi, da gre za osebo, ki ve 'nekaj več'. Na to nekaj več Janez Krstnik kaže s prstom; najbolj sprejeta je razlaga, da s prstom, ki kaže navzgor, Janez Krstnik kaže na nebesa, na Božje domovanje, in nam sporoča, da se lahko odrešitev in zveličanje dosežemo le prek vere v Boga.
Križ in krzno so dodali pozneje
S sliko je povezana še ena skrivnost oziroma nekaj v zvezi z njo ostaja nedorečeno. To je domneva, da slika, kakršno poznamo danes, dejansko ni Da Vincijevo delo. Križ in krzno, v katerega je zavito Krstnikovo telo, naj bi neidentificirani avtor naslikal pozneje. Omenimo še, da skoraj identičen križ in sopostavitev Janeza Krstnika in križa najdemo na sliki, ki jo je le nekaj let po da Vinciju naslikal francoski slikar Jean Clouet. Med umetnostnimi zgodovinarji danes tudi velja soglasje, da je na Clouetovo sliko Franc I. kot sv. Janez Baptist vplivala Da Vincijeva upodobitev. Zelo je tudi verjetno, da sta se slikarja osebno srečala, saj sta Leonardo Da Vinci in Jean Clouet v dolino reke Loare, prvi v Amboise, drugi pa v Tours, prispela skoraj hkrati. Da Vinci se je v dvorcu ob gradu Amboise nastanil leta 1516, Clouet, čigar portret Franca I. kot Janez Krstnik nosi datum 1518, pa je verjetno celo istega leta prispel v Tours. Na razstavi v Rimu je da Vincijevo delo razstavljeno ob upodobitvah sv. Janeza Krstnika, ki jih podpisujejo Tizian, Caravaggio in Andrea del Sarto.
Edini svetnik med francoskimi kralji
Ker smo ravno omenili upodobitev francoskega kralja kot sv. Janeza Krstnika, se želim ustaviti še pri eni znameniti sliki, ki 'združuje' podobo svetnika in kralja. Gre vendar za zelo drugačno sliko, saj predstavlja kralja, ki so ga razglasili za svetnika. El Grecovo platno Sveti Ludvik, francoski kralj, in paž iz leta 1585 velja prav tako za eno eponimnih mojstrovin pozne renesanse, čeprav se tako po ozračju kot tudi po slogu razlikuje od Da Vincijevega Janeza Krstnika. V svoji upodobitvi edinega francoskega kralja, ki so ga razglasili za svetnika, je El Greco namreč izrazil očitno odločno osebo, ki pa ima kljub skoraj nekoliko trmastemu pogledu v očeh neko milino. Ta vendar pritiče vladarju (1214-1270), ki je slovel kot vzor krščanskega monarha.
Dogovor med papežem in Berlusconijem
Rimska razstava ni zanimiva le zaradi izjemnega izbora približno 100 slik, ki jih je v razstavo povezal kurator, menih Alessio Geretti, ki je doslej že kuriral razstave na temo geneze, triptiha in apokrifov. Zanimivo je tudi zaledje razstave. Je namreč rezultat dogovora med italijanskim premierjem Silviem Berlusconijem in papežem Benediktom XVI. Berlusconi je med svojo lansko avdienco pri papežu temu predlagal razstavo o evropskih svetnikih. Razstavo so realizirali in velja za enega italijanskih razstavnih vrhuncev zadnjih let.