Razstava, ki je nastala v sklopu Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož, bo na ogled do 6. marca.

V starem mestnem jedru Ptuja potekajo od avgusta 2021 arheološka izkopavanja, in sicer v sklopu projekta Revitalizacije objekta Stare steklarske z Vrazovim trgom in pripadajočimi ulicami – Aškerčevo, ulico Tomaža Šalamuna in Jadransko.

Zametki srednjeveškega Ptuja

Območje Stare steklarske leži na dravski terasi, ki se je izoblikovala v 3. stoletju, ko je cvetela rimska Poetoviona. Nastala je kot posledica katastrofalnih poplav, na predelu med današnjima Vrazovim trgom in Prešernovo ulico pa je pozneje zaživelo srednjeveško mesto.

Ptuj je sredi 13. stoletja pridobil mestne pravice, z razvojem mesta pa se je začel oblikovati tudi sistem mestnih ulic, glavna prometnica skozi mesto je postala današnja Prešernova ulica, ta je sledila trasi predhodne rimske ceste. Ulice so se začele širiti proti reki Dravi, med njimi tudi Jadranska in Aškerčeva. Prve srednjeveške rokodelce in trgovce je ugodna lega ob Dravi pritegnila že v 10. stoletju. Poselili so prostor ob vznožju griča, na katerem je pozneje stoletja dominiral Ptujski grad. V naselbino, ki je ležala na stičišču glavnih cestnih in vodnih komunikacij, je prihajalo vse več lončarjev, steklarjev, pekov, mesarjev, strugarjev, meščanov torej, in na mestnih trgih se je na veliko trgovalo, na Ptuju je vrvelo od življenja. V statutu iz leta 1513 beremo podatek, da je takrat na Ptuju živelo 1700 ljudi, našteli pa bi 210 meščanskih hiš. Te so bile sprva lesene, v 14. in 15. stoletju so jih zamenjali zidani domovi, strehe so bile krite z lesenimi skodlami ali slamo.

Po sledeh vsakdanjika starih Ptujčanov

Arheologi že mesece raziskujejo ostanke njihovih meščanskih hiš, ki so se z licem sklanjale na ulico, zadaj pa so imele dvorišča, ki so se stikala prav na območju današnje Stare steklarske.

Skrita mestna dvorišča

Prav pod dvorišči hiš prvih ptujskih meščanov so arheologi naleteli na vrsto presenečenj. Odkrili so ostanke številnih jam različnih namembnosti. Poleg dveh vodnjakov so najbolj pritegnile jame, obdane z različnimi lesenimi strukturami ali v tla vkopanimi sodi, ki so služili kot greznice. Tovrstne najdbe z množico organskih ostankov predstavljajo svojevrstno časovno kapsulo in omogočajo forenzičen vpogled v preteklo življenje. Ostanki iz lesa se ohranijo le v stalno vlažnih okoljih, kjer ni kisika, in se v urbanih naseljih redko ohranijo, kar Ptuj postavlja na arheološki zemljevid srednjeveških najdišč, kot sta znamenita Lübeck v Nemčiji ali Jorvik v Angliji (današnji York).

Greznice kot arheološke zakladnice?

Morda se bere nenavadno, da strokovnjaki greznice primerjajo z arheološkimi zakladnicami. Za primer vzemimo Lübeck v Nemčiji, kjer so arheologi pred leti odkrili skoraj 100 greznic oz. latrin iz obdobja med letoma 1200 in 1350. "Latrine nam omogočajo spoznati intimne podrobnosti o življenju v srednjeveškem Lübecku," je za časopis Der Spiegel dejal arheolog Dirk Rieger, ki je tedaj vodil izkopavanja.

Arheologi so ugotovili, da so greznice uporabljali predvsem bogati meščani. Uspelo jim je analizirati vzorec DNK srednjeveškega popotnika. V sodelovanju z Univerzo v Oxfordu so primerjali vzorce DNK iz Lübecka z vzorci z drugih britanskih najdišč. In kakšno presenetljivo naključje! Ostanki DNK iz Lübecka so se popolnoma ujemali z vzorci iz Bristola. Raziskovalci domnevajo, da je bil moški trgovec, ki je potoval in trgoval po tedanji Evropi. Lübeck je namreč takrat veljal za najvplivnejšo trgovsko velesilo ob Baltiku. Najdbe iz latrine so torej dokazale, da sta srednjeveški Lübeck in Bristol vzdrževala trgovske stike.

Vpogled v življenje srednjeveških ljudi

Paraziti v greznicah razkrivajo tudi, kaj so prebivalci Lübecka radi jedli, hkrati pa razkrivajo, katere bolezni so razsajale in kdaj so prebivalci spreminjali svoje prehranjevalne navade. Arheologi zdaj vedo, da so lübeški trgovci med letoma 1300 in 1325 spremenili svojo prehrano, namesto rib so vse pogosteje jedli govedino, kar je pokazala analiza prevladujočih parazitov. Zato so v obdobju pred letom 1300 prevladovale ribje trakulje, ta je bila usodna za lübeškega popotnika, po letu 1300 pa goveje trakulje.

In kakšna vprašanja zanimajo raziskovalce Ptuja?

"Raziskovalci nismo kar tako primerjali srednjeveške greznice iz Stare steklarske z "zakladnicami". Pa čeprav smo do zdaj izpostavljali predvsem najdbe, odkrite v mehki prsti, v katero se je spremenila nekdanja vsebina greznic. Pri tem je pravzaprav najzanimivejša in lahko tudi znanstvenih presenečenj "polna" prav ta, na pogled nezanimiva prst. Tudi omenjeni primeri odkritij in analiz iz nemškega Lübecka dajejo slutiti, kakšen arheološki potencial se skriva v vzetih vzorcih. Seveda ne vemo, ali bomo imeli takšno srečo kot naši nemški kolegi, ki so na podlagi DNK-analiz odkrili povezave med srednjeveškimi trgovskimi metropolami. Ampak si pa lahko vsekakor obetamo zanimive rezultate s področij srednjeveške gastronomije, biologije, patologije itd.," je poudaril Rene Masaryk, namestnik vodje arheoloških izkopavanj.

Arheologija premika mejnike v zgodovinopisju

Arheološka odkritja v središču Ljubljane so pred nekaj leti prinesla revolucionarna spoznanja in rojstvo srednjeveške Ljubljane pomaknila na začetek 11. stoletja, sto let prej, kot se mesto prvič omenja v pisnih virih. Odkritje lesene posode iz leta 990, najdene na Stritarjevi ulici, je usodno spremenilo pogled na čas začetke urbanizacije srednjeveške Ljubljane. Ostanki lesenih tramov in omenjena posoda veljajo za najstarejše ohranjene ostanke mesta, ki se je rodilo na desnem bregu Ljubljanice.

Zdaj še lesena posoda s Ptuja – nova presenečenja za arheologe?

Lesene strukture, semena in drugi organski ostanki ter dokaj dobro ohranjena lesena posoda, vse te najdbe bodo pomagale sestaviti podobo o vsakdanjiku srednjeveških Ptujčanov. Lesena posoda že čaka v ljubljanski restavratorski delavnici na konzervacijo z melaminsko smolo.

Melaminska metoda povrne predmetu trdnost in ohranja strukturo lesa

V zadnjih letih evropske konservatorske delavnice – taka je denimo v Mainzu, kjer so konzervirali tudi naše najstarejše kolo z osjo z Ljubljanskega barja – prisegajo na konzerviranje z melaminsko smolo.

"Prednost melaminske metode v primerjavi s širše uveljavljeno metodo s polietilen glikoli (PEG) je hitrost pronicanja v les zaradi majhnosti molekul. Prav tako prisotnost železa v lesu (žeblji, železo iz usedlin) ne vpliva na kemične reakcije in s tem pospešeno razgradnjo lesa. Seveda ima metoda tudi nekaj slabosti. Ena je potreba po segrevanju v času polimerizacije (po utrjevanju in pred sušenjem), ki smo jo pri nas rešili s sodelovanjem z lesno sušilnico iz bližnjega kraja. Druga je ireverzibilnost postopka (ko je smola v lesu polimerizirana, je iz njega ne moremo odstraniti). Vsi ti razmisleki so pretehtali pri odločitvi za uporabo melaminske smole za konzerviranje mokrega lesa v Sloveniji," pravi dr. Katja Kavkler, vodja Naravoslovnega oddelka, Restavratorski center ZVKDS.

Deblak iz Ljubljanice pri Vrhniki, eno največjih tovrstnih rimskodobnih plovil, je bil in je še vedno izjemen strokovni zalogaj za konservatorje. Postopek konzervacije traja od leta 2015 in še zdaleč ni končan.

"Vsak predmet je zgodba zase. Postopkov ne moremo pospešiti, saj smo vezani na fizikalne procese. Procesa osmoze, ki ga izkoriščamo pri čiščenju in utrjevanju, ne moremo pospešiti, proces izhlapevanja vode pa moramo celo upočasnjevati, da ne pride do mehanskih poškodb. Ocenjujemo, da bo konzerviranje lesene sklede s Ptuja končano v od 18 do 24 mesecih. Čeprav je les tanjši in bodo zato fizikalni procesi hitrejši, pa bomo morali biti zaradi občutljivosti materiala (tanek sloj, zelo močno razgrajen les) pri vseh postopkih previdni, da ne bi prišlo do mehanskih poškodb," še dodaja Katja Kavkler.

Skrita globoko pod zemeljskimi plastmi ali pa na dnu rečne struge počiva zapuščina naših prednamcev. Arheološko najdišče je palimpsest, vedno znova napisana, izbrisana in znova napisana človekova sled, sled, ki je izkopana, da osmisli življenje sodobnika.

^{Maja Bahar je zunanja sodelavka Restavratorskega centra ZVKDS-ja.}