Flamski pisatelj Jeroen Olyslaegers, avtor vrste zgodovinskih romanov, ki mu že od izida knjige Wil (2016) v domovini pritiče status literarne zvezde, je Ljubljano obiskal ravno v dneh, ko nas je šokirala sunkovita sprememba letnega časa: če je bilo vreme en dan skoraj poletno, je naslednji dan snežilo. "Tudi Wil začne z besedami: Nenadoma je zapadel sneg," me spomni. "Glavni junak, zdaj že star možak, se spominja časa druge svetovne vojne. Opazuje sneg, kako pada in pobeli mesto. Belina je zanj kot večdimenzionalno filmsko platno, na katero lahko projicira svojo preteklost." Sneg lahko tudi prikrije številne grehe, pripomnim. "Da, to tudi. In skrije vsa znamenja specifičnega obdobja. Zato sem vesel, kadar nenadoma zapade sneg. No, ampak me je tudi rahlo razdražil, ko sem ga doživel v Ljubljani," je iskren.

Antwerpen, kjer je Olyslaegers preživel velik del svojega življenja, je kulisa večine njegovih romanov. ("Včasih se mi zdi, da je Antwerpen letalska nesreča, jaz pa še iščem črno skrinjico.") Je tudi kraj, kjer so med drugo svetovno vojno oblasti iz domov potegnile več kot devet tisoč judovskih prebivalcev in jih poslale smrti v koncentracijskih taboriščih naproti.

Odstotek lokalnega prebivalstva, ki je bilo nemškim okupatorjem pripravljeno pomagati pri njihovi dolgoročni viziji, je bil v Antwerpnu višji kot drugje v Belgiji. Iz arhivskega policijskega poročila, v katerem je bila precej iskreno popisana ena od nočnih racij, se je Olyslaegersu porodila ideja za zgodbo o mladem policistu, ki skuša krmariti med obveznostmi svoje službe in pričakovanji odporniškega gibanja; razmejitev med obema poloma se včasih zabriše. Na neki točki, na primer, se Wil pod okriljem svojega učitelja francoščine znajde na antisemističnem shodu, ki ga vrli domačini kronajo z vandaliziranjem sinagoge. Mnoge obraze v množici Wil prepozna: toda kdo od njih je tukaj samoiniciativno in kdo, kot on, privlečen pod pretvezo, ujet v toku dogodkov?

Postopoma postaja jasno: Wil med obema svetovoma ne bo mogel prehajati v nedogled; prej ali slej postane izdaja enega – ali pa kar obeh – neizogibna.

Wil je roman, ki spodjeda bralčeve ustaljene predstave o vojnem junaštvu in o tem, kako dojemamo integriteto. Pri tem je pisatelj pazljiv, da ne zapada v relativiziranje: "Tragedija je ravno v tem, da moralna obsodba na neki točki je potrebna. Lahko čutimo empatijo do kolaborantov in celo razumemo, zakaj so storili, kar so storili, a na neki točki je treba reči: to, da je policist judovske otroke strpal na tovornjake, namenjene v Auschwitz … no, katoliki bi rekli, da se bo zato cvrl v peklu. Če ukinemo te opredelitve, lahko ukinemo razliko med dobrim in zlim. To pa bi bilo skrajno nepraktično."

Prav tako verjame, da vprašanja, ki jih danes Belgijci zastavljajo generaciji svojih dedkov – Si sodeloval ali se upiral? – v prihodnosti čakajo tudi nas, pa naj gre za vojno v Ukrajini, za prelivanje krvi v Gazi ali za vse bolj dramatične okoljske spremembe.

Roman Wil je (manj kot film, ki ga je navdahnil) temačna freska človeške strahopetnosti, pohlepa in sebičnosti, ki si ne dela nobenih utvar glede tega, da je "v vsakem sledilcu, ki ga je vase potegnilo vznemirjenje dogajanja, tudi kanček prasca". Kot protiutež tej deziluziji ponuja čudovito izpiljen, poetičen slog; roman je konec koncev prejel tudi nagrado za "najlepši leposlovni stavek".

Projekcija koprodukcijskega filma Wil v Kinodvoru in pogovor s pisateljem po njej sta se odvila v okviru tridesete obletnice diplomatskega sodelovanja med Flandrijo in Slovenijo.

Če ste dogodek zamudili, lahko film Wil (pod angleškim naslovom Will) najdete v Netflixovem katalogu. Pri Založbi Modrijan je izšel prevod Olyslaegersovega romana Mi (2011), ostalih del pa v slovenščini še ne moremo brati. "Odkar obstaja film, je spet več zanimanja za moje prevode, tudi v več deželah, kjer prej še nisem bil preveden," pove Olyslaegers; upa, da bo vsaj Wil kmalu dobil slovenski prevod. (Angleški prevod je časopis Times imenoval za najboljši zgodovinski roman leta 2019). Več pa v spodnjem intervjuju.

Prihajate iz Antwerpna; zanima me vaš pogled na sodobno flamsko književnost. V današnji pluralni literarni pokrajini seveda ne moremo več govoriti o strogo zamejenih generacijah, strujah ali šolah, pa vseeno. Ali flamsko književnost druži še kak drug skupni imenovalec kot samo jezik in regija nastanka? Jo opredeljuje določen odnos do sveta? Ali koncept "belgijske književnosti" sploh obstaja ali pa zaradi večjezičnosti ni mogoč?

To je dobro vprašanje, a bi terjalo silno kompleksen odgovor. V Belgiji imamo tri jezike, kot veste, pri čemer prevladujeta francoščina in flamščina. Belgijska književnost ne obstaja. Flamci ne vemo veliko o tem, kaj se dogaja na jugu oz. v Bruslju – obstaja določena izmenjava, a v omejenem obsegu. Sam sem "belgijski pisatelj" šele, odkar sta bila dva moja romana prevedena v francoščino in me (lahko) berejo po celi državi. Zdaj me vabijo na literarne večere v Bruslju, Namurju, Liègeu … Imamo skupno zgodovino, vsaj delno, pa tudi skupno držo v odnosu do sveta. Vsi Belgijci razumemo, kaj pomeni koncept dvoumnosti. To sem opazil, ker moj roman Wil obravnava točno to, moralno dvoumnost. Ugotavljam, da moram v intervjujih na Nizozemskem to idejo bolj pojasnjevati – pravijo, da niso strogi in dosledni, ampak v resnici niso ambivalenten, pač pa bivalenten narod. Zanje se stvari delijo na da in ne, na prav in narobe. Verjetno je to povezano z dediščino kalvinizma. Francozi, na primer, pa so ambivalentni, tako kot mi; mojo knjigo dobro razumejo, ne da bi mi bilo treba veliko razlagati.

Pisci iz Valonije in Bruslja bi radi, da bi njihove knjige izdali v Parizu, Flamci pa se trudimo, da bi nas izdali v Amsterdamu. Moja založba je De Bezige Bij, ena od večjih in bolj uglednih v Amsterdamu, ustanovili pa so jo kot gesto upora ravno med drugo svetovno vojno. Pri De Bezige Bij izdaja cel kup flamskih pisateljev in mislim, da smo drugačni od ostale množice. Sam sem imel dva bestselerja, nekateri moji kolegi pa so še veliko bolj uspešni, prodali so tudi po pol milijona izvodov ene same knjige. Flamci v Amsterdamu držimo skupaj, še na zabavah tiščimo eden k drugemu. Drugačno senzibiliteto imamo od njih: na življenje gledamo s humorjem, eden drugega ne jemljemo preveč resno, kariera in denar se nam ne zdita začetek in konec vsega. Med nami ni tekmovalnosti. Na Nizozemskem imajo menedžerske, neoliberalne prestave o tem, kako se morajo pisatelji boriti za bralce. Verjamem, da lahko razumete, ker prav tako živite v majhni državi z majhnim jezikom, vsaj globalno gledano. Flamci smo podobni: ko kakemu mojemu kolegu uspe v tujini, sem vesel zanj, tudi zato, ker to najbrž odpre vrata tudi zame. Majhni smo, zato je praktično, da držimo skupaj.

Globalna založniška industrija vedno išče "naslednji veliki trend", zato so grupiranja najbrž smiselna.

Amsterdam je incestuozna literarna scena: vsi se videvajo na istih zabavah, hodijo v iste lokale, berejo iste knjige in govorijo o istih stvareh. Ko se je v Ameriki in nato v Evropi začel trend, recimo temu woke senzibilitete, se je zato v založniških hišah pri nas resnično razmahnil. Vsi bi radi zaslužili z naslednjo veliko stvarjo in obenem bili "kul", v trendu.

Torej ne gre za širjenje obzorij, zavestno osredinjanje marginaliziranih glasov, družbeni napredek?

Mislim, da gre za oboje. Verjamem, da so iskreni … ampak radi bi pa tudi zaslužili. Zdaj se je začelo kazati, da se woke knjige ne prodajajo najbolje. Veliko se govori o njih, ljudem se zdijo pomembne (in s tem se strinjam) – ampak prodajajo se pa ne dobro, za razliko od npr. mojih novejših knjig. Obstaja pritisk, da ostaneš relevanten za trenutno stanje v družbi, ne smeš pa pri tem izgubljati denarja. Vse založniške hiše v Amsterdamu se ubadajo s to težavo. Prav tako ni več denarja v prevodni literaturi, ker mladi seveda berejo v angleščini; francoščine ne bere nihče več.

V svojih romanih se vedno znova vračate k zgodovini Antwerpna; usode vaših likov so prepletene z usodo tega mesta. V romanu Wil je prisotna ideja, da je pod mestom pokopano še neko drugo mesto, dostopno le še prek spomina. Je razumevanje Antwerpna os, okrog katere se vrti vaše pisanje?

To je vprašanje v samem jedru mojega pisanja. Ko se zgodi letalska nesreča, vsi iščejo črno skrinjico, ki naj bi ponudila odgovore o tem, kaj se je zgodilo z letalom. Včasih se mi zdi, da je Antwerpen letalska nesreča, jaz pa še iščem črno skrinjico.

Vedeti morate, da nisem odraščal v Antwerpnu, pač pa v mestecu Mortsel, kakih 12 kilometrov južno od Antwerpna. Nismo imeli ogromno denarja, a starši bi mi lahko plačali študij; vprašali so me, ali hočem iti v Leuven ali Gent. Nisem želel v nobeno od teh mest, ker sta bili preplavljeni s študentsko populacijo, jaz pa sem hotel izkusiti pravi obraz mesta. Nisem se želel zabavati z ljudmi svoje starosti, to se mi ni zdelo zanimivo; zame je bilo dovolj to, da sem imel prijatelje. Da bi bil pa 24 ur na dan obdan s svojimi vrstniki …. (izraz gnusa). Moji starši so si oddahnili, ko sem rekel, da bom šel kar na univerzo v Antwerpnu. Seveda sem mesto poznal že od prej, ampak šele v času študija sem ga začel res videti. Takrat so bila okrog kampusa sama delavska naselja; ni bilo študentskih barov, bile so le beznice, bila je mizerija in droge. Kontrast med mano, osemnajstletnikom v črnini, in reveži, ki so se zjutraj pijani zleknili na kako klopco, je bil šokanten. Začel sem dojemati, da ima mesto različne obraze. Ko greš zvečer ven, večinoma spoznaš samo ljudi, kakršen si sam, in greš tja, kjer se lahko zabavaš. Ampak že pri osemnajstih sem videl, da obstajajo tudi bolj zanimive perspektive. Mislim, da mesta še vedno ne poznam do obisti. Preučevanje zgodovine je najboljši pristop, če hočeš dobiti širšo perspektivo o kaki temi.

Koliko časa pa povprečno traja vaš proces zgodovinskega študija, preden se lotite novega romana? Z romanom Wildevrouw se vračate v 16. stoletje, v zlato dobo za trgovino, tisk in umetnost, v čas, ko je bilo mesto talilni lonec različnih verstev in skupnosti. V čem vidite vzporednice med tistim časom in današnjim; zakaj je razumevanje 16. stoletja relevantno za nas? Je vsako zgodovinsko obdobje osedlano s podobnimi skrbmi in strahovi?

Roman Wildevrouw (Divja ženska) sem hotel napisati, kot da sem prvoosebna priča vsem dogodkom v 16. stoletju, o katerih pišem. Za to potrebuješ ogromno samozavesti – ko najdeš občutek, da si tam, bo z romanom vse v redu. Praviloma potrebujem dve leti za priprave in dve leti za samo pisanje.

Podoba Antwerpna v 16. stoletju, ki ste jo opisali, je slika, ki jo ima pred očmi večina ljudi. Preden sem se lotil študija, sem tudi sam mislil, da je bila to zlata doba našega mesta. Pozneje sem ugotovil, da se je prav tako v šestnajstem stoletju začela verska vojna, ki je nato trajala 80 let.

V Antwerpnu je vladala verska strpnost, o kateri vsi govorimo, obstajalo pa je tudi sovraštvo med posameznimi skupinami: kalvinisti proti papistom proti katolikom, katoliki proti luterancem in anabaptistom – ljudje so se poskušali maščevati, ker se niso počutili zastopani na verski in politični ravni. Pozabili so na vse, kar jih je vezalo skupaj. In na to pozabljamo tudi danes v Evropi. To, kar nas povezuje, je trgovina in poslovanje. Vem, ljudje na levici bodo rekli – in popolnoma jih razumem – da trg vendarle ne more biti vse, in res ne more biti. Ampak trg nam je prinesel določeno raven blagostanja in skupne cilje. Evropska unija je nastala po drugi svetovni vojni, ko so ljudje sklenili, da imajo čez glavo dovolj krvave dobe, ki je stala ogromno denarja in ogromno življenj. Sklenili smo si pomagati gospodarsko in finančno, da smo postali enotno tržišče, in to nam je prineslo blagostanje. Zdaj pa so priljubljene stranke, ki "v imenu svobode" nasprotujejo Evropski uniji, pozabljajo pa, kaj vse nam je prinesla. "Vsi v Bruslju so korumpirani" – na muhi nas ima Orbanova Madžarska, ki za vse, kar gre narobe, krivi Bruselj. To je taktika, s katero ne more izgubiti. Ampak če ne bomo stali skupaj, niti ne potrebujemo sovražnika, da nam pokvari zvezo. Sami si jo bomo uničili. No, točno to se je zgodilo v Antwerpnu 16. stoletja: ko je prispela španska vojska, je bilo mesto navznoter že razcefrano na koščke.

V romanu Wil grozote nacistične okupacije v Antwerpnu opišete skozi oči lokalnega policista. Kadar razmišljamo o vojni, si o sebi najbrž mislimo, da bi absolutno stali na strani odpora in ne na strani kolaboracije. Ste z romanom skušali pokazati, da te razmejitve včasih niso povsem črno-bele in enostavne?

Kot pisatelj rad delam s klišeji in to je veliki kliše druge svetovne vojne. V zvezi s prvo svetovno vojno si tega vprašanja ne zastavljamo. No, morda si ga zastavljate v Sloveniji, malo sem prebiral o zgodovini vašega ozemlja in če prav razumem, je bilo ozemlje po vojni razdeljeno …

Ne, v slovenski družbi ni razprtij okrog prve svetovne vojne.

No, v naši tudi ne. Vprašanja o drugi svetovni vojni si zastavljamo, ker na intuitivni ravni razumemo, da je šlo v moralnem pogledu nekaj hudo narobe. Kako bi se jaz odzval, se vprašamo. Če posplošimo, obstajajo samo tri drže: kolaboracija, odpor in nevmešavanje. Obstajajo študije, ki so pokazale, da se v okupiranih deželah deset odstotkov prebivalcev odloči za polnokrvno kolaboracijo, trije odstotki za aktiven odpor, vsem ostalim pa ni mar – ali pa se samo nočejo vpletati. Izhodišče mojega romana je bilo, da je od konteksta odvisno, na katero stran črte boš padel. En dan si lahko junak, naslednji izdajalec. To so ideje iz romana, ki so se na srečo prenesle v film.

S perspektive sedanjosti pogosto obsojamo minule generacije: Kako so lahko stali ob strani, ko so požigali sinagoge, ko so deportirali Jude? Mislite, da spet živimo v takem času? Se bodo zanamci ozirali k nam in se spraševali, zakaj nismo ukrenili ničesar glede grozot, ki se dogajajo?

Seveda. Je pa res, da vedno živimo v takih časih. Naši vnuki se bodo ozirali k nam in nas delili na tri skupine: na upornike, na kolaborante in na tiste, ki so nemo stali ob strani. O tem romanu sem govoril že tolikokrat in pred toliko različnimi publikami, da znam prebrati vzdušje v prostoru, lahko začutim, kako se ljudje odzivajo na to, kar govorim. Ko se sprostijo, začnejo na glas razmišljati, da ne obstajata črna in bela, ampak samo odtenki sivine – torej moralna sodba sploh ni potrebna? Ampak tragedija je ravno v tem, da moralna obsodba na neki točki je potrebna. Lahko čutimo empatijo do kolaborantov in celo razumemo, zakaj so storili, kar so storili, a na neki točki je treba reči: to, da je policist judovske otroke strpal na tovornjake, namenjene v Auschwitz … no, katoliki bi rekli, da se bo zato cvrl v peklu. Če ukinemo te opredelitve, lahko ukinemo razliko med dobrim in zlim. To pa bi bilo skrajno nepraktično.

Fascinantno se mi zdi, da vsaka družba na preteklost gleda s stališča moralne superiornosti. Mislimo, da mi vemo bolje. Na globalni ravni smo trenutno v globokem dreku, pa še vedno mislimo, da nam gre bolje kot pred petdesetimi ali pred petsto leti. In, kar je še bolj čudno, sebe imamo za inteligentne, za bolj napredne. Ampak poglejmo samo 16. stoletje: te intelektualne ravni zdaj ne bomo nikoli več dosegli, ker smo izgubili sposobnost koncentriranja. Hej, meni je ta moralna večvrednost všeč, ker mi daje material za pisanje!

Kako to, da ste za protagonista izbrali antwerpenskega policista? Fant je sprejel službo v policiji, da ga ne bi vpoklicali v Nemčijo, potem pa mora kot policist aretirati ravno ljudi, ki bi se radi izognili prisilnemu delu v Nemčiji. Vas je pritegnila ta dvoumnost njegovega položaja? Policist je hkrati sodelavec okupatorskih sil in del lokalne skupnosti.

V resnici je policist izbral mene. Povabljen sem bil na predavanje zgodovinarja, ki je deset let brskal po mestnih arhivih in ugotavljal, kako je kolaboracija delovala na birokratski ravni. Kako je funkcionirala policija, kakšno terminologijo so uporabljali, kako so pisali poročila? Naletel je na poročilo, v katerem nek policist popiše, da je sodeloval v raciji na Jude; vse to poda v birokratskem jeziku uradnih poročil. Kaj ga je spodbudilo, da je to naredil?, sem se vprašal. S tem je namreč impliciral tudi samega sebe.

Ljudska modrost pravi, da pisatelj vedno išče zgodbo. Moja izkušnja je ravno obratna: zgodbe me iščejo, povsod okrog nas so, kot duhovi, in iščejo pisatelja, novinarja ali zgodovinarja, da jih bo utelesil na papirju. Niti imena tistega policista se ne spominjam več, ampak njegova gesta se mi je zdela tako pomenljiva, da sem ji posvetil par let svojega življenja.

Protagonist romana, Wil, je tudi literat, ki zgodovino vidi kot "neprekinjen tok packarij, svinjarije, ki je nikoli ni konec, ne zares". Vojna samo izpostavi nekatere zelo osnovne lastnosti človeške narave, pesnik (umetnik) pa je tisti, ki jih zna identificirati. Je to tudi vaš pogled na človeštvo? Bi zase lahko rekli, da ste pesimist?

Ne vem, ali je to pesimizem … no, optimizem že ni. Meni se zdi še najbližje realizmu. Ideji za policista-pesnika sta botrovali dve ugotovitvi. Prva je bila študija, ki je izšla v Belgiji in obravnava "lovce na Jude" v Antwerpnu. Vsi so bili moški, ampak resnično zanimiv podatek je, da so mnogi med njimi imeli umetniške ambicije; nekateri so se imeli za pesnike, drugi za slikarje. Všeč mi je bila dvoumnost tega podatka in sem ga uporabil.

Drugi faktor je bil, da se Wilfred Wills v knjigi identificira z Arthurjem Rimbaudem. S to temo se še vedno ukvarjam, ker bo moj naslednji roman postavljen v čas fin de siècla. Takrat je Baudelaire metal še zelo dolgo senco, Rimbaud je bil obskurna osebnost, poznan samo v Parizu. Baudelaire je bil takrat že 20 let mrtev, a je še vedno veljal za veliko zvezdo avantgarde. Ko bereš vse pesnike, ki so Baudelaira jemali za svojega "očka", opaziš, kako zelo se njihovo pisanje spogleduje z nasiljem. Seveda pišejo o nežnosti, ampak napadalna drža je presenetljivo pogosta in prevladujoča. Danes to praviloma kar spregledamo, tako kot njihova življenja, natrpana z alkoholom, prostitutkami in nasiljem – spomnite se samo na Verlaina in Rimbauda!

Trenutno živim v francoskih Ardenih, čisto blizu Charlevilla, kjer je Rimbaud odraščal in od koder je pri petnajstih letih pobegnil. Na vsakem vogalu ti ponujajo Rimbaudevo pivo, Rimbaudeve piškote, vse mogoče – nihče pa ne govori o njegovem nasilju. To mi je všeč. Všeč mi je, da so te nasilne pesmi hkrati prisotne in odsotne v naši domišljiji.

Je knjiga ob izidu naletela tudi na kakšne negativne odzive? Vem, da je bila tako kritiška kot tudi prodajna uspešnica, toda ali se je kdo spotaknil ob nazorno upodobitev pritlehnih dejanj vrlih Antwerpčanov, ki so ovajali svoje sosede, razbijali po sinagogi in se mazali z vojnim dobičkarstvom? Je kdo oporekal vašemu prikazu situacije?

Mislil sem, da bo knjiga kontroverzna! To je bilo prvič, da je nekdo vdelal ta zgodovinska dejstva v roman, jih postavil na ulice, po katerih ljudje hodijo vsak dan. Ampak v resnici se je zgodilo ravno nasprotno: knjiga je od prvega trenutka naprej naletela samo na naklonjene odzive, javno razpoloženje se ni v nobeni točki prevesilo. Učinkovalo je že skoraj kot satira – pisec hoče debato, povabijo ga na literarni večer, tam pa mu rečejo samo: "Genialen roman, debata zaključena, hvala!"

Moja žena je bila v devetdesetih zvezda tehnoglasbe, zato je imela zame napotke v zvezi s slavo. Rekla je: "Zdaj boš ugotovil, da je uspeh služba. Naslednje leto ne boš pisatelj, za nekaj časa pozabi na to. Tvoja služba bo: uspešen." In točno to se je zgodilo. Hodil sem na podelitve nagrad, na literarne festivale in tako naprej. Lani, ko je izšla še filmska ekranizacija, pa se je končno začela tudi debata. Film je doma videlo 260 tisoč ljudi, kar je veliko. Ljudje so mi začeli pošiljati sporočila, da bodo šli film gledat s svojimi otroki, ker bi z njimi radi začeli debato na temo vojne. Ker sem že pozabil na škandal ob izidu, ki ga nikoli ni bilo, sem bil vesel, da je zgodba postala predmet javne debate. Zdaj je film pristal še na Netflixu, kjer ga lahko vidi na desetine milijonov ljudi, čeprav dejanskih podatkov o gledanosti seveda nimam. Včeraj sem se udeležil projekcije v Kinodvoru, spomnila me je, da je to film, ki je bil resnično narejen za kolektivno izkušnjo ogleda. Veliko bolj intenziven je, če ga gledaš še z drugimi ljudmi.

Je ta nenadna slava, o kateri govorite, vplivala tudi na vaše pisanje? Ste čutili večji pritisk spričo zavesti, da je na vas veliko več oči kot prej in da imajo ljudje določena pričakovanja? Ali pa vse to odpade, ko se enkrat resno lotite dela?

Že od leta 2008 sem na Facebooku. Vem, da ni tam skoraj nobenih mladih ljudi več; vsi so se preselili na Instagram in Tik Tok. Ampak tisti, ki so še na Facebooku, so tudi ljudje, ki kupujejo moje knjige. Od njih dobim ogromno spodbude in navdiha: moja stran je zelo odprta, z ljudmi delim ugotovitve, do katerih pridem med pripravami na pisanje. Na ta način knjigo že vnaprej "prodajam", če hočete. Seveda človeka tudi zaskrbi: Ali še zmorem? Po drugi strani si pa govorim, da imam zdaj ljudi, ki me spremljajo in so pripravljeni prebrati, kar koli bom pač napisal. To je pravi blagoslov po 25 letih v pregovorni puščavi. Nikoli se nisem pritoževal, ker se mi je zdelo nekaj naravnega, da pisatelj, kakršen sem jaz, nima pravega občinstva. Ko sem se pripravljal na roman Wil, sem se zavedel, da imam odgovornost do zgodbe, da jo je treba napisati za najširše občinstvo, kar le zmorem. Ta pogovor, ki sem ga imel s samim seboj, mi je spremenil življenje.

Dotakniva se torej še filmske ekranizacije: film Wil (2023) je režiral Tim Mielants. Romana v scenarij niste priredili vi, pač pa Carl Joos. Kako ste torej sodelovali pri projektu, razen tega, da ste odobrili njegov nastanek?

Tim Mielants je moj prijatelj. Povabil mi je na Joosovo predstavitev, kaj namerava narediti s knjigo. Bil sem nervozen, ker so jo nameravali korenito spremeniti in iz nje narediti srhljivko. Pristal sem, ker imam resnično rad filmsko umetnost.

Carl je zelo zaposlen tip, ko je scenarij enkrat oddal, se ga ni dalo vsak dan dobiti na telefon in mu naročati, naj spremeni ta ali oni prizor. To ni njegov pristop. Odličen je v strukturiranju zgodbe, pregnete jo v film, potem pa lahko z njo počnemo, kar hočemo. S Timom sva nato imela še veliko dela. Vedno sem bil vesel Timovih klicev v zvezi s scenarijem, ker sem bil takrat zaposlen z naslednjim romanom, kar je težaško delo; vedno je dobrodošlo, če se lahko s čim zamotiš. Zame so bili ti pogovori igra – za Tima pa so bili neznansko stresni. Po premieri sem mu rekel: "Lepo, zdaj, ko sem film videl, cenim tistih nekaj prizorov, ki sem jih napisal." Resno me je pogledal in rekel: "Jeroen, tega se očitno ne zavedaš, ampak tvoj pečat je na celi stvari, spremenil si čisto vsak prizor." Priznam, da sem bil ob tem šokiran. Potem pa sem ugotovil, da je ta naša trikotna struktura - Carl, ki je postavil ogrodje in potem zahteval, da se ga pusti pri miru, Tim, ki mora na koncu film režirati, in jaz, ki sem se prišel igrat – res dobro funkcionirala. Dodal sem tudi govor vodje odpora, dopisal sem uvodne in zaključne stavke, pomagal razdelati lik Yvette, ki je zdaj moralno jedro zgodbe.

Ima to opravka z "woke" senzibiliteto, o kateri sva govorila prej? Gledalci ne bi več sprejeli pasivnega ženskega lika, če je v ospredju zgodbe. Yvette je v romanu veliko manj vpletena v odporniško gibanje kot v filmu.

Kar se mene tiče, je filmska Yvette borka odpora v najčistejšem pomenu besede. Noče biti kolaborantka, in ko se znajde v kompromitiranem položaju ... No, zato je film pač tragičen, da ne bova preveč izdala. Pri Netflixu so zelo pozorni na ozaveščenost, kot brez dvoma veste.

Ljudje, ki resnično poznajo moje delo, bodo opazili, da ženski liki postopoma postajajo veliko bolj avtonomni. Moj roman Divja ženska je sicer zgodba z moškim v glavni vlogi, ampak ženske so tiste, ki aktivirajo posamezne prizore. Divja ženska ima en stavek v knjigi, a brez nje ne bi bilo nič mogoče. Poskušam reflektirati, kaj počnejo moški in ženski liki ... Energija v družbi se je v zadnjem času popolnoma spremenila. Kot pisatelj sem točno to potreboval; vse, kar me pripravi do razmisleka, je potencialno dobro za knjigo, za mojo umetnost. Ne razburjam se, češ da "je zdaj moderno v ospredje postavljati ženske". Moja mama je feministka. Jasno mi je, da sem kot moški del patriarhata, pa če mi je to všeč ali ne – zato ker sem moški, lažje dobim nagrade kot moje kolegice, to je dejstvo. Zaradi te zavesti je človek tudi ranljiv. Naj ukinemo kategorije spola na podelitvah nagrad, kjer obstajajo? To je pri nas trenutno aktualna debata.

Spomnim se, da so bile letošnje Ensorjeve nagrade, ki so namenjene flamskemu filmu, v središču spora, ker že ves čas, odkar so igralske kategorije "spolno nevtralne", vse razpoložljive kipce poberejo moški igralci.

Sorodna novica Flamske filmske nagrade na udaru, ker so moški zmagali v vseh "spolno nevtralnih" kategorijah

Da, na tej podelitvi sem bil v publiki. Vse skupaj postaja trapasto in zdi se, da je bilo lažje, ko smo imeli moške in ženske kategorije. Tako je vsaj več žensk zasluženo dobilo priznanje. Morda je ta konkretna situacija že na meji satire in se ji lahko smejiva, a treba je vedeti, da se družba razvija. Nismo popolni, skušamo se prilagajati na nove situacije. No, nekaj je takih, ki se nikoli ne bodo prilagodili, a meni se je vedno zdelo veliko bolj zanimivo prilagajati, puščati odprta vrata za diskurz.

Ni mi všeč samo, kadar nova generacija sklene, da samo zato, ker sem starejši belski moški, sploh ne dobim nikakršne besede. Skupaj se moramo skobacati iz trenutne situacije, skupaj moramo rasti, pri tem pa paziti, da v vmesnem času oblasti ne prevzamejo fašisti. Če se bomo pričkali med seboj, medtem ko se nam fašisti smejijo in čakajo na svoj trenutek za prevzem oblasti, bomo v globokem dreku. To je nekaj, kar bi rad dopovedal mlajši generaciji: Razumem, da sta spol in identiteta pomembna tema, razumem, da je to nekaj, kar lahko nadzirate, če že npr. okoljskih sprememb ne morete. Razumem tudi, da je pomembno, da se mlada generacija postavi po robu prejšnjim. Ampak medtem ko diskutiramo o vprašanjih identitete, skrajna desnica nabira moč. Bomo, ko enkrat pridejo na oblast, še vedno govorili o teh rečeh, ali pa bomo našli moč za odpor? Mislim, da bo vsak čas nastopil ta čas. Na fašiste se pa resnično ne nameravam prilagajati.

Kdor bo prebral roman Wil in si nato ogledal film po njegovi predlogi, bo opazil nekaj velikih sprememb. Vam je bilo žal, da je bilo treba tako veliko izpustiti? Tudi lik Wila je doživel korenito preobrazbo, kar naenkrat je postal veliko bolj pozitiven, manj moralno dvoumen in kompleksen lik. Je film pač potreboval junaka, za katerega je lažje navijati?

Filmska umetnost ima pač svoja pravila, kar lahko spoštujem. Filmski scenarij je nekaj čisto drugega kot roman in na tej točki se mi zdi, da enega z drugim sploh nima smisla primerjati. Film funkcionira kot nočna mora, mi je pojasnil Tim – kar se njega tiče, se vse skupaj dogaja v groznih sanjah starega Wila. To perspektivo je zavzel pri montaži, čeprav gledalci iz končnega filma tega seveda ne morejo razbrati, tako da najbrž ni pomembno.

Preden sem videl film, sem sodeloval pri scenariju, poznal sem novi konec, vse sem vedel - ampak nihče mi ni vnaprej povedal, kaj je v montaži odpadlo in kaj je v filmu ostalo. Ko sem ga lani poleti v družbi filmske ekipe prvič videl, sem se prvih deset minut počutil grozno. Moj prvi čustveni odziv je bil, da to pa že ni moja knjiga. No, na koncu sem jokal zato, ker je bil film tako ganljiv - in ker se je resnično približal uvidom, do katerih sem prišel med pripravami na roman. Drugič sem film že videl v veliko jasnejši luči. Priznam pa, da ni bilo lahko, kar me je presenetilo. Mislil sem, da sem bolj utrjen.

Mi lahko poveste še kaj o svojem naslednjem romanu, ki ste ga omenili prej?

Dogajanje bo postavljeno, kot sva že rekla, na konec 19. stoletja. Moja protagonistka je bankirjeva žena, ki se ukvarja s spiritizmom. Med seansami se vanjo naseli duh njene pokojne tete Belle. Rekel sem že, da rad delam s klišeji; v obdobju, o katerem govoriva, je bil Antwerpen izhodiščna točka za številne kolonialne podvige. To je bil čas, ko se je pod vladavino Leopolda II. začenjalo grozovito izkoriščanje pridelave kavčuka v Kongu. Ne pozabimo, da je bilo prelomno zgodovinsko delo Adama Hochschilda na temo zločinov v Kongu naslovljeno Duh kralja Leopolda (1998). Pišem torej o spiritizmu, o kolonializmu, o služenju kupov denarja, o tem, da je včasih treba govoriti lastno resnico, o norosti in anarhizmu – in o ženski, ki hoče biti resnično svobodna, pa čeprav za ceno lastne razsodnosti.