V Gano tako iz Londona potuje 32 predmetov – 15 iz Britanskega muzeja in 17 iz Muzeja Victoria & Albert. Vodja pogajanj na ganski strani je ob tem komentiral, da upa, da je po več generacijah konflikta in jeze vendarle nastopil čas za "nov duh kulturnega sodelovanja".

"Luknja" v zakonu
Britanski zakon iz leta 1963 državnim muzejem – med katere seveda sodita tudi Britanski muzej in Muzej Victoria & Albert – prepoveduje dokončno in nepreklicno vračanje spornih artefaktov iz njihovih stalnih zbirk oz. "razpolaganje s predmeti", razen v zelo posebnih okoliščinah. Lahko pa posodi artefakte, če meni, da predmeti ne bodo poškodovani. Dogovori za dolgoročno izposojo so tako edini način, da se artefakti lahko sploh vrnejo v svoje dežele izvora.

Sorodna novica Poglavar ganskega ljudstva Asante od Britanskega muzeja zahteva vračilo zlatih artefaktov

Nekatere nekdanje kolonialne dežele, ki predmete zahtevajo nazaj, v tako ureditev sicer le težko privolijo: če podpišejo dogovor o "izposoji", to seveda implicirano pomeni, da priznavajo britansko lastništvo predmetov.

Ganski kronski dragulji
Direktor Muzeja Victoria & Albert Tristram Hunt je za BBC pojasnil, da so zlate kraljevske regalije za Gano enakega pomena kot za Britance "naši kronski dragulji". Večino predmetov, o katerih teče beseda, so Britanci naropali v 19. stoletju, v vojnah z ljudstvom Asante; med pomembnejše artefakte sodijo državniški meč in zlate priponke, ki so jih nosili funkcionarji, zadolženi za čiščenje kraljeve duše.

"To ni restitucija pri stranskih vratih"
Kadar muzeji "hranijo predmete, ki so bili pridobljeni v vojnah ali roparskih vojaških pohodih, smo državam izvora dolžni razmislek o tem, kako lahko te predmete danes bolj pošteno delimo," je poudaril Hunt, ob tem pa pojasnil, da dogovor "ne pomeni restitucije pri stranskih vratih". "Zdi se mi, da se naši muzeji ne bodo ravno sesedli sami vase zaradi tovrstnih sodelovanj in dogovorov."

Obe strani sta podpisali dogovor za izposojo za tri leta, ki jo je nato mogoče podaljšati še za tri leta. Pogodbe na ganski strani ni podpisala vlada, pač pa Otumfo Osei Tutu II., kralj Asantov, ki nosi naziv Asantehene; lani se je kralj tudi udeležil kronanja Karla III. Asantehene ima v domovini še vedno pomembno ceremonialno vlogo, čeprav je tudi njegovo kraljestvo del demokratične ganske države.

Več kot samo predmeti
Predmeti bodo razstavljeni v palači Manhiya v Kumasiju, ki je prestolnica regije Asante. Zlati artefakti so simbol kraljeve oblasti, po verovanju ljudstva Asante pa so prežeti tudi z duhovno močjo vseh njihovih dozdajšnjih vladarjev.

Nana Oforiatta Ayim, posebna svetovalka na ministrstvu za kulturo, je o artefaktih povedala: "To niso samo predmeti, imajo tudi duhovno vrednost. Predstavljajo del duše naroda. Gre za delce vseh nas, ki se vračajo." Ocenjuje tudi, da je izposoja "dobra izhodiščna točka" ob obletnici ropa in "znak neke oblike celjenja ran ter komemoracije zagrešenega nasilja".

Ganska vlada, pod vodstvom Asanteheneja, je leta 1974 vložila uradno zahtevo, v kateri je zahtevala vrnitev regalij in drugih predmetov, ki so jih britanske sile odvzele v letih 1874, 1896 in 1900. Država Asante je bila še v 19. stoletju ena redkih afriških držav, ki se jim je uspelo odločneje upreti evropskim kolonizatorjem.

Kraljestvo je slovelo tako po svoji vojaški moči kot tudi po bogastvu. Še danes ima včasih Asantehene na državniških obiskih s seboj pomočnika, ki mu pomaga pri rokovanjih dvigovati roko, preobteženo z nakitom.

Evropejce so na t. i. zlato obalo zvabila poročila o bajnem afriškem bogastvu, zaradi katerega so se tudi spuščali v vojne s kraljestvom Asante. Leta 1874 so po asantskem napadu organizirali "povračilno ekspedicijo", kot so temu rekli, porušili Kumasi in naropali številne zaklade palače.