Zelena meja je v domovini prah dvigovala, še preden je film sploh kdo videl. Celovečerec Agnieszke Holland, ki je na beneškem festivalu osvojil posebno nagrado žirije, so poljske oblasti razglasile za "protipoljski" in ga celo primerjale z nacističnimi propagandnimi filmi iz časa druge svetovne vojne. Take manipulacije so seveda odvratne, a lahko je razumeti, zakaj je film, še posebej pred parlamentarnimi volitvami, poljski vladajoči garnituri, ki je v filmu ozmerjana s "klinčevimi rasisti" in opisana kot "reakcionaren režim", stopil na živec.
Zelena meja je portret begunske krize, ki je leta 2021 z novo močjo izbruhnila na pragu Evrope – natančneje, na gozdnatem območju Białowieża, skozi katero poteka meja med Poljsko in Belorusijo. Poljske oblasti so beloruskega predsednika Lukašenka obtožile, da prebežnikom s Bližnjega vzhoda in iz Afrike, ki iščejo pot v Evropo, prodaja turistične vizume, potem pa jih na skrivaj trpa čez mejo na Poljsko, da bi tako destabiliziral EU in se ji maščeval za sankcije proti njegovi državi. Posledično je Poljska v primežu ksenofobne paranoje na meji postavila z bodečo žico obdano nikogaršnje ozemlje ter preusmerila na tisoče obmejnih policistov in vojakov, da so ljudi čez ograjo na skrivaj (in na silo) gnali nazaj v Belorusijo. Belorusi so nato počeli enako, kar pomeni, da so si nemočne ljudi kot žogice za pingpong čez mejo podajali več tednov, lahko tudi mesecev. V teh vicah beguncem z občasnim gverilskim dostavljanjem vode, osnovne zdravstvene nege in oblačil pomagajo le aktivisti, ki pa z vsako odpravo tvegajo, da se bodo ob najmanjši kršitvi drakonske zakonodaje znašli za zapahi.
Film, ki izhaja iz te tragične situacije, s svojo mozaično strukturo sestavlja portret različnih skupin ljudi na kriznem območju: ne samo beguncev, ampak tudi obmejnih policistov, aktivistov in drugih kolesc v tem peklenskem stroju. Najprej bomo spoznali petčlansko družino sirskih beguncev, ki so zbežali pred vojno (mož ima hrbet prepreden z brazgotinami od bičanja); na Švedskem imajo sorodnika, ki jim je zagotovil lahek prehod čez Belorusijo na Poljsko, od tam pa s kombijem v Malmö. Ko nič hudega sluteč zakorakajo v smrtno past na "zeleni meji", sprva ne morejo doumeti cinične krutosti, s katero so soočeni. Vojaki na obeh straneh meje jih obravnavajo kot živali, jih med trpanjem pod žičnato ograjo ponižujejo, pretepajo, oropajo in, če tako nanese, pustijo umreti od mraza in lakote. (S tem mučenja niti ni konec. Ker nobena stran noče imeti smrti prebežnika v uradni dokumentaciji, si čez ograjo mečejo tudi trupla, ne samo živih ljudi.) Spoznali bomo še Lejlo (Behi Djanati Atai), afganistansko intelektualko na begu pred talibani, ki je mislila, da bo na Poljskem lahko prosila za azil – od svojega brata, ki je v Kabulu delal s Poljaki, je o njih slišala same dobre stvari. Njen idealizem se ob trku z resničnostjo hitro skrha.
"Zakaj tako ravnate z nami?" je morda banalno vprašanje, na katero pa ni lahkega odgovora. Agnieszka Holland ga poskuša poiskati v portretu mladega obmejnega policista, Jana (Tomasz Włosok), ki ga spremljamo na "poklicnem izobraževanju". Nadrejeni policiste pitajo z retoriko o valu morebitnih teroristov, o prebežnikih kot "živih kroglah" v službi Lukašenka in Putina, o tem, da ti "kupujejo otroke in jim pihajo dim v oči, da bi jokali". Cinični narednik, zadolžen za "moralno podporo", jim na srce položi le, da se morajo znebiti vsakega trupla, ki bi ga morda našli.
V tretjem poglavju je v ospredju zagata aktivistov, ki se sicer v gozd redno odpravljajo z zalogami zdravil, oblačil in toplih odej, a se obenem zavedajo, da bi kakršna koli oprijemljiva pomoč tem ljudem zanje pomenila dolgo zaporno kazen in obtožnico zaradi trgovine z ljudmi. V njihove vrste stopi tudi Julia (Maja Ostaszewska), pred kratkim ovdovela psihiatrinja, ki nekega dne med večernim sprehajanjem psa iz močvirja privleče napol mrtvo Lejlo; za otroka ob njej je že prepozno. Julija, ki je bila prej najverjetneje le salonska liberalka, naenkrat ugotovi, da ne more več odvračati pogleda. V svojem gverilskem aktivizmu se "radikalizira" in svojo hišo spremeni v krizni štab za izčrpane in preobremenjene soborce.
Iz fragmentirane (a ne kaotične) strukture zgodbe lahko sestavimo fresko skoraj že postapokaliptične situacije, ki je morda specifična za Poljsko, a definitivno ne nagovarja samo Poljakov: 75-letna režiserka pokaže, kako se je Evropa na begunsko krizo odzvala z nehumanim relativiziranjem samega koncepta človekovih pravic. Zelena meja na brezkompromisen, neposreden način – a s pazljivim izogibanjem voajerizmu – niza prizore sistemskega nasilja, ksenofobije in rasizma.
V skoraj nemem epilogu, ki je postavljen v leto 2022, je ideja o rasizmu še dodatno podčrtana: ko izbruhne vojna v Ukrajini, država z odprtimi rokami in na izjemno human način sprejme dva milijona (belskih in krščanskih) beguncev; vsi argumenti na temo državne varnosti so kar naenkrat odpadli.
"Realizem ni nič drugega kot umetniška oblika resnice," je v povezavi s svojo mojstrovino Nemčija, leto nič nekoč izjavil Roberto Rossellini in v tem kontekstu je treba razumeti tudi intenco Agnieszke Holland. Njen realizem je krik bolečine in nemoči, a tudi poziv k akciji, poskus preboja naše samozadovoljne ignorance in tišine, ki v kontekstu begunske tragedije že sami po sebi pomenita zločin.
To ni film upanja in svetlobe, čeprav portretira tudi velike napore humanitarcev in "običajnih" zgroženih Poljakov – prej je film neobvladljive jeze, ki bruhne na dan v stiliziranih črno-belih podobah.
Od vsakega posameznika je odvisno, kje postavlja mejo med družbeno angažirano umetnostjo in pridigarskim kopičenjem mizerij, ki na koncu gledalca samo desenzibilizirajo; sama bi Zeleno mejo trdno postavila v prvo kategorijo, kot gesto etablirane umetnice, ki svoj glas uporabi, kjer ga drugi ne morejo. Kljub temu pa je ogled filma ne samo neprijetna, pač pa naravnost boleča, mučna izkušnja – še posebej, ker ne upodablja krize, od katere bi bili že varno oddaljeni v času, pač pa še vedno trajajočo kalvarijo. A že to, da film sploh vidimo, je gesta pričevanja dogajanju, po katerem bo zgodovina najverjetneje sodila naši generaciji.
Ocena: 5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje