Še pred odprtjem smo se pogovarjali s kuratorjem Žigo Koritnikom, ki ima za sabo bogato fotografsko kariero. Na razstavi v poklon Petru Brötzmannu, enemu največjih improvizatorjev in letošnjemu osrednjemu gostu jazzovskega festivala, s svojimi deli sodelujejo: Roberto Masotti (Italija), Werner Bethsold, FMP records (Nemčija), Dagmar Gebers, FMP records (Nemčija), Gerard Rouy (Francija), Peter Ganushkin (ZDA), Petra Cvelbar (Slovenija), Juan Carlos Hernandez (Španija), Žiga Koritnik (Slovenija). Hkrati je v Mednarodnem grafičnem in likovnem centru v Ljubljani na ogled razstava Bröntzmannove umetnosti.
Od kod ideja za takšno razstavo?
Te fotografske razstave v Cankarjevem domu delam že vrsto let. Vsakič znova pride do razmišljanja, kaj narediti, da bi bilo nekaj novega. Tokrat je prišlo do tega, da bi naredili hommage Brötzmannu. Najprej me je Peter kontaktiral, da bi rad organiziral razstavo v Ljubljani v mednarodnem grafičnem centru. Tako sem postal vez med institucijami in potem je prišla ideja, da bi naredili manjši pregled njegovega dela. Zdela se mu je zanimiva ideja. Nekaj mesecev sem nabiral informacije.
Kako ste izbrali nabor fotografij? Koliko časa ste pripravljali razstavo?
Razstavo dejansko delam še danes (govorila sva včeraj, op. a.). Gotovo mi je pomagalo, da veliko hodim po festivalih, kjer sem spoznal veliko kolegov, in tako dobil tudi vpogled, kako kdo dela, kako je kvaliteten. "Kopal" pa sem tudi po bližnji zgodovini in dobil fotografije starejših kolegov, ki so Petra spremljali že v 70. letih. Nekaj imen mi je priporočil tudi Peter.
Gre za manjši pregled, na ogled bo 25 fotografij, od tega so štirje kolaži, ki vsebujejo manj kakovostne fotografije, so pa pomembni dokumenti časa, sploh ker so na njih tudi nekateri glasbeniki, ki jih danes ni več med nami.
Ali bo ta razstava na ogled še kje drugje?
Razstava bo samo med festivalom, ali bo še kje drugje, bomo še videli. Imam pa seveda željo, da bi bilo to še kje drugje na ogled. Razstava je res zelo zanimiva, sploh za spremljevalce Petrovega dela, ki jih je zelo veliko.
Če na primer primerjamo jazzovsko fotografijo s fotografijo rockovskih koncertov. Meni se zdi jazzovska fotografija intimna in razgaljajoča, v bistvu mora biti fotograf subtilen, saj je dogajanje na odru zelo intimno. Kako se lotevate fotografiranja?
Tako pri rocku kot pri jazzu je zraven veliko čustev. Pristopi pri fotografiranju so različni zgolj v tem, da je na rock koncertu težje, da lahko fotografiraš cel koncert. Pri jazz koncertu se pa to še dogaja, a je tudi že tu vse pogosteje treba iskati dovoljenje oz. možnost za fotkanje dalj časa, da se lahko "stopiš" z izvajanjem glasbenikov, njihovo umetnostjo do tega mere, da to skušaš prenesti na fotografski medij. Gotovo je potrebno veliko tehničnega znanja, da prideš do dobre fotografije, ki mora biti dobro osvetljena, ostra na pravih mestih. Hkrati pa je ključna vsebina, ki pripoveduje in pove gledalcu, kaj se tam dogaja.
Kako gledate na politiko na številnih koncertih, ko je na primer fotografom pogosto dovoljeno fotografiranje le dveh, treh pesmi, obiskovalci pa lahko z mobilniki fotografirajo cel koncert. Se vam to zdi prav?
Digitalna doba je po eni strani pozitivna, po drugi negativna. Negativna je v tem, da je pripeljala na oder oziroma pod njega malo morje ljudi, ki imajo fotografske aparate. Druga vrsta ljudi pa je, ki znajo te fotoaparate tudi uporabljati. Nastal je kaos, ki je moteč, in v tem smislu so producenti in organizatorji morali uvesti pravila, da so naredili red. Mnogokrat se žal zgodi, da nas profesionalce mečejo v isti koš. Posledično se je treba več boriti. Po drugi strani pa je lažje priti do odra v sodelovanju s festivali in ljudmi, ki imajo odnos do fotografije. Nekaterim je pač vseeno. Glasbena fotografija je pomemben del celotnega dogajanja. Delamo v zelo sinergičnem okolju. Drug drugemu praskamo hrbet. Na neki način drug brez drugega ne moremo.
Od kod vaša ljubezen do fotografije?
Že ko sem bil majhen, sem bil obkrožen s profesionalnimi in amaterskimi fotografi. Fotografija je bila vedno prisotna v mojem življenju, najprej prek diaprojekcij, ko smo gledali fotografije s smučanj, izletov in drugih dogodkov. To mi je vzbujalo veliko domišljije. Posredno se mi je porodila želja, da bi toliko poznal fotoaparat, da bi lahko stvari dejansko prenesel na medij. Hkrati sem bil obkrožen tudi z glasbeniki in prijatelji, ki so mi omogočili prvi koncert in fotografiranje na njem. Bila je kemična reakcija, začaralo me je. Začel sem delati na tem in garati, da sem prišel do tega, kar delam danes.
In od kod ravno do jazzovskih ustvarjalcev?
Do jazza sem prišel popolnoma naravno: prek poslušanja rocka. V 80. letih smo imeli z družbo pod kontrolo vse, kar se je takrat dogajalo v Ljubljani, od plesa, glasbe, gledališča ... Nismo hodili samo na rock koncerte, ampak povsod. Vsa ta srečanja so mi vzbujala zanimanje, da sem začel to nadgrajevati. Vsak od nas ima svoj talent. Na njem je, ali si ga želi razvijati, ali mu je dano, da ga razvija. To je pač to. A ni samo to, da uživaš. Včasih kdo reče, da biti umetnik je romantično, pa da nič ne delamo. A dejansko je 90 odstotkov garanja, deset odstotkov pa uživanja.
Na vaši spletni strani Mia Žnidarič poje: še vedno grem rada čez meje. Kje so vaše meje pri ustvarjanju, kam jih premikate? Razstavljali ste po številnih koncih sveta, v celi paleti časopisov in revij. Kaj vas žene naprej?
To so reference, ki morda malce lažje odpirajo kakšna vrata, vendar tu ne gre za zbiranje tega, kje vse so bile fotke objavljene, ampak gre za to, da lahko opravljaš delo, ki ga imaš rad. Seveda imaš včasih že malo "poln kufr" vsega, ampak potem spoznaš koga novega in se spet cikel začne. Rad sem v kreativni družbi, in to kakršnih koli ustvarjalcev, to mi vedno vzbuja dovolj domišljije in energije, da me motivira, da ustvarjam to, kar pač ustvarjam. Velika motivacija so zame razstave po svetu, to je razlog, da lahko potujem, spoznavam nove festivale in ljudi. Trenutno delam na monografiji, novi knjigi, ki je v bistvu že izoblikovana in zdaj je največji izziv to realizirati. Da najdem založnika, ki bo pripravljen tvegati, in da jo distribuiramo. Gre za pregled mojega dela, monografija ni konkretno žanrsko opredeljena, največ je fotografij z jazz koncertov, so pa tudi fotografije afriških glasbenikov, ki so mi zelo všeč, pa tudi kakšen rocker se najde vmes (smeh).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje