Pred dvema letoma, ob okrogli obletnici padca Berlinskega zidu, je bilo veliko izrečenega o tem, da danes v mestu težko vidimo, kje je nekoč potekal zid; kje je bil Vzhod in kje Zahod. Razen če ne oprezamo za malimi tablami, ki označujejo potek nekdanjega zidu. A to ne drži povsem. Tudi v samo topografijo kulturne krajine je nekdanja delitev še vedno jasno vpisana. Morda najočitnejša je tista, čemur bi lahko rekli podvojenost kulturnih ustanov, zgoščenih na dveh lokacijah, na Muzejskem otoku na Vzhodu in Kulturnem forumu na nekdanjem Zahodu.

Razdeljeno mesto terja podvojene kulturne ustanove
Kulturni forum je mlajši in je nastal pravzaprav kot odgovor na razdeljeno mesto, saj so stare muzejske ustanove na Muzejskem otoku ostale v vzhodnem Berlinu, svoje pa je potrebovala tudi zahodna polovica. O novi kulturni oziroma muzejski četrti so po kuloarjih zahodnoberlinske politike začeli razmišljati konec petdesetih let in vzpostavitev novih ustanov na jugovzhodnem obrobju velikega parka Tiergarten je predvideval že natečaj za urejanje Berlina iz leta 1958, že naslednje leto pa je zahodnoberlinski parlament potrdil načrt za gradnjo filharmonije na tej lokaciji.

To je bilo zemljišče, ki je bilo pravzaprav opustošeno, zravnano z zemljo. Zaradi podob med bombnimi napadi popolnoma razrušenega bližnjega Potsdamskega trga bi lahko prehitro sklepali, da je bila tudi lokacija prihodnjih kulturnih ustanov žrtev bomb. A v resnici so prejšnje objekte, zaselek prestižnih vil, ki se je razvil sredi 19. stoletja in v katerem je živelo mnogo premožnih Judov, odstranili že nacisti. Megalomanski načrt izgradnje "nove nemške prestolnice" Germanie, realizacija sanj Adolfa Hitlerja, ki naj bi jo omogočili načrti arhitekta Alberta Speera, je namreč zajemal tudi to lokacijo. Staro je torej moralo stran, da bi se zgradilo novo veličastje.

Muzejski "becirk" naj izraža demokratične vrednote
Tu je torej kot odgovor na Muzejski otok in na razdelitev Berlina zrasel Kulturni forum. Takt ureditvi novega kulturnega "becirka" je dala stavba filharmonije, inovativni objekt z zanimivo zasnovo glavne dvorane, v kateri orkester ni postavljen na oder pred občinstvom, ampak na oder, ki je pogreznjen sredi dvorane, občinstvo pa sedi okoli. Filharmonijo je zasnoval arhitekt Hans Scharoun, ki je razvil tudi urbanistični koncept celotnega Kulturnega foruma.

Stavbe naj bi bile kot izraz neke vrste "demokratičnega občutenja pripadnosti skupnosti" nekako raztresene po ploščadi, vmes naj bi bilo zelenje. Scharoun sicer ni dočakal dovršitve Kulturnega foruma, ki v Berlinčanih vzbuja različna čustva. Nekatere njegove prvine so izrazito nepriljubljene, denimo nagnjena "piazza" ali pa stavba Umetnostnoobrtnega muzeja arhitekta arhitekta Rolfa Gutbroda, ki je bila zasnovana že leta 1967, dokončana pa šele leta 1985 in je bila že ob odprtju muzejskih prostorov ocenjena kot zastarela.

Poleg filharmonije je zagotovo najznamenitejša arhitekturna poteza Kulturnega foruma Nova narodna galerija, zadnja stavba, ki jo je v Nemčiji zasnoval veliki modernistični arhitekt Ludwig Mies van der Rohe, ki je sicer v času njene gradnje v šestdesetih letih že tri desetletja živel v ZDA, kamor je emigriral zaradi nacizma. Stavba je arhitekturna ikona, poosebljenje modernističnega stremljenja k čistim linijam in minimalizmu ter razmišljanja o možnostih transparentne arhitekture.

Inženirski podvig ali kako skoraj 1300 ton postaviti na osem stebrov
Stavba je popolnoma steklen paviljon, nad katerim se razteza 1260 ton težka stena, ki jo nosi zgolj osem stebrov. Njena postavitev je bila svojevrsten inženirski podvig, pri katerem je van der Rohu pomagal arhitekt in inženir Otto Frei, morda najbolj znan kot načrtovalec premične strehe olimpijskega stadiona v Münchnu. Glavni razstavni prostori so locirani v etaži pod nivojem vhoda, ki se odpira na vrt s skulpturami. Nova narodna galerija je bila fenomen že ob odprtju leta 1968, čeprav je tako zaradi podobe kot zaradi posebnih izzivov za kustose, ki so morali najti rešitve za razstavljanje v stekleni hali ter v spodnjih prostorih s pomanjkanjem sten ter ob slabih klimatskih razmerah sredi steklenih sten, ves čas obstoja burila duhove. Berlinčani so ji nadeli vzdevek "bencinska črpalka".

Energetsko potraten objekt
Kakor koli. Pet desetletij obstoja je stavbo dotrajalo in potrebna je bila obnove. Ta je trajala skoraj šest let in po zaprtju na prehodu iz leta 2014 v 2015 so muzej konec avgusta spet odprli. Stavba je ponovno zasijala, prenova pa je vključevala tudi energetsko sanacijo energetsko potratne steklene stavbe in izboljšanje varnostnih protokolov. Nekoliko osvežena je tudi zbirka, ki predstavlja umetnost klasične moderne med letoma 1900 in 1945. Razstavljen je sicer samo delček ogromne zbirke Nove narodne galerije, katere posebnost je tudi to, da je v njej ogromno del, ki so jih nacisti razprodali, ustanova pa si je morala nato prizadevati za njihovo vrnitev.

Slaba skrb za muzejske stavbe
Prenova bo morda nekoliko izboljšala sloves Fundacije pruske kulturne dediščine (Stiftung Preußischer Kulturbesitz), ki ji pripadajo muzeji, združeni pod imenom Berlinski državni muzeji. Že nekaj let ji namreč očitajo slabo skrb za objekte, saj naj bi jih več nezadržno propadalo. No, Nova narodna galerija trenutno sije, nad prenovo pa je bedel biro britanskega arhitekta Davida Chipperfielda, ki je več projektov prenove in revitalizacije izpeljal tudi na berlinskem Muzejskem otoku. Za vodilo prenove je imel maksimo: tako veliko Miesa kot je le mogoče oziroma izvesti prenovo, ki bo pravzaprav "nevidna" in bo ohranila značaj izvirnega objekta.

Ob vnovičnem odprtju smo v Berlin poklicali direktorja Nove narodne galerije dr. Joachima Jägerja.

Gospod Jäger, povejte, prosim, je po vnovičnem odprtju Narodna galerija drugačna, kot je bila prej?
Ja, mislim, da je drugačna. Muzej je zdaj bolj klasičen, saj je bil temeljito saniran. To je opaziti po plemenitih materialih, postal je elegantnejši, pa tudi malo staromodnejši. Nekako nas vrne v 60. leta, ampak zato je tudi kul, kot bi sedeli v starem avtomobilu. Občutek je torej zelo kul.

Med obnovo so odstranili približno 35.000 stavbnih elementov. To se mi zdi kar osupljivo. Te elemente so potem obnovili ali zamenjali in poslopje je bilo nato spet sestavljeno skupaj. Kako zvest izvirni zgradbi je muzej zdaj?
Odkrito rečeno, precej. Poskušali smo ohraniti veliko delov poslopja. Vsak najmanjši element smo shranili in prinesli nazaj. Samo stene za mano in stropi so zares novi, ker so morali narediti nove, toda vsi lepi leseni materiali in predmeti iz kamna so isti kot prej. Občutek je čisto tako kot prej, zelo veliko je ohranjenega.

Prenova je trajala skoraj šest let. So bile katere faze prenove še posebej zahtevne in kateri so bili glavni izzivi?
Omenil bi dvoje. Izziv je bila prenova zgornje etaže, ki je arhitektura iz stekla in kamna, med segrevanjem pa se vse skupaj premika. Zato so šipe pogosto pokale. Tako da vse skupaj znova sestaviti na tak način, da se lahko objekt razteza, je bil velik inženirski podvig in tudi precej zapletena zadeva.

Zahtevno pa je bilo tudi prilagajanje muzeja današnjemu času. Torej, kako v stavbi zagotoviti primerne prostore za pripravo razstav, kako zagotoviti boljšo klimo, in to v stavbi, ki je spomenik in ki je zato ne želimo spremeniti. To doseči, je bilo zelo zahtevno.

Predvsem zaradi zgornje steklene dvorane je bila Nova narodna galerija izredno neekološka. Vam jo je uspelo energetsko sanirati?
Zdaj je že bolje, ker uporabljamo LED-svetilke, imamo pa tudi napravo, ki preprečuje uhajanje toplote. Toploto, ki je uhajala ven, zdaj lahko pridobimo nazaj. To je še posebej pomembno za ohranjanje temperature v podzemni etaži. Kar pa zadeva stekleno dvorano, smo se odločili, da jo želimo ohraniti takšno, kakršna je. In seveda ta dvorana nikakor ni ekološka.

Če na primer vanjo postavimo veliko slikarsko razstavo in se s tem poveča vlažnost, to ni ekološko. Vendar je odvisno od nas (kakšen program določimo, op. P. B.). Odpiramo z razstavo Alexandra Calderja in Calder je ustvarjal jeklene skulpture, zato to potem ni tako problematično, tudi če klima ni perfektna.

Tudi stekleno dvorano smo visokotehnološko sanirali in zato jo lahko za marsikaj uporabimo, vendar pa drži: več klimatskih naprav uporabljamo, bolj neekološko je vse skupaj.

Zakaj oziroma ali je bila prenova sploh potrebna?
50 let ni visoka starost za stavbo, saj imate tudi v Sloveniji stavbe, starejše od 1000 let. Pomislimo samo na cerkve. Vendar je bila uporaba Nove narodne galerije zelo intenzivna. Tako smo na primer na novo naredili teraso in tudi pri skulpturah je bilo marsikaj narejeno, sicer pa v samo stavbo nismo veliko posegali. Predvsem je bila to tehnična sanacija. To je tako kot pri zasebnih hišah; po 50 letih je tudi v zasebni hiši ogrevanje preživeto in tukaj je bilo tudi tako.

Obnova je na koncu stala 140 milijonov evrov. Sprva so predvideli, da bo dovolj 101 milijon evrov. Zakaj so se stroški povečali?
Saj ni veliko več, kot smo načrtovali. Na začetku nismo mogli vračunati stroškov tveganja. Tveganje predstavlja tudi višanje gradbenih stroškov. Na koncu smo imeli še covid-19, ki je prinesel težave z dobavo. Glede na težave in na malo daljši čas prenove od predvidenega je po mojem mnenju vse v okvirih normale. Več je stalo predvsem zato, ker smo si za številne stvari vzeli čas in bili pri odločitvah tudi previdni. Poslopje smo obravnavali kot umetniško delo, kar tudi v bogati Nemčiji ni vedno mogoče. To je bil poseben projekt, saj je to tudi čisto posebna hiša. To je svetovno pomembna arhitektura, ki jo je treba ohraniti. Za kakšno drugo stavbo ali muzej tolikšni napori ne bi bili potrebni.

Popolnoma smo rekonstruirali tudi vrt. Raziskali smo, tudi v arhivih, kakšne rastline je v vrtu želel zasaditi Mies, in tako zasaditev smo potem tudi naredili. Takšne dolge faze načrtovanja pa na koncu pomenijo tudi dodaten strošek.

Takšne velike javne projekte skoraj po pravilu spremljajo prekoračitve sprva določenih rokov in tudi v vašem primeru je nastala zamuda.
Napovedali smo, da bo stavba dokončana leta 2020, in tako je tudi bilo. Izvorno smo želeli stavbo dokončati leta 2019, da bi lahko muzej odprli 2020, torej nekoliko zamude smo imeli. Ampak vse to je še v sprejemljivih mejah in čakanje se je obrestovalo. Kar je nastalo, je super.

Nova narodna galerija je tudi arhitekturna ikona, toda Mies van der Rohe je že prej načrtoval podobno zgradbo, in sicer za dva druga projekta, ki pa potem nista bila uresničena. Zgodovina te zgradbe je precej zanimiva.
Tudi meni se zdi ta zgodba vznemirljiva. Mies van der Rohe je naredil načrte za podjetje Baccardi na Kubi. To je bilo še pred revolucijo, ko so tja hodili številni Američani. Tam so stale velike tovarne ruma. Mies je za Baccardi zgradil že več poslopij. Takrat naj bi zgradil še veliko poslopje za upravo podjetja in je zanj naredil te načrte. Ker je v Havani zelo vroče, je oblikoval previsno streho. Tu smo po svoje dobili havansko streho. Nato sta prišla Fidel Castro in revolucija in vse je bilo drugače. Mies ni mogel uresničiti načrtov, spravil jih je v predal in jih za Berlin spet potegnil ven. Za Kubo je Mies načrtoval kamnito streho, saj se zaradi visoke vlage kovinska ne bi obnesla. Torej je streha pri nas drugačna, kot bi bila na Kubi. Na Kubi ne bi bila popolnoma enaka stavba, toda pravzaprav imamo v Berlinu kanček Kube.

Nova narodna galerija je eden najbolj priljubljenih muzejev umetnosti v Berlinu, vendar pa je – kot sem prebrala – precej nepraktična za postavljanje razstav. Kustosom menda povzroča velike preglavice. Je takšna tudi vaša izkušnja?
Zgornja dvorana je ogromna in prazna in obdana s steklom. To ni idealen prostor za razstavljanje umetnosti. Umetniška dela so občutljiva, pogosto so tudi majhna in postaviti jih v ta prostor je velik izziv. A skozi leta smo se naučili, kaj lahko počnemo s to halo. Z njo se moramo ukvarjati zelo natančno. Včasih je treba zgraditi pravo arhitekturo, na primer veliko steno, za katero lahko potem postavimo objekte. Prav zaradi specifike prostora je razstave, ki so zasnovane za to dvorano, nemogoče kar poslati na turnejo. Ampak – ko stojijo na tej lokaciji, so nekaj posebnega. V preteklosti se je izkazalo, da lahko tu nastanejo prav imenitne razstave, vendar je treba vanje vložiti veliko truda.

Vsem stavba ne ugaja in že kmalu po odprtju je dobila vzdevek "bencinska črpalka" …
Berlinčani stavbam radi dajejo vzdevke: "pralni stroj" za urad zvezne kanclerke ali "skedenj" za našo novogradnjo ali pa "bencinska postaja". Če se peljete mimo, je previsna streha res podobna veliki bencinski postaji, toda ko pridete bliže, opazite, da je zgradba veliko bolj plemenita kot bencinska postaja. Tudi znotraj je vse zelo natančno in urejeno. Če bi bile bencinske postaje tako lepe, bi bil svet drugačen.

Omenili ste novi muzej, ki ga gradijo v bližini Nove narodne galerije. To je muzej 20. stoletja. Pa Berlin potrebuje še en umetnostni muzej, saj jih je v mestu že cela vrsta?
Muzej potrebujemo zato, ker imamo v zbirki veliko umetnin iz 20. stoletja, ki niso našle
prostora v Miesovi zgradbi. Miesova zgradba, lepa in plemenita, kot je, je pravo svetišče in je zelo poveličevana. Ampak dandanes mora biti muzej bolj odprt in raznolik, naše predstave o muzejih so se spremenile. Tudi zato bi bilo lepo, če bi imeli še drugačen muzej umetnosti, zlasti za 20. stoletje, ki je bilo v Berlinu tako pomembno.

Ste morda prenovili tudi stalno razstavo? Je zdaj drugačna, kot je bila pred zaprtjem muzeja konec leta 2014?
Razstava trenutno prikazuje klasično moderno, umetnost, ki je nastajala med letoma 1900 in 1945. Veliko teh del so nacisti zaplenili in prodali, tako da je bilo po drugi svetovni vojni treba veliko teh del odkupiti nazaj.

Ta dela so še vedno jedro naše zbirke, seveda pa danes razstavo dopolnjujemo s filmi, pomembna je tudi tematska organizacija razstave. Tako imamo na primer sobo na temo umetnosti velemesta, pa del umetnikov v eksilu, obstaja tudi soba na temo vojnega uničenja … Poskušamo delati tudi intermedijsko.

Zbirko tudi dopolnjujete? Novosti v zbirki …
Zbirko v večjem delu tvorijo dela umetnikov in mislim da bi bilo pomembno, da bi večjo vidnost namenili tudi umetnicam. Nekoliko pomanjkljiv je tudi globalni vidik in tudi za trenutno razstavo smo si izposodili nekaj del tujih umetnikov, tudi z drugih celin. Tako da zagotovo določene pozicije v zbirki še vedno manjkajo in upam, da bi te luknje lahko zapolnili. Zagotovo pa bo to tudi v prihodnje predvsem zbirka srednjeevropske umetnosti.