Zoran Mitev: Glasba je svojevrstno zdravilo

Prvi fagotist Slovenske filharmonije in docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani ima za sabo več kot 35 let vrhunskega umetniškega delovanja in številne nagrade. Ponosen je na sinova, ki sta oba izbrala njegov inštrument – fagot.

Medtem ko koncertne dvorane samevajo, sta nam Zoran Mitev skupaj s starejšim sinom Mihaelom zaigrala na svojem vrtu v Logatcu. Tudi mlajši sin Luka se je odločil za fagot, edina flavtistka v glasbeni družini je mama oziroma soproga Suzana Furlan Mitev.

Od dečka iz skopske delavske družine, čigar oče ni vedel, kaj je fagot, do prvega fagotista Slovenske filharmonije in docenta na Akademiji za glasbo v Ljubljani: Zoran Mitev. Foto: Slovenska Filharmonija

Docent na ljubljanski Akademiji za glasbo in prvi fagotist Slovenske filharmonije Zoran Mitev se je za fagot odločil še kot deček, ko se je vpisal na srednjo glasbeno šolo v Skopju.

Počutimo se nekoristne, kot da v družbi nihče ne potrebuje ne nas ne naše glasbe. Glasba je svojevrstno zdravilo. Prepričan sem, da si vsak človek, ko je žalosten ali vesel, najraje kaj zapoje.
Zoran Mitev

"Po opravljenem sprejemnem izpitu sem imel v mislih saksofon ali klarinet, vendar to ni bilo mogoče, zato so mi ponudili fagot," pripoveduje Zoran, ki se je rodil v mestecu Sv. Nikole blizu Skopja, v delavski družini, v kateri so veliko peli. "Prav zanimivo je bilo, ko sem glasbilo prvič prinesel domov. Oče, tako kot veliko drugih, ni vedel, kaj je fagot. Ko sem ga vzel iz kovčka, je rekel: Kaj si to prinesel? S tem ne moreš igrati na svatbah, kaj ti bo?" se z nasmehom spominja Zoran in hkrati doda, da so ga starši vendarle podprli.

Prvi fagot so mu kupili v Sofiji in z njim je tudi diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo, kamor ga je povabil nedavno preminuli profesor Božidar Tumpej, legenda fagotske glasbe v Jugoslaviji.

Premor na balkonu Slovenske filharmonije s sinom Luko. Foto: Slovenska Filharmonija

Glasbena družina

Zoran Mitev

Med študijem je kot solist in član komornih skupin osvojil več nagrad na takratnih republiških in državnih tekmovanjih v Ljubljani, Prištini, Trbovljah in Skopju, prejel pa je tudi dve študentski Prešernovi nagradi (leta 1984 kot član pihalnega kvinteta, leta 1986 pa kot solist za izvedbo Koncerta za fagot in orkester, op. 75 v F-duru C. M. von Webra). Nastopa kot solist in član različnih komornih skupin. Bil je član pihalnega tria in kvinteta Slowind, sicer pa priložnostno sodeluje s priznanimi slovenskimi glasbeniki, kot so Hinko Haas, Jernej Brence, Jože Kotar, Matej Grahek. Med letoma 1984 in 1992 je bil zaposlen kot solofagotist v ljubljanski Operi, od leta 1992 je prvi fagotist Slovenske filharmonije.

"Mamica igra flavto, mi trije pa fagot. Pogosto igramo vsi hkrati, zato je velikokrat zelo hrupno," pove starejši sin Miahel, ki je z odliko končal magistrski študij v Zürichu, medtem ko mlajši sin Luka študira v Salzburgu. Njun oče in prvi mentor Zoran Mitev je v Ljubljano prišel 3. oktobra 1983: "Seveda ni bilo lahko, a sem s trdim delom, študiranjem in vajo postal to, kar sem danes." Prejemnik številnih nagrad in priznanj svoje znanje rad posreduje drugim. Je docent na ljubljanski Akademiji za glasbo, predaval pa je med drugim v Kranju, Velenju in na Glasbeni akademiji v Sarajevu. Vodil je tudi pevski zbor Biljana MKD Makedonija v Ljubljani, a ugotavlja, da je velika težava ljuiteljskih društev podmladek. "Mogoče menijo, da to ni pomembno in nekako za vse pričakujejo plačilo," pravi Zoran.

Visoka cena epidemije za vse
Zaradi epidemije covida-19 so koncertne dvorane zaprte, visoko ceno pa plačujemo vsi, občinstvo in glasbeniki. "Počutimo se nekoristne, kot da v družbi nihče ne potrebuje ne nas ne naše glasbe. Glasba je svojevrstno zdravilo. Prepričan sem, da si vsak človek, ko je žalosten ali vesel, najraje kaj zapoje." Glasba vedno najde pot do ljudi in tudi tokrat bo, pravi Zoran Mitev.

Inga Remeta