Ob vse preveč izpostavljenem Ivanu Hribarju smo iskali uspešne lokalne veljake Ljubljane, Maribora in Celja, ki jim slavo pojo tako monumentalne zgradbe kot arhivi. Desetletja ali stoletja pozneje ni težko najti tistih, ki so skupno korist postavili pred svojo. Čeprav je včasih za vsako mesto težko izbrati samo po eno ali dve osebnosti, smo si tokrat s sogovorniki to privoščili.

Župani brez potrebe po okoriščanju
Medvojni župan dr. Alojzij Juvan je prišel v politiko kot premožen advokat, ugotavlja Maksimiljan Fras, pisec knjige o enem sploh prvih slovenskih županov Maribora. “Dobro je nalagal denar, saj v spisih nisem našel prav nobenih podatkov o poneverbah. Gre za to, da je stopil na župansko mesto dobro situiran in da je bil dovolj premožen, da ni čutil potrebe po izkoriščanju,” pojasnjuje Fras. Zaradi sveže državnosti in večnega strahu pred vrnitvijo Nemcev je bila v Mariboru povezanost med strujami veliko večja kot drugje po državi.

“Brez političnega nagajanja”
“Nekaj je bilo v Juvanovi osebnosti. Kljub različnim skupinam so bile zadeve mestu v prid izglasovane s soglasjem. Ni bilo tega nagajanja,” pravi Fras, ki je pregledal zapise številnih sej občinskega sveta. “V Ljubljani so se liberalci in klerikalci delili tudi po gostilnah, v katere so zahajali. V Mariboru so pili in kartali v isti gostilni za isto mizo vsi. Takšen konsenz se mi zdi glede na trenutne razmere osupljiv,” dodaja.

Maribor kot turistična meka
To je Mariboru omogočilo, da se je kljub slabemu stanju državne blagajne in gospodarstva v kraljevini hitro in moderno razvijal. V času Juvana so uresničili večje projekte, na primer tedaj mondeno kopališče Mariborski otok, na katero so prihajali celo turisti iz Avstrije. Načrtovali so vzpenjačo in letališče, kar bi po Frasovem mnenju, če ne bi bilo vojn, tudi zgradili.

Mariboru je dajala moč industrija
Medvojni Maribor je bil industrijsko močno in premožno mesto. Vpliv so mu zagotavljale tako tovarne večinoma tujega kapitala kot pomembna prometnica, saj je bil zadnje železniško vozlišče Kraljevine Jugoslavije pred Avstrijo. Čeprav je bil po ukinitvi mariborske oblasti in uvedbi banovine Ljubljana tudi upravno središče, je bil Maribor tedaj industrijsko izredno močan, med najmočnejšimi mesti v Jugoslaviji. “Od tod predvojna samozavest. Imeli smo veliko samozavesti, in to je razlika z današnjim dnem, ko je mesto na psu,” ugotavlja Fras. Alojzij Juvan, ki mu je uspel preboj iz kmečke družine v visoko medvojno politiko, je vodil Maribor v dveh mandatih (1928-1931 in 1935-1941). Ob izbruhu vojne je bil aretiran in z družino izgnan v Srbijo, kjer je ostal do konca vojne, po kateri politične kariere kot medvojni politik ni mogel nadaljevati.

Celje dobi slovenske župane
Podobno kot Maribor je bilo tudi Celje vse do razpada Habsburške monarhije trdno v nemških rokah, pojasnjuje dr. Tone Kregar iz Muzeja novejše zgodovine Celje. Slovenci so od konca 19. stoletja vodili celjsko okoliško občino, prvi pravi slovenski župan Celja pa je na volitvah leta 1921 postal ugledni celjski odvetnik in eden vodilnih predstavnikov liberalnega narodnega gibanja v mestu dr. Juro Hrašovec. Na tem mestu je ostal do leta 1927 in se v zgodovino zapisal kot nosilec vsesplošne slovenizacije mesta, ne zgolj na kulturnem in prosvetnem, temveč tudi na gospodarskem področju, katerega pomena se je kot nekdanji odbornik in predsednik raznih hranilniških ustanov dobro zavedal.

Čakajoč v vrsti s someščani
Iz vrste povojnih, socialističnih županov zgodovinar Kregar izpostavlja Jožeta Marolta, ki je mesto vodil med letoma 1974 in 1982, ko je Celje upravičeno veljalo za eno najuspešnejših in najhitreje razvijajočih se slovenskih mest. Kot sejemsko mesto ni slovelo zgolj po uspešnem gospodarstvu, temveč tudi po odmevnih kulturnih prireditvah in športnih dosežkih. Za modernizacijo in razvoj mesta v tem obdobju je zalo zaslužen prav župan Marolt, po osnovni izobrazbi zgodovinar in geograf, sicer pa izjemno načelen, deloven in skromen človek, skorajda že asket, ki je v idejo socializma iskreno verjel in jo z lastnim zgledom tudi živel. Iz funkcije izhajajoči privilegiji so mu bili povsem tuji, o čemer priča tudi naslednja anekdota. “Ko je nekega dne zbolel, je mirno odšel k zdravniku, sedel v čakalnico in več ur čakal kot vsi drugi, da pride na vrsto. To je že v njegovih časih zbujalo silno začudenje, pri marsikom celo posmeh, danes pa zveni skorajda neverjetno,” pripoveduje Kregar.

Plečnikov učenec za veliko preobrazbo
V današnjem glavnem mestu Ljubljani je poleg Ivana Hribarja, ki je obnavljal mesto po velikem potresu leta 1895, velik pečat pustil Plečnikov učenec dr. Marjan Tepina, ki je bil predsednik mestnega sveta Ljubljana med letoma 1961 in 1967. Izpeljal je prvi povojni načrt za urbanistični razvoj Ljubljane, ki je prav zaradi njega dobila svojo današnjo podobo z vpadnicami, zelenimi klini in mestnim poslovnim središčem. Prav v tem obdobju je začelo mesto doživljati številne spremembe. Zrasle so poslovne stavbe, kot je Metalka. Čeprav so pri tem odkrili veliko arheološke dediščine, so bile nekatere znamenite stavbe, kot je Kozlerjev dvorec (na mestu današnjega Konzorcija), za vedno uničene in zamenjane s tedaj sodobno arhitekturo.

Ljubljana dobi središče in predmestja
“Takrat se gradi novo poslovno središče, Ljubljana dobi nova središča in predmestja, kot sta Bežigrad in Šiška," pojasnjuje mag. Rena Žmuc iz Muzeja novejše zgodovine. Prav zato je po njenem mnenju Tepina pomemben, čeprav so v njegovem času porušili nekatere pomembne objekte. “Je avtor velike preobrazbe, hkrati pa je za zgodovino mesta pomembno, da so se izvajala velika arheološka izkopavanja. To sicer niso ideje samo enega župana, ampak celotne politike, da se postavijo moderna središča. To ni veljalo samo za Slovenijo, ampak za vsa glavna mesta v Jugoslaviji."

Zgodovinarji se strinjajo, da morajo imeti dobri župani tako dobre vizije kot občutek, kaj je izvedljivo in kaj ne. Možnost sprejemanja konsenza in lasten zgled pa bistveno pripomoreta k učinkovitosti.