150 let so na tak način pridobivali živo srebro. Pozneje se je žgalništvo preselilo v mesto Idrija in po industrijski revoluciji je tehnologija napredovala ter poenostavila postopek v topilnici.

Po gozdovih v hribih okoli Idrije so po 500 letih še vedno vidne sledi starih žgalnic živega srebra. To daljno zgodovino na Idrijskem poglobljeno raziskujejo šele zadnje desetletje in odkrivajo vedno nove zanimivosti.

S poznavalcem doktorjem geologije Jožetom Čarom se odpravimo na kraj, kjer je bila pred petimi stoletji žgalnica. Sami kraja ne bi našli. V pol tisočletja je narava prekrila sledi.
"Okrog Idrije smo doslej našli 21 starih žgalnic, bilo pa jih je bistveno več. Narava dela svoje in v 500 letih je večino tega izginilo," pravi dr. Jože Čar. "Žgalnice sredi gozdov so bile velik in naporen podvig. Vso cinabaritno rudo so pritovorili iz Idrije na mulah ali konjih. Leto prej so gozdarji že uredili kraj za žgalnico in pripravili les. Zraven je morala biti tudi voda za poznejše hlajenje kope."

Cinabaritno rudo so žgali na podoben način, kot so to počeli oglarji, na kopah
"V eni sami kopi je bilo 700 glinenih posod, te so napolnili s kilogramom in pol cinabaritne rude," nam postopek razloži Martina Peljhan s Centra za upravljanje z dediščino živega srebra v Idriji. "Lončeno posodo so nato zamašili z mahom in jo postavili v manjši glinen pokrovček. V kopi so se te lončene retorte, kot so pravili tem posodam, žgale več kot 24 ur in v pokrovček je, potem ko se je kopa počasi ohlajala, priteklo živo srebro."

150 let so na tak preprost način na Idrijskem pridobivali edino tekočo kovino na svetu, industrijska revolucija je prinesla hiter tehnični razvoj in sodobne peči. V eno glineno posodo retorto je šel kilogram in pol cinabaritne rude, v veliki rotacijski peči – v njej so do zaprtja žgali rudo – so v enem samem dnevu predelali 250 ton cinabaritne rude.

Živo srebro je bilo kar pet stoletij blagoslov in prekletstvo za ljudi, ki živijo na Idrijskem. Po zaprtju rudnika pa zdaj z ohranjanjem dediščine iz svoje zgodovine pišejo novo zgodbo. Do pomladi bodo na območju zadnje topilnice rudnika živega srebra obnovili in oživili del pomembne dediščine. Del razstave v topilnici bo tudi 500-letna zgodovina žgalništva. Idrijska dediščina je – kot je znano – od leta 2012 uvrščena na UNESCO - v seznam svetovne dediščine. Za obnovo topilnice in ohranitev spomina na delo v topilnicah živega srebra pa je Centru za upravljanje dediščine živega srebra uspelo pridobiti dva milijona evrov na evropskem razpisu Norveškega finančnega mehanizma. Topilnica bo obnovljena in urejena do pomladi prihodnjega leta.

Barbara Renčof, TV Slovenija