Začela se je torej ribiška sezona. Ribiške družine so se nanjo dobro pripravile, saj so v reke vložile več ton ameriških postrvi oziroma šarenk za potrebe športnega ribolova. Toda pravim ribičem se na 1. april vendarle nasmeje sreča in na muho dobijo tudi prave soške lepotice - soške postrvi ... Tudi v Vipavi.

Začnimo na brzicah reke Vipave, kjer so šarenke vlekli iz reke kot za stavo ... Radovan Blaško iz Ribiške družine Renče, je resnicoljuben: "Šarenka je na prvi ribolovni dan najbolj radodarna do ribičev. Zakaj? Ker so vse druge ribe v tej reki zrasle 'v divjini', šarenke pa smo pred dnevi v vodo vložili prav za potrebe športnega ribolova. In zdaj se nam vračajo."
Največja gneča na in ob reki Vipavi je bila pod mostom v Zaloščah in v Batujah. Čeprav so bili ribiči izjemno zgodnji in so trnke namakali ter muhe vihteli še pred prvim svitom – jih je vendarle nekdo prehitel. Krivolovci ...

"Cukovnik" izdal krivolovce
Ribiški čuvaj Zmago Žerjal je bil že navsezgodaj jezen: "Poglejte – to je 'cukovnik'. Krivolovci ga navežejo na vejo ob obrežju in tako na črno lovijo ribe. Cukovnik je laks s svinčeno utežjo, trnkom in vabo. Očitno krivolovci pridejo zvečer, te lakse navežejo na veje in se zjutraj pretihotapijo po črni ulov. Marsikdaj jih prehitimo – toda ribi, ki je več ur ujeta na trnek, ni več pomoči." Če krivolovca ujamejo, ga prijavijo inšpekciji. Zagrožena kazen je lahko tudi več kot tisoč evrov. Čuvaji sicer prvič le opozorijo, če pa gre za "povratnika" - potem ni več milosti …

Zakonite trofeje
Zakonite trofeje prvega ribolovnega dne pa so pravi ribiči ponosno kazali. No, čeprav je tudi med ribiči vse bolj uveljavljeno pravilo "ujemi in spusti", je prvi april dan, ko marsikatera žal res konča "na suhem". Kot nagačena trofeja na zidu … Tako bo o ribiški sreči prvega dne nemo pričala tudi "miss Soče", uplenjena pod elektrarno Plave. Srečnež je bil Andrej Šuligoj iz novogoriške Ribiške družine Soča: "Kot vsaka prava miss ima tudi moja soška postrv prelestne mere. Dolga je kar 70 centimetrov. Sicer bi jo spustil, toda na prvi ribolovni dan sem hotel pokazati, da se v naši ribiški družini res trudimo in mladice že leta in leta vlagamo v srednjo in spodnjo Sočo. Tako se naše delo že obrestuje, saj je v vodi vse več pravih, starih soških postrvi. Pravih lepotic, kot je ta moja miss. Sicer pa je največja, ki sem jo sam uplenil, kar deset kilogramska rekorderka!"
S kar 76-centimetrsko šarenko pa se je v znani ribiški gostilni Pri mostu v Plavah, kjer vsakega 1. aprila pripravijo ocenjevanje rib, pohvalil Marijan Rijavec iz Ozeljana: "Trofejo bom prepariral in postavil na častno mesto doma na zidu. Za mojega vnuka. Vsi smo ribiči – jaz, dva sinova, zagotovo bo tudi vnuk. Ko te ribiška strast prime, ne popusti!"

Ribiški zapik(nik) na Mostu na Soči
Po tradiciji je na prvega aprila dan najbolj veselo na in ob jezeru na Mostu na Soči. Tehtanje in merjenje soških lepotic je šlo na grame in milimetre natančno. In največja prvoaprilska je bila … - soška postrv Žige Berginca, ki jo je uplenil v reki Učji na dokaj nedostopnem terenu: "Dvajset minut sem se boril z njo. 69 centimetrov ima in izjemno je bila močna. Če ne bi bil prvi april, bi jo spustil. Toda na ta dan se ribiči radi pohvalimo s trofejami, saj vidite – kakšna vročica je pri merjenju in tehtanju. Že od jutri naprej pa se bom držal načela 'ujemi in spusti', ujeto ribo bom le fotografiral in jo takoj vrnil v reko."
Ribiči in ribičke (no ja, teh je bolj za vzorec) svojim prvoaprilskim trofejam na Mostu na Soči veselo nazdravljajo. Ribiški piknik, ki ga vsako leto pripravi izjemni Mostar Darči Vovk, pa zaokrožijo za dobro obloženimi mizami. Obloženimi z ribico … Toda tisto, svinjsko …

Američan, ki pri nas trži muharjenje
Pravo ribiško srečo (oziroma znanje) je imel na prvi dan sezone tudi Američan Matthew Calderaro, ki pa se je s svojo izjemno, skoraj metrsko soško postrvjo, res le fotografiral. Njegova velikanka še vedno plava v Soči. "Kar mi reka da, ji vrnem," je Američanovo pravilo. Res pa je, da z našo reko dobro trži. V Kobaridu je ta ameriški ribiški biolog, ki sicer živi v Nemčiji, odprl agencijo Soča Fly. Z njo sodeluje tako z domačo tolminsko ribiško družino kot drugimi posoškimi turističnimi partnerji. Prepričan je, da bi v dolino Soče lahko privabil več ameriških športnih ribičev: "Muharjenje na Soči in njenih pritokih je zagotovo najlepše v Evropi. To lepoto bi rad delil še z drugimi. Ribiči v ZDA vaše dežele ne poznajo, toda kmalu bo drugače." Ribiškemu turistu za lepoto in pristno doživetje ni žal denarja. Calderaro pravi, da v enem samem ribiškem dnevu turist porabi tudi več kot tristo evrov – za dovolilnico, najem vodnika, za kakovostne muhe, prenočitev: "Muharjenje je obred, je ritual – in pri tem denar ni omejitev."

Reke polnijo, da bi jih praznili
Pravi ritual je seveda upleniti soško postrv ali lipana, toda na prvi dan ribiške sezone največkrat "padajo" na muho šarenke. Vse ribiške družine jih v naše najlepše reke vlagajo tik pred začetkom sezone. Ribiška družina Tolmin na leto vloži do deset ton šarenk, največ konec marca. Tem odraslim ribam sicer hitro "odklenka". V Ribiški družini pravijo, da so "varne" pred ribiči le kratek čas, po raziskavah naj bi v vodi preživele največ do štirideset dni. Pa ne končajo le na ribiški muhi, pač pa tudi kot hrana večjim ribam, največkrat soškim postrvim. V ribiški sezoni ribiči izlovijo iz revirjev tolminske ribiške družine okoli pet ton rib oziroma sedem tisoč komadov. Večina med njimi ni avtohtonih. Pravzaprav je še najmanj soških postrvi in lipana, ki ju ribiči največkrat spustijo. Če ribo odvzamejo iz vode – mora imeti soška postrv najmanj 60 centimetrov, lipan pa najmanj 45. In prav vsakega morajo vpisati, popisati. Torej konec sezone natančno vedo, kaj je iz reke šlo. Na krožnik ali kot trofeja na steno … Večina pa na selfije ali spominske fotografije skupaj z nepozabno marmorno srebrno lepotico iz smaragdne reke.

Mojca Dumančič, TV Slovenija
Foto Mojca Dumančič