Matjaž Čater na gradu Podsreda predstavlja serijo sanjskih fotografij, ki so nastale v ranih meglenih jutrih pri letenju z jadralnim zmajem. Razstava je nastala v sodelovanju med Muzejem gozdarstva in lesarstva Vrbovec in Kozjanskim parkom, tako da je ob njej izšel tudi obsežen katalog. O njegovem poetičnem ustvarjanju naravoslovne fotografije pa je ob otvoritvi razstave, ki bo na ogled do 26. maja, spregovoril Teo Hrvoje Oršanič, direktor Kozjanskega parka.

Kot so zapisali v vabilu na razstavo je Matjaž Čater fotograf, letalec in gozdar. S fotografijo se je začel ukvarjati naključno in kmalu so se njegove fotografije začele pojavljati na tujih internetnih fotografskih straneh ter v cenjenih ameriških, angleških in drugih evropskih fotografskih revijah. Matjaž je kmalu postal mojster fotografije in je tako kot njegov oče Herman Čater, prav tako uspešen fotograf, član celjskega Društva fotografov Svit, ki deluje zdaj pod vodstvom Marka Rebova.

V katalogu je Marta Timer, etnologinja in umetnostna zgodovinarka med drugim zapisala: »Ko se zazremo v njegove zračne posnetke nas najprej osupne lepota pokrajine, zeleni žametni travniki, rumena polja, rjave razbrazdane njive, ponavljajoči se geometrični vzorci nasadov hmelja ali sadnega drevja, zorane njive, potoki in ceste, ki se vijejo po ravnini, gozdovi na gričih oviti v jutranjo meglico, ki jo predirajo žarki vzhajajočega sonca, zasnežene gore, pravljične podobe gradu in cerkva, soletalci in ptice v letu.« Ob tem se vpraša, kako lahko nastanejo takšne fotografije. Zanjo mora biti namreč izpolnjenih več pogojev. Posebej, če sta pilot in fotograf ista oseba. Poleg brezhibne letalne naprave in primernega vremena je nujna dobra svetloba ter aparat, ki kljub tresenju v zraku in hitrosti letenja posname kaj uporabnega, ne le dokumentarnega, temveč umetniškega. Timerjeva ob tem še dodaja: »Tehnična popolnost posnetka je samoumevna. Ohranja klasično kompozicijo, zlati rez, usklajeno barvno lestvico, ki jo včasih zamenja dramatična igra svetlobe in senc, sončnih žarkov, ki premagujejo meglice. Ponuja nam vse, od radikalnega realizma do slikovitosti in poudarjanja abstraktnih grafičnih struktur, ki nastajajo pod rokami slovenskega kmeta. V nekaterih delih se spogleduje s planinsko fotografijo, s katero se Slovenci navdušeno ukvarjamo od prvih posnetkov Kugya, Magoliča in Čemernika, od konca devetnajstega stoletja dalje. Še vedno gre za krajinska fotografijo, ki nas pritegne prav zaradi večini neznanega zornega kota. Razpoloženje na slikah je vzneseno in hkrati pomirjujoče. Vse je popolno, nič ni dodati in nič odvzeti, le vedno znova in drugače pripoveduje avtor zgodbo slovenske zemlje iz ptičje perspektive.«

Jože Jagrič in njegove podobe črne celine
Biografija Jožeta Jagriča je nadvse zanimiva in kaže izjemno pot človeka, ki sledi svojemu ustvarjalnemu poslanstvu. Bil je bančni uslužbenec, carinik, tiskar, zadnje leta pa je predvsem snemalec in filmski ustvarjalec. Vseskozi pa je bil njegov zvesti spremljevalec tudi fotoaparat. In tako je prišlo tudi do razstave z naslovom »Obrazi črne celine«, ki bo v Dvorani v parku v Krškem na ogled do 11. maja. Pri izboru fotografij, ki so nastale ob različnih snemanjih po črni celini, mu je pomagala hčerka Larisa, ki je fotografijam prispevala tudi podnapise, ki so njena interpretacija podob z besedami raznolikih pesnikov, od Nece Falk do citatov iz Svetega pisma

Na otvoritvi je umetnostna zgodovinarka, etnologinja in kulturna antropologinja Alenka Černelič Krošelj takole opisala Jagričeve fotografije: »Ker gre za podobe s črne celine, nas ob poznavanju vsaj delčka njene zgodovine in sodobnih usod, fotografije navedejo tudi k razmislekom, ki nas odpeljejo dlje od lepote, fotogeničnosti in likovnih zmožnosti medija. Vsaka fotografija je zgodba, naključno, a kljub temu skrbno izbrana, opažena z izostrenim očesom, skrbno kadrirana, zagotovo pa ne režirana oziroma dogovorjena ali pozirana. Podobe so iz krajev, ki niso dostopni oziroma so dostopni samo misionarjem in njihovim gostom. Misionarji so edini, ki prihajajo tja in za njih po svojih močeh tudi skrbijo.«

Tehnično je razstava zasnovana ambiciozno, fotografije so natisnjene na platno, z izbiro nosilca in tehnike pa je poudarjeno avtorsko delo in sporočilnost fotografije, predvsem pa upodobljencev, njihovega življenja na črni celini, trenutke, ko v njih vstopa Evropejec in njihov pogled v ta svet. Fotografije Jožeta Jagriča nas pretresejo, zatrjuje Černelič Krošljeva in zamajejo našo zaverovanost v naš evropocentrični svet. Ob tem dodaja: »Razstava je preplet portretov, ujetih od blizu, zapisanih z vsemi podrobnostmi, izjemno sočno, slikovito, natančno in razkrito... brez popravkov, brez dodatkov in kakršnegakoli pretvarjanja.«

Za MMC Goran Rovan