Ahmed Pašić je širši javnosti postal znan s pobudo Ejga-za lepše Jesenice, s katero je skupaj s prijatelji organiziral več kot šestdeset humanitarnih in prostovoljskih akcij, kandidiral je tudi za župana rojstnega mesta. Zadnjih 11 let Jeseničan bosanskih korenin živi in dela v Singapurju, kjer je našel službo in si ustvaril družino. V domovini je prisoten prek kolumn, ki jih objavlja za dnevne časopise ali na Facebooku, ekipa oddaje NaGlas! ga je na Jesenicah ujela med poletnimi počitnicami, ko je izšla tudi zbirka njegovih kolumn z naslovom Še vedno verjamem.

"Odrasel sem v ulici, četrti, kjer je živelo veliko ljudi z juga nekdanje države. Zato smo se največkrat pogovarjali v bosanščini. Prodajalki v trgovini, ki ji je bilo ime Hasnija, si rekel: 'Daj mi, teta, žvaku.' Kot otroci nismo potrebovali slovenščine za sporazumevanje," se spominja Ahmed, ki se je jezika širšega okolja naučil šele v šoli. "Ko sem začel hoditi v 1. razred osnovne šole, sem dojel, da sta to čisto drugačna svet in življenje. Seveda sem se moral dobro naučiti slovensko." Kot sam pravi, je v osnovni šoli zelo veliko bral, predvsem slovenske avtorje.

Aktivist že v najstniških letih
S sestro Failo (ki je tudi znana humanitarka) in bratom Denisom je pomagal veliko ljudem v domačem kraju staršev, kjer je divjala vojna, in tistim, ki so kot begunci prišli v Slovenijo. "Že takrat smo veliko sodelovali pri humanitarnih akcijah. Bili smo otroci, a namesto da bi se ozirali za dekleti in zahajali v diskoteke, kakor so takrat počeli drugi pripadniki naše generacije, smo nakladali moko na tovornjake in po hišah nadlegovali ljudi, ali imajo kaj oblačil odveč." Zaradi predanega humanitarnega dela so ga razglasili za najboljšega prostovoljca, nominiran pa je bil tudi za Osebnost leta in Izjemno osebnost leta.

Oktobra 2014 je kandidiral za župana Jesenic
Vodil je listo Ejga - za lepše Jesenice, a mu ni uspelo, da bi postal župan rojstnega mesta. Sam pravi, da je bila to izredno zanimiva življenjska izkušnja. "Po Jesenicah so krožile nore zgodbe, da bom, če bom postal župan, prepovedal prodajo svinjine in da bodo povsod po mestu vznikale džamije. Ljudje temu verjamejo. Ko so prestrašeni, verjamejo takim neumnostim. Ne moreš hoditi od vrat do vrat in jih prepričevati, da ne nameravaš zapirati nobenih mesnic ..." Zaradi takih stereotipov je začel raziskovati islam in islamofobijo. S tem se je ukvarjal tudi v doktorski disertaciji in v več knjigah. "Zdaj pišem predvsem kolumne za slovenske časnike in na Facebooku in tam predstavljam drugačno podobo, saj glavni mediji v zadnjih 25, 28 letih prikazujejo muslimane kot vodilnega sovražnika na svetu."

Življenje na drugem koncu sveta
Zadnjih 11 let Ahmed z ženo in dvema otrokoma živi v Singapurju. Njegova žena je rojena v Singapurju, po rodu pa je Malezijka. Spoznala sta se preko spleta in se po letih dopisovanja in redkih srečanj po malezijski tradiciji poročila v Singapurju. Pogovarjajo se v štirih jezikih – slovenščini, bosanščini, malajščini in angleščini. Slovenijo obiščejo enkrat ali dvakrat na leto, veliko pa potujejo tudi drugje po Evropi, ker oba z ženo menita, da je spoznavanje različnih kultur dobro tudi za otroka. Ahmed v Singapurju najbolj pogreša čist zrak, slovensko in bosansko hrano ter vožnjo z avtomobilom. "Pogrešam tudi črni humor, naš balkanski. Ko sodelavcema - Singapurcu ali Angležu - poveš šalo iz Bosne, vidiš, da je ne razumeta." Zato načrtuje, da se bo vrnil v Evropo. "Upaš, da se boš nekega dne vrnil tja, kjer želiš živeti. A za to je treba imeti finančni načrt."

S solidarnostjo do boljšega sveta
Ahmed meni, da je s solidarnostjo mogoče zgraditi boljši svet, da je treba izkoristiti čudež obstoja in življenje obogatiti s smehom ter dobrimi dejanji. Zato ne preseneča, da bo ves prihodek od prodaje svoje knjige Še vedno verjamem, ki jo je izdala Založba Maks Viktor, podaril v humanitarne namene.