Kamniški gorski reševalci v četrtek (11. aprila) na pobudo svojega podmladka prirejajo dobrodelni koncert. Vse kaže, da bo dvorana OŠ Toma Brejca v Kamniku popolnoma polna, med nastopajočimi bodo tudi Kvartopirci in Andrej Šifrer. O delu gorskih reševalcev smo se pogovarjali s predsednikom GRS-ja Kamnik Srečem Podbevškom.

Kamniški gorski reševalci v četrtek prirejate dobrodelni koncert. Zakaj potrebujete denar?
Do letos je postaja Gorske reševalne službe Kamnik delovala v prostorih Veterine Kamnik, a smo morali te prostore ob izteku najemne pogodbe zapustiti. Lani ob tem času smo imeli veliko težavo, kam se decembra preseliti. Postaja mora imeti sedež tam, kjer v bližini lahko pristaja helikopter in izbrali smo lokacijo na prostoru nekdanje smodnišnice v Kamniku. Ker Občini Kamnik na dražbi ni uspelo odkupiti zemljišča, smo se dogovorili z novim lastnikom, da ga bomo odkupili sami. Z lastnikom smo podpisali pismo o nameri, da društvo GRS kupi nekdanje skladišče pirotehničnih izdelkov, zraven pa tudi parcelo, kjer bo lahko pristajal helikopter. Konec marca smo podpisali pogodbo za nakup tega objekta, zdaj je treba zbrati manjkajoča sredstva za odkup in za ureditev stavbe. Zato smo se odločili tudi za organizacijo dobrodelne prireditve za namensko zbiranje sredstev.

Pri urejanju novih prostorov ste zelo delovni, potrebnih je kar veliko udarniških akcij, da bodo novi prostori urejeni. Je težko najti čas?
Smo prostovoljci in opravljamo reševalno dejavnost poleg svoje redne službe. Menimo, da smo doslej opravili okrog 1200 prostovoljnih ur samo za čiščenje lokacije, selitev in ureditev zabojnikov. Za to so se člani seveda odrekli svojemu prostemu času, kar ni ravno lahko in razumljivo samo po sebi.

Koliko reševalcev je pri Gorski reševalni službi Kamnik?
V društvu je 60 članov, od teh je bilo lani 44 dejavnih in imeli smo 35 gorskih reševalcev z licenco. Kadar se v gorah zgodi nesreča, se zberemo in poskušamo čim prej oditi na teren. V lepih dneh med sezono nam je v veliko pomoč helikopter. Postaja ima tudi svoje specialiste: letalce reševalce, letalce zdravnike, vodnike reševalnih psov. Kadar je vreme slabo in ko helikopter ne more leteti, odidemo na mesto nesreče s terenskimi vozili in potem peš do ponesrečencev.

Kako hiter je vaš odzivni čas, kadar zazvoni telefon, da se je zgodila nesreča?
Najhitrejši odzivni čas je seveda v poletni sezoni, ko lahko odide na pomoč dežurna ekipa s helikopterjem, kadar razmere to omogočajo. Pri nas na postaji se ekipa tudi hitro zbere in izvidnica odide na pot hitro, odzivni čas tudi tu merimo v minutah. Hitrost odhoda je odvisna tudi od tega, kako hitro dobimo zadovoljive informacije o nesreči in koliko so natančne. Od tega je odvisen tudi izbor opreme in organizacija intervencije. Pri zahtevnejših intervencijah dostikrat premaknemo svojo bazo tudi bližje goram, na primer v Kamniško Bistrico, od koder usklajujemo skupine na terenu. V zadnjem času nam zelo pomagajo pri komunikacijah in določanju kraja nesreče prenosni telefoni.

Ali je delo gorskega reševalca "rezervirano" le za alpiniste?
Vsak, ki pride h GRS-ju, je najprej alpinist, vsaj v Kamniku je to predpogoj, potem lahko postane pripravnik GRS-ja. Spozna se s posebno tipizirano opremo in postopki za reševanje v gorah. Alpinistično znanje je tako le osnova za nadaljnjo stopnjo. Dodatno se je treba izobraževati, da postaneš samostojni reševalec z licenco. Znanje se potem periodično obnavlja, organizirajo se vaje, kjer se trenira poletna tehnika, zimska tehnika reševanja vključno z reševanjem iz plazov, zraven spada obnovitev znanja prve pomoči. Vsak, ki ima licenco, mora tako obvladati celotno področje reševanja.

In prav vsi ste prostovoljci?
Drži, nihče ne dela profesionalno, vsak ima še svojo redno službo. Tako kot gredo prostovoljni gasilci v akcijo, kadar je požar, tako gremo tudi mi reševat, ko se v gorah zgodi nesreča. Pozimi reševalcem pomagajo tudi lavinski psi. Iskalne akcije zahtevajo dodatno vajo in izkušnje. Pri nas so pogoste predvsem na Veliki planini, kjer je več neizkušenih obiskovalcev in je treba pogosteje iskati izgubljene ljudi.

Ko se zgodi nesreča, morate zapustiti svoje delovno mesto. Imate pri tem kdaj težave?
Kdor dela v podjetju, dobi izreden dopust, kdor ima svoje podjetje, pač zapusti svoje delo. Po zakonu morajo delodajalci omogočiti odhod na intervencijo, pri čemer je treba povedati, da so razmere za prostovoljstvo vedno težje. Danes je način življenja takšen, da delodajalci svoje zaposlene vedno težje pogrešajo. Temu primerno moramo zato paziti, da imamo večjo skupino reševalcev, saj vsi niso vedno na voljo. Za eno solidno reševalno ekipo potrebujemo večje število članov. Povprečno je bilo na akciji lani po sedem reševalcev, na težjih akcijah pa več kot dvajset.

So v vaših vrstah tudi ženske?
So. Včasih si je bilo to predvsem zaradi fizičnih naporov težko predstavljati. Z razvojem tehnike in ker jih v zadnjem času več pleza, pa zdaj sodelujejo tudi pri reševanju in so pri delu uspešne.

Povedali ste, da vas je gorskih reševalcev 35. Je ta številka dovolj visoka? Bi si želeli okrepitve?
GRS Kamnik pokriva precej veliko območje, ki obsega tudi visokogorje, kjer so lahko razmere lahko zelo zaostrene. Strme stene, težki tereni ... Tudi zato, ker je prostovoljstvo zaradi družbenih razmer vedno težje, potrebujemo dovolj ljudi, da lahko skličemo primerno skupino. Kadar je vreme slabo ali kadar se rešuje ponoči, takšno reševanje zahteva večjo ekipo, ki lažje dovolj hitro pripelje ponesrečenca do doline. Letos smo tudi zaradi starostne strukture, povprečna starost pri nas je 46 let, sprejeli tri nove pripravnike. Tako bo lažja menjava generacij.

Letošnja zima je bila precej mila, snega ni bilo veliko. Ste imeli zaradi tega več dela, ker planincev sneg ni ustavil?
Bilo je relativno mirno, mislili smo, da bo huje. Nad 2000 metri je bilo sicer precej snega in skrbelo nas je, da bo več nesreč zaradi snežnih plazov. K sreči se je kar dobro izteklo.

Pred kratkim je Planinska zveza opozorila, da je v hribih še vedno sneg in led in da je treba imeti prave dereze, 12-zobe, ne pa derezice. Zakaj derezice niso dovolj?
Ugotavljamo, da je obiskovalcev gora vedno več. Vsi ne poznajo nevarnosti. Razmere so pozimi še vedno takšne kot pred 50 ali 100 leti. Človek se je prilagodil na gibanje v gorah tako, da je izdelal posebno opremo, bistveno pa je, da znaš to opremo uporabljati. Ni dovolj, da kupiš cepin in dereze, ampak je to treba znati tudi uporabljati. Nižje ležeče poti do koč so pogosto poledenele, tako je postala popularna ta manjša dereza, ki se z gumijastim obročem natakne na obuvalo. Kadar so razmere res težke in je strmina večja, se lahko takšna dereza sname in povzroči zdrs. Na takšnih poteh je treba zato imeti prave velike dereze. Gorski reševalci pripravljamo tudi tečaje varne hoje v gorah, kjer ljudi seznanimo s tehnikami, kako se je treba pravilno gibati v gorskem svetu pozimi.

Kaj menite, ali naj bo reševanje ponesrečenca v gorah plačljivo ali ne?
Gorski reševalci smo prostovoljci, rešujemo brezplačno in v skladu z našo doktrino. Ta je že davno nastala iz človeške naravne potrebe, da v nevarnih razmerah pomagajo tisti, ki to v nekem okolju znajo in zmorejo. Planinstvo je za Slovence tako pomemben šport in uživa takšno zaupanje, da je treba zagotoviti reševanje v gorah vsem na neki normalen, vsem dostopen način. Danes je GRS služba, ki ima poseben javni pomen in jo sofinancira država. Kdaj in koliko bo organizirana profesionalno, se bo na podlagi argumentov zagotovo dogovorilo na tej ravni. Dežurstvo v glavni sezoni že pripomore k uspešnejšemu rezultatu. Argumentirana razprava mora najprej zagotoviti ustrezno financiranje zdajšnje organizacije. Da bi bila pa že kmalu organizirana popolnoma profesionalno, pa za zdaj ni pričakovati.

Ste že večkrat tvegali svoje življenje med reševanjem? Katero reševanje konkretno je bilo za vas najtežje?
Reševanje v težkih razmerah je vedno tvegano in tega se zavedamo. Lahko te izčrpa fizično ali psihično. Večkrat smo že hodili po robu, zlasti pozimi, ko je težko določiti, kje je res skrajna meja. Ko tehtaš ta doživetja, bi res težko izbral eno samo akcijo kot najtežjo.

Gorski reševalci ste izjemno požrtvovalni. Plačila za reševanje ne dobite. Pa se ponesrečenci, ki ste jih rešili, vsaj dostojno zahvalijo?
Večinoma so zelo hvaležni, dostikrat se tudi pozneje oglasijo osebno ali s pisno zahvalo. So pa, kakor vedno v življenju, tudi kakšne redke izjeme. Jaz sem hvaležen za vse izkušnje in spoznanja, ki jih ne bi doživel nikjer drugje. Včasih imam občutek, da je ta človeška življenjska šola druga univerza, pomembnejša od drugih družbenih formalnosti, ki tam zbledijo in se zdijo nepomembne.

Na koncertu v Kamniku bo v četrtek nastopil tudi Andrej Šifrer. Se spomnite, ko je imel na začetku 80. let turnejo po planinskih kočah? Ste bili kdaj zraven?
Slišal sem za to, vendar žal nikdar nisem bil zraven. Gotovo bi bilo zelo prijetno.

Je sicer v planinskih kočah pogosto veselo? Pa ne mislim tu na pijančevanje, ampak na hribovsko veselje, petje, dobro voljo, zdrav humor ... Je bilo tega nekoč več?
Mislim, da je bilo tega veselja nekoč več. Več se je družilo in prenočevalo v kočah. Zdaj je mnogo več kratkih in enodnevnih instantnih izletov v hribe. Prijetna in vesela druščina brez pretiranega pitja in razgrajanja v planinski koči pa še vedno ostaja lepo doživetje.