"Zdaj se srečaš ob ograji, na meji in se čez ograjo pogovarjaš," stanje opiše učiteljica v slovenski šoli v Italiji Ana Hvalič. Meje domačini že dolgo niso vajeni, poudari: "Ne razlikujemo med tistimi, ki živijo v italijanski Gorici, ali tistimi v slovenski Novi Gorici, saj nastajajo prijateljstva, pa tudi družine z obeh strani."

Vsakodnevno prehajanje med državama je bilo pred ukrepi zaradi epidemije koronavirusa nekaj najbolj običajnega: "Vsak drugi dan po kruh, v mesnico, s prijatelji na osmico. To je goriški prostor, ki potrebuje odprtost," razlaga nekdanji novinar Marko Marinčič, ki živi v Gorici. "Včasih so bile kolone in carinski pregledi, kar pa se je z leti sproščalo in naposled popolnoma sprostilo po vstopu v Evropsko unijo," se spominja Marinčič. O trenutnih razmerah pa Marinčič pove: "Še nikoli v življenju nisem doživel tako zaprte meje. Ta meja je odvzela polovico naše biti. Kot Slovencu, ki živi v Italiji, mi je zmanjkala približno polovica vsakodnevnega življenja."

"Meja je presekala prostor kakor nož," se izrazi goriški filmar Luca Chinaglia, ko pripoveduje o svoji izkušnji. "Prijateljem sem v Mirnu pomagal graditi hišo. Nekega dne pa tega nisem več mogel početi. Med nas je naenkrat prišla črta, ki nas je razdelila na pol. Tako ljudi kot vse predmete. Stvari, ki smo jih drug drugemu posojali, moj računalnik, tiskalnik, orodje – vse je ostalo na drugi strani."

Te stvari zdaj težko dobi nazaj, razlaga in poudari, da jih ne pogreša toliko kot pogreša druženje s slovenskimi znanci: "Naše prijateljstvo bo preživelo do takrat, ko bodo mejo ponovno odprli, a vajeni smo živeti v drugačnem prostoru, to nam manjka. Stike ohranjamo na bolj žalosten način, s sodobno tehnologijo." V tem prostoru, ki je v Evropi nekaj edinstvenega, je škoda, ki jo prinaša meja, večja, je prepričan Chinaglia.

"Nonoti ne vidijo svojih vnukov, vnuki ne svojih nonotov," vpliv novih razmer na nekatere družine opisuje Goričanka Mara Černic. Veliko mladih živi v Novi Gorici, starše pa imajo v Italiji. "Moja sestra stanuje v Novi Gorici, ostala je na tisti strani, moji starši pa so tu, v Gorici. Dva meseca se ne vidijo, se ne družijo. Mnogo je tudi čezmejnih delavcev. Ko so slišali, da se bo meja zaprla, so nekateri ljudje, ki delajo v Novi Gorici, na vrat na nos spakirali kovčke in se vrnili v Slovenijo. Tu so pustili svoj dom, svojo hišo in svoje stvari ter za silo, začasno živijo v Novi Gorici."

Siva ograja, ki na Trgu Evrope, skupnem trgu Gorice in Nove Gorice, označuje državno mejo, je postala tudi razstavni prostor skupin Photo action in Goriška paleta. "Del fotografij in slik je na ogled na eni strani meje, del na drugi. Enkrat na teden razstavo obrnemo," razlaga organizator David Verlič.

Ta kraj je postal stičišče ljudi z obeh strani meje, ob meji se družijo, opaža fotograf: "Zanimivo je, ko opaziš neko osebo, ki prihaja z železniške postaje z vrečko v roki, in razmišljaš o tem, kaj nosi. Potem pa vidiš, da gre do ograje, pusti vrečko nekje na meji, z italijanske strani pa pride nekdo, ki jo vzame. Takrat sem postavljal razstavo in opazoval dogajanje okrog sebe, nihče se ni pustil motiti, vsi so čebljali. Najbolj me je ganilo, ko sem videl mamo na slovenski strani in sina na italijanski. Sin je moral imeti masko, tako da ga mama niti ni videla v obraz, ko sta se pogovarjala. Opazil sem družine, ki so ločene. Nihče si ni mislil, da se bo to zgodilo, da bomo na meji spet imeli ograjo."