Pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka so vložili v družbi Soča rafting. V njej so med drugim trdili, da je ureditev v odloku nejasna, ker za nadzor pooblašča osebe, ki niso policisti, redarji ali inšpektorji. V odloku so te osebe poimenovane kot druge pooblaščene osebe oziroma kot informatorji in nadzorniki, kar je v nasprotju s pravili o varstvu osebnih podatkov.

Kot so sporočili z ustavnega sodišča, imajo po njihovi presoji druge pooblaščene osebe v odloku posebno pooblastilo za fotografiranje in snemanje kršilcev, za kar pa ne obstaja ustrezna zakonska podlaga. Poleg tega pooblastilo teh oseb za obveščanje posameznikov in za sporočanje podatkov pristojnim organom nadzora ni dovolj določno urejeno, saj ni jasno, za kakšno konkretno vrsto pravnega postopka naj bi šlo pri delovanju teh oseb.

"To pomeni, da nista jasna niti pravni položaj teh oseb niti pravni položaj nadzorovanih oseb, nedoločna pa je tudi vsebina podatkov, ki naj bi se sporočala pristojnim organom nadzora," so pojasnili na ustavnem sodišču in poudarili, da v konkretnem primeru ustavno določena zahteva po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov velja še toliko bolj, ker gre za posebej urejeno sistemsko izvajanje nadzora spoštovanja določb odloka, ki vključuje pridobivanje določenih podatkov.

Iz teh razlogov je ustavno sodišče ugotovilo neskladje 22. člena odloka z ustavo in ga v delu razveljavilo. V veljavi ostajajo medtem deli člena, ki se nanašajo na občinske in medobčinske nadzorne službe.

Ustavno sodišče zavrnilo preostale trditve pobudnikov

Preostali del odloka po ugotovitvah sodišča ni v neskladju z ustavo in zakonom. Sočasno pobudo za presojo ustavnosti zakona o plovbi po celinskih vodah pa je ustavno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pobudnikov zavrglo.

Pobudniki so glede odloka med drugim zatrjevali tudi, da bi morale lokalne skupnosti doseči sporazum o ureditvi plovbnega režima, saj je Soča celinska voda, ki povezuje več lokalnih skupnosti. Ker sporazum ni bil dosežen, bi po njihovem mnenju lahko na spornem območju Soče veljala le splošna, manj stroga zakonska ureditev. Ustavno sodišče je ta očitek pobudnikov zavrnilo. Pojasnilo je, da se sporazum o ureditvi plovbnega režima lahko izraža na zelo različne načine, pri čemer ni nujno, da je ureditev na območju več lokalnih skupnosti enaka.

Ustavni sodniki so zavrnili tudi očitek, da je Občina Kobarid z določitvijo pristojbine za uporabo vstopno-izstopnih mest za plovila oziroma za vkrcanje in izkrcanje oseb prikrito predpisala davek. Pri tem se je oprlo na ustaljeno ustavnosodno presojo, v skladu s katero je bistvena razlika med davki in pristojbinami v tem, da plačnik davka ne dobi neposredne protidajatve oziroma storitve, medtem ko je plačnik pristojbine do nje upravičen.

Zaračunavanje pristojbine za pobudnike sicer ni bilo sporno, temveč je bila sporna le njena višina, ki naj bi bila nerazumno visoka oziroma previsoka. Vendar ustavno sodišče ni sledilo trditvam pobudnikov o nesorazmerju med višino pristojbine in storitvijo, to je upravljanjem vstopno-izstopnih mest. V okviru presoje zakonitosti odloka namreč niso odločilni podatki o višini pristojbine in stroških storitve za nazaj. Gre za spreminjajoče se dejanske okoliščine, obenem pa je namen zaračunavanja pristojbine v tem, da se storitev v prihodnje izboljša.

Glede zatrjevanega neskladja izpodbijanega odloka s pravico do svobodne gospodarske pobude je sodišče sprejelo stališče, da presojani plovbni režim, ki vključuje pristojbino, polja podjetniške svobode ne oži intenzivno. Gospodarska dejavnost na območju Soče se lahko izvaja pod določenimi pogoji oziroma z ustreznimi prilagoditvami.

Prav tako je presodilo, da ni nerazumna ureditev plovbnega režima, kolikor zadeva določitev in obvezno uporabo vstopno-izstopnih mest, čas, v katerem je dovoljena plovba, ter prepoved plovbe v nekaterih primerih. Pri tem je med drugim poudarilo pomen plovbnega režima z vidika varovanja življenja in zdravja posameznikov oziroma z vidika varovanja okolja in ohranjanja narave.

Ustavno sodišče je med drugim tudi pojasnilo, da je Soča posebej zavarovano območje in naravna dobrina. Pri rabi takih dobrin je treba upoštevati pravila ravnanja in varstvene oziroma razvojne usmeritve ali predpisane režime, dejavnosti pa načrtovati tako, da se v čim večji mogoči meri ohranjajo naravni procesi.

Sodišče je ob tem posebej poudarilo, da delna razveljavitev odloka ne pomeni, da se zaradi tega ne sme nadaljevati morebitno obveščanje ali svetovanje uporabnikom plovbnega območja oziroma opozarjanje javnosti na nevarnosti na območju Soče. Tovrstna dejavnost, ki ne vpliva prisilno na pravne položaje posameznikov, je koristna in dobrodošla, zanjo pa ni potrebna podlaga v odloku.

Odlok v veljavi od začetka leta

Novi odlok velja od začetka letošnjega leta. S plovbnim režimom iz odloka je omejen dostop do reke Soče kot javnega dobrega, odlok pa določa tudi obveznost plačevanja pristojbine občini za uporabo vstopno-izstopnih mest za plovila oziroma za vkrcanje in izkrcanje oseb.
Občine Kobarid, Tolmin in Bovec so imele pred tem skupni odlok o plovbnem režimu. Ker se niso mogle dogovoriti o novem enotnem režimu, sta občini Kobarid in Tolmin letos sprejeli vsaka svoj odlok, v Bovcu pa vztrajajo pri starem skupnem.