Obmejno vasico, čez nekaj kilometrov je meja s Hrvaško, večina pozna kot izhodiščno točko za Slavnik, primorski Triglav, ki je oblegan vse tedne v letu. Tudi v času karantene ga Primorci obiskujejo, a vseeno v veliko manjšem številu kot običajno. Na parkirišču pri starem delu vasi, v katerem živi okoli 40 prebivalcev, je bilo ob našem obisku parkiranih le nekaj avtomobilov.

"Kaj imaš masko?" je zavpila Miranda, še preden me je zagledala, ko je prihajala ven iz svoje zelene hiše, vpete med dve sosednji. "Nobenemu, razen najbližjim, ne dovolim, da mi pride blizu." V skladu s pregovorno primorsko gostoljubnostjo je takoj sledila ponudba domačih dobrot v obliki šilca. "To je za zdravje."

Sprehod skozi preteklost

Stari del Podgorja tvorijo več sto let stare hiše z debelimi, mogočnimi zidovi in že med sprehodom mimo njih človeka objame val preteklosti, ujete med njihove stene. Bogata zgodovina vasi, stare več kot 500 let, počasi tone v preteklost, na drugem koncu vasi rastejo nove hiše, v katerih živi večina prebivalcev. A v teh "ta pravih", številne med njimi se ob nemoči kljubovanja času levijo v razvaline, še vedno živi nekaj deset klenih Podgorjanov. "Ah, nisem najstarejša. Bruna jih ima 92," se iz udobnega stola in ob petmetrski razdalji zasmeji iskriva Miranda, ko jo pobaram, če je v vasi še kdo starejši. Potem na prste prešteje še pet sovaščanov, ki so vsi prek 85. In skoraj vsi, tako kot Miranda, živijo sami. "Sama skrbim zase. Pa še za koga, vsi bi nekaj imeli, pa skuham in spečem več," in pogleda proti sosedi Ani, ki se je pred nekaj leti preselila v sosednjo hiško. Stkalo se je toplo medgeneracijsko prijateljstvo, ki je, kot poudarja Miranda, dinamično kot vsako drugo. "Skuham tudi za Ano, a se tudi skregamo, če je treba," pove v narečju in s toplino v glasu, iz katerega je jasno čutiti, kako veliko jih pomeni prijateljstvo s skoraj pol stoletja mlajšo sosedo.

"Celo leto bo tako, se bo treba čuvati, ne veš, kdo ima virus in kdo ne. Bolje je, da se držimo pravil. Ne bo še kmalu konec. Se zelo pazimo, sem si naredila maske," pove ponosno. Zaradi sprejetih ukrepov je ves čas doma in ne more v Koper. "To sem dolga leta počela skoraj teden z avtobusom, sem šla po opravkih, k zdravniku in še kam. Zadnje čase so me pa bližnji zapeljali po opravkih. Pa obiskov je bilo več, zdaj jih ni. Samo sinova in snaha me pridejo pogledat, pripeljejo mi vse, kar potrebujem, skuham si pa sama, vse, od kruha naprej." Kot pravi, je dejansko v karanteni že od zime, takrat se je namreč izogibala množicam zaradi gripe, zdaj je življenje še bolj ustavil novi koronavirus.

"Ko je bila vojska, so bili vojaki, uši, a virusov ni bilo. Potem so Amerikanci prinesli škropiva. Zdaj je pa Kitajcem vse ušlo iz rok, dol je velika farmacija," v smehu razloži svoje videnje dogodkov. Po televiziji namreč natančno spremlja dogajanje glede epidemije, veliko spremlja tudi italijanske medije, pri katerih ji je všeč, da ni podnapisov, saj te težje spremlja.

Selitev je prinesla tudi prijateljstvo s skoraj pol stoletja starejšo sosedo

Medtem ko je življenje v času epidemije v Ljubljani že na prvi pogled čisto drugačno, v majhnih krajih take občutne razlike ni, saj je že sicer mirno. "Meni se zdi, da je življenje recimo za 10 odstotkov počasnejše kot sicer," pravi Ana, ki si je dom pred nekaj leti ustvarila v sosednji hiši. Podgorja prej ni poznala, bila je priložnost, ki jo je izkoristila, čeprav, kot pravi, razumskega razloga ni bilo, zakaj ravno sem. "Tako sem čutila. Zelo rada živim tu. Stara vas ima poseben čar. Počasi sem spoznala sosede, Miranda kot najbližja soseda ima posebno mesto," se zasmeji in doda, da z veseljem sprejme njeno povabilo na ječmen ali potico, saj je odlična kuharica.

Za rojstni dan je cel dan zvonil telefon

"Veš, jaz nič ne tehtam. Jaz to vse iz glave naredim," se v pogovor ob omembi potice hitro vmeša Miranda in ponosno doda, da si ob njeni potici vsi oblizujejo prste. Pred dnevi je praznovala 89. rojstni dan, ki je letos zaradi epidemije potekal zelo drugače. "Nikogar nisem spustila k sebi. Najbližji so prišli in mi voščili zunaj na pet metrov. Nobene zabave letos. Je pa ves dan zvonil telefon, sploh ne vem, kje so nekateri dobili mojo številko," pove zadovoljno. Ko jo povprašam, ali je vesela, da bo okrogel rojstni dan prihodnje leto, in ne letos, ker ga zaradi karantene ne bi mogla praznovati bučno, kot si zasluži, smeje odkima.

Med njenimi specialitetami je tudi priprava blečičev in bakalarja. Zastrižem z ušesi, kaj so to blečiči? "Bleka je, taka flika," mi začne malce razburjeno razlagati. "To je tak kvadrat domače pašte. In potem prepražim čebulco in bakala. Toda ne kupljen, doma ga naredim. Polenovko namočim za en dan, jo kuham, malo česna, popra in soli ter olje, potem pa stolčem. Tisto v trgovini je "schifo", po njem mi je slabo," se razgovori.

Tudi Ana je v času karantene preživela svoj 40. rojstni dan. Pravi, da se je imela prav lepo. Spekla si je torto, prižgala 4 vulkančke (svečke) in se uredila, kot da gre na zmenek. Pravi, da ji je karantena prav všeč. "Bolj prisotno oz. zavestno se lahko posvetiš stvarem, ki jih počneš. Vse se da urediti, samo nekaj več časa traja kot po navadi. Imaš čas, da premisliš in predelaš stvari. Imam res veliko srečo, da živim blizu gozda, kjer s kužkom Montijem preživljava prosti čas."

Na Primorskem je kljub bližini Italije primerov okužb z novim koronavirusom zelo malo. A imeli so ga tudi v Podgorju. "Imeli smo tudi primer v Podgorju, no, dejansko je gospod, ki je zbolel, doma iz Kopra, v vasi ima svojce." Ko jo na koncu prisrčnega srečanja povprašam, ali jo je kaj strah, da bi zbolela, brez dlake na jeziku ustreli. "Kaj se boš bal virusa, sprejeti je treba, kar je. Če se spomnim, kaj je bilo v času vojske, kakšno življenje je bilo takrat. Me pa skrbi za pridelke, ker je letos tako vreme, bo odneslo sadje in še kaj. In burja piha, namesto da bi padal dež," pove z glasom, iz katerega veje modrost tistih, ki so v življenju doživeli že marsikaj. "Celo leto bo tako, se bo treba čuvati. Ne bo še kmalu konec, se je treba držati pravil."

Kot pravi Ana, se življenje v vasi ni veliko spremenilo. "Ljudje se družimo, resda na distanco, a stik ostaja. Kmečka opravila tečejo naprej ... traktorji in kosilnice pojejo. Narava se za virus ne zmeni in prav je tako."