Za jubilejni 25. Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva 2013 so v Kostanjevici na Krki letos prejeli 124 vlog kiparjev iz 39 držav sveta, kar samo utrjuje prepoznavnost tega simpozija v svetovnem merilu. Strokovna komisija je med njimi izbrala tri predstavnike različnih šol iz različnih okolij. To so Donald Buglass iz Nove Zelandije, Liliya Pobornikova iz Bolgarije in domači predstavnik Mitja Stanek. Kljub različnim slogovnim in generacijskim opredelitvam so v Galeriji Božidarja Jakca, ki je organizatorka tega kiparskega srečanja, prepričani, da z izborom in nastalimi skulpturami vsaj v dveh primerih nadaljujejo konstruktivistično smer, ki jih spremlja od leta 2011. Po mnenju kustosa galerije Gorana Milovanovića je skupna točka vseh letošnjih udeležencev nekoliko intenzivnejša karbonizacija lesa, ki skulpturam dodaja značilno črno patino.

51-letni Novozelandec Donald Buglass je iz hrastovih debel ustvaril skulpturo z naslovom Ladja. To je eliptična, podolgovata in narobe obrnjena silhueta barke, sestavljena iz lesenih obročev, ki zgolj s pomočjo fizikalnih zakonitosti podpirajo drug drugega. Pomembna komponenta dela je senzibilna skrb za interakcijo prostora in ljudi v sodobni družbi. Eden izmed simbolnih pomenov pri Buglassovi izvedbi skulpture v Kostanjevici je tudi iglu, arhetipsko domovanje Inuitov, ki v sebi nosi predvsem idejo nomadstva in sonaravnega bivanja. Abstraktna arhitekturna gmota nima vrat in tako na radikalen način razmejuje prostor intime od javnega prostora, svetlobo od teme. Skulptura, ki spominja na narobe obrnjeno barko, je simbolno umeščena ob potok in se tako še dodatno ujema s sosednjo skulpturo Jamesa P. Nestorja, ki se nanaša na kulturo koliščarjev.

Še nekoliko bolj v polju abstraktne geometrijske forme je po mnenju Milovanovića skulptura slovenskega avtorja, 49-letnega Mitje Stanka. Tako idejno kot v izvedbeni formi kocke lahko pri njej najdemo stične točke z deli enega izmed velikanov slovenskega kiparstva, Slavka Tihca. Tihec je, izhajajoč iz razvojne metodologije lastnega opusa, izvedel enega prepoznavnejših kipov v našem prostoru, spomenik Ivanu Cankarju. Tudi Stanek je zgradil s pomočjo lamelne forme podobo, ki je do skrajnosti abstrahiran znak, nosilec zapisa kompleksne informacije, v nasprotju s Tihcem pa je Stankov izveden v kombinaciji vertikalnega in horizontalnega zapisa. Tudi on kot izhodišče izpostavlja problematiko grafičnega zapisa, transformiranega v kiparski objekt, saj je grafika poleg kiparstva tisti medij, v katerem se Mitja Stanek najintenzivneje izraža. Stanek je ustvaril QR-kodo Galerije Božidarja Jakca in občine Kostanjevica na Krki.

Najmlajša, komaj 34-letna kiparka Liliya Pobornikova, Bolgarka, ki živi in ustvarja v Španiji, pa po prepričanju Milovanovića izhaja iz nekoliko drugačne usmeritve. Kiparstvo v lesu ima v Bolgariji žlahtno tradicijo, dobro podprto v sistemu akademske izobrazbe, skozi katerega je šla tudi Pobornikova, ko se je na svoji ustvarjalni poti že zelo zgodaj odločila za ustvarjanje v lesu in pozneje na to temo tudi magistrirala. Cvetje, ki ga je izdelala za kostanjeviško Formo vivo, temelji na avtoričini lirični poetiki apoteoze lepote, ki jemlje navdih iz geneze narave. Delo se konceptualno navezuje na njena predhodna dela, ohranja vertikalno, totemsko linijo skulpture, s čimer nadaljuje primarni proces gibanja in strukture lesa, lirična valovitost forme pa sprošča togost in trdoto hrasta. Predhodnim, veliko bolj abstrahiranim delom je Pobornikova v Kostanjevici pridala naturalističen pridih, ko je abstraktnim totemskim formam namenila vlogo pestiča, okrog vsakega pa dodala štiri liste.

Forma viva je svojevrsten fenomen
Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva je nastal leta 1961, ko so se v Seči pri Portorožu in v Kostanjevici na Krki srečali kiparji na prvem simpoziju. V Seči so ustvarjali v kamnu, v Kostanjevici v hrastovem lesu. Tema prizoriščema so se pozneje pridružile še Ravne, kjer so kiparili z železom, in Maribor, kjer so izdelovali skulpture iz betona. Simpoziji Forme vive so potekali nekaj časa vsako leto, pozneje pa so bili tudi večletni zamiki. Zdaj ga v dolenjskih Benetkah, kot nekateri imenujejo najmanjše slovensko mesto na otoku, pripravljajo vsako drugo leto. Letos so ga pripravili že 25.

Forma viva je tako s štirimi povezanimi ustvarjalnimi prizorišči in z bogato tradicijo zagotovo fenomen v svetovnem merilu in kot taka uveljavljena "blagovna znamka". Spada namreč med najstarejše na svetu, saj naj bi bila celo najstarejši še delujoči simpozij. Po jubilejnem letu 2011, ko so slavnostno zaznamovali njeno 50. obletnico, se za zdaj tradicija nadaljuje zgolj v Kostanjevici in Seči. Dejavnosti letošnje Forme vive so se začele že junija, ko so v Obalni galeriji Piran, ki skrbi za delovišče na polotoku Seča, organizirali posvetovalni simpozij o prihodnosti Forme vive, na katerem so udeleženci sklenili, da je smotrno nadaljevati začrtano skupno pot, zato je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo ponovno zapela kiparska dleta tudi na portoroškem simpoziju.

Ob koncu Forme vive 2013 so v Kostanjevici v lapidariju Galerije Božidarja Jakca pripravili tudi razstavo primorskega kiparja Janeza Lenassija. Ta je bil skupaj z Jakobom Savinškom eden izmed ustanoviteljev in pobudnikov tega svojevrstnega kiparskega druženja. Razstavljenih je 23 malih plastik, ki jih je za postavitev razstave odstopila Lenassijeva žena Marjanca. Lenassi, ki je pred petimi leti (leta 2008) sklenil svoj ustvarjalni in življenjski cikel, na kostanjeviški Formi vivi kot kipar ni nikoli sodeloval. Nekaj časa se je dogovarjal za razstavo, ki pa je žal sam ni dočakal. Tokratna razstava z naslovom Skulpture v kamnu je zato nekakšen poklon, na katerem je predstavljen njegov opus male komorne kamnite plastike, s katero se je poleg simpozijske in javne plastike v več kot petdesetih letih ustvarjanja doma in po svetu uveljavil Janez Lenassi.

Za MMC Goran Rovan