Zelena mestna infrastruktura, kot so parki, urbani gozdovi, drevoredi ob ulicah, rečna obrežja ter zasebni vrtovi prispevajo k dobremu počutju mestnih obiskovalcev in prebivalcev. A vsa mesta v Evropi niso enako zelena, prav tako zelene površine niso povsod enako dostopne, v sporočilu opozarja Evropska agencija za okolje (EEA).

Po zadnjih podatkih zelena območja v 38 državah članicah EEA-ja v povprečju predstavljajo 42 odstotkov površine mest. Mesto z največjim deležem zelenega prostora, kar 96-odstotnim, je Caceres v Španiji, kjer upravno območje vključuje naravna in polnaravna območja okoli mestnega jedra. Mesto z najmanj zelenega prostora je Trnava na Slovaškem. Tam zelena območja predstavljajo le sedem odstotkov prostora.

Upoštevajoč samo javno dostopne zelene površine pa je delež v 38 obravnavanih državah razmeroma nizek; v povprečju je ocenjen na le tri odstotke celotnega območja mesta. Tudi pri tem se pojavljajo razlike med mesti. V mestih, kot so Ženeva v Švici, Haag na Nizozemskem in Pamplona v Španiji, tako javna zelena infrastruktura pokriva 15 odstotkov mestne površine. Ko gre za pokritost z drevesi v mestih, je ta delež v 38 državah, ki jih obravnava agencija, v povprečju 30-odstoten. Največji je v mestih na Finskem in Norveškem, najmanjši pa v mestih na Cipru, Islandiji in Malti.

V Ljubljani je zelene 67 odstotkov površine mesta, kar jo med prestolnicami 38 držav članic EEA-ja uvršča na tretje mesto, za norveški Oslo (77 odstotkov) in hrvaški Zagreb (74 odstotkov), a je javnih zelenih površin glede na podatke EEA-ja samo odstotek. Manj – nič – jih ima le Reykjavik na Islandiji. Pokritost z drevesi je v slovenski prestolnici 50-odstotna, kar pomeni, da je med prestolnicami večja le v Oslu (72 odstotkov) in Bernu v Švici (53 odstotkov).

Agencija ugotavlja, da imajo manj zelenega prostora v Evropi na voljo soseske s prebivalci z nižjimi dohodki, razlike pa naj bi ustvarjal nepremičninski trg, saj so nepremičnine v bolj zelenih območjih dražje. Četudi Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da ljudje prebivajo na območjih, največ 300 metrov oddaljenih od zelenih površin, to velja za manj kot polovico evropskega mestnega prebivalstva.

V EEA-ju so v povezavi s tem poudarili, da so dostopna zelena območja izjemnega pomena za otroke, starejše in socialno ranljivejše, saj predstavljajo prostor za fizično vadbo, druženje, sprostitev. Koristi segajo od zmanjšanega tveganja za debelost pri otrocih do boljšega zdravja srca in ožilja ter nižje stopnje depresije pri odraslih.

Parki, drevesa in druge zelene površine izboljšujejo kakovost zraka, zmanjšujejo hrup, zagotavljajo zmernejše temperature v vročih obdobjih in povečujejo biotsko raznovrstnost v mestnih pokrajinah, so že zapisali.