Eko etno avlija oz. Eko etno dvorišče je ime projekta, s katerim so v kulturno-umetniškem društvu Behar v Kopru raziskovali značilne vzorce, ki se pojavljajo na preprogah, kakršne so se tkale in se še vedno tkejo v Bosni in Hercegovini. Izbrane vzorce so naslikali na zidu pred društvom, posebno preprogo pa so naredili tudi iz rabljenih zamaškov.

Vodja projekta mag. zgodovine Dijana Harčević Ćatić nam je povedala, kako so prišli na idejo za projekt: "Premišljevali smo, kako na zanimiv način našim otrokom predstaviti njihovo zgodovino, jih s tem hkrati nekaj naučiti in jih navdušiti, da tudi sami delajo in ustvarjajo skupaj z odraslimi. Po naključju sem ravno tedaj dobila neke stare fotografije iz Deželnega muzeja Bosne in Hercegovine, na katerih so bile stare preproge. Predlagala sem, da bi delali nekaj na to temo. Ideje so potem prihajale same od sebe. Spomnili smo se, da bi lahko poslikali betonski podporni zid pred društvom in da bi naredili preprogo iz zamaškov ter tako projektu dodali še to do okolja prijazno noto. Smo pa seveda tudi vadili tkanje malih preprog."

Preproge so zgodbe
Dijana Harčević dodaja, da bosanske preproge niso samo podlaga, po kateri se hodi, temveč se skozi njihove simbole lahko bere tudi slikovita zgodba. Najpogostejši motiv na preprogah so ptice, ki simbolizirajo prehajanje v neki višji svet. "Na preprogah so še glavnički, ki so se podarjali nekomu, kogar ste hotel zaščititi pred uroki. Potem imamo motive razpršenih cvetov, ki so se podarjali dekletom, ki so bila godna za možitev," pojasnjuje Harčevićeva.

Tradicija še iz časov Ilirov
Tradicija tkanja preprog v Bosni in na Balkanu izhaja še iz časov Ilirov in starih Slovanov: "Te preproste preproge, ki so že obstajale, so se pozneje izpopolnjevale z motivi in tehnikami, ki so jih prinesli Turki Osmani, tako da so nastale posebne avtohtone balkanske preproge, kot so sandžaške, pirotske, vojvodinske in bosanske," pojasni Harčevićeva.

Uporabna znanja matematike
Predsednica društva Belkisa Vuković nam je povedala nekaj več o tem, kako je potekalo samo delo pri poslikavi zidu: "Vse skupaj je potekalo precej spontano. Vzorce smo iskali na preprogah, ne samo na tistih, ki jih imamo doma, ampak tudi širše. Ko smo začeli risati, so bili najbolj navdušeni otroci, a ko so videli, da ne bo šlo tako lahko, so kar malo obupali, tako da smo morali odrasli prijeti za čopiče. Kot laike nas je presenetilo, koliko matematičnega znanja je bilo potrebnega za vse to slikanje. Tako smo si poleg s čopiči pomagali še z velikim geotrikotnikom." Skupaj je pri poslikavi sodelovalo 30 odraslih in otrok.

Možna selitev ...
Vendar se po besedah Vukovićeve društvo trenutno nahaja na razpotju. V prostorih, ki ji imajo v Kamplu pri Kopru, se zaradi velikosti in funkcionalnosti prostorov zelo dobro počutijo, a vse težje jih plačujejo. Skupaj s stroški jih stanejo 650 evrov mesečno, kar pa je za društvo, ki se financira izključno s članarino in prostovoljnimi prispevki, veliko finančno breme. Zato si želijo v sodelovanju z mestno občino Koper pridobiti prostore, ki bi bili finančno ugodnejši, po možnosti pa tudi bližje središču mesta.

... a s težkim srcem
Na drugi strani pa so v Kamplu že pustili svoje sledi: »Žal nam je zapustiti te prostore zaradi vsega, kar smo že naredili tu. Ta zid, denimo, je posebnost, ki je drugje nimajo. Tu smo si naredili svojo avlijo (dvorišče), in to bi nam bilo zelo težko zapustiti.“

Poslikave dobro sprejete
Če se bodo vendarle izselili, v društvu upajo, da bodo njihove poslikave ostale. "Na steno smo izjemno ponosni. Opazili smo, da se tudi naši tukajšnji sosedje radi pridejo fotografirat, ker je to zagotovo zanimiva točka v tem okolju, če se želite pokazati nekaj drugačnega," je še povedala Vukovićeva.