Decembrske iskrice
Že desetletja kmetje pri nas ne kosijo več ročno, saj to delo opravijo s stroji. Kljub temu je še veliko ljudi, ki znajo kositi s koso, saj tega ne pozabiš nikoli. Da bi obudili nekdanje običaje, ko so se kmetje bolj družili in drug drugemu pomagali, so Kožarjevi na Ravnem Logu tudi letos povabili medse prijatelje, sosede in sorodnike ter opravili ročno košnjo. Letos so se na tej planini, na kateri tudi pasejo svojo živino, zbrali že sedmo leto zapovrstjo.
In to že ob četrti uri zjutraj, ko je bila še trda tema. Začelo se je s pesmijo grabljic, ki so se jim kmalu pridružili še kosci, ter s šilcem kratkega, da so se malo ogreli, in z veliko dobre volje. Košnje se namreč udeležujejo zgolj prijatelji in sorodniki Ivana Kožarja, ki ima svojo kmetijo na Reštanju. Ko je leta 2005 kupil še posestvo na Ravnem Logu, se je odločil, da bo obudil ročno košnjo travnikov. Seveda ne vseh, zgolj dober hektar travnika, tako da delo ni prenaporno in ne traja predolgo.
Na tej planini ob zaselku pod vznožjem Orlice kosijo travnike sicer le enkrat na leto. Letos je spet prišlo nekoliko več koscev, pa tudi precej grabljic, tako da so vsi imeli manj dela. Je pa vseeno to opravilo trajalo skoraj ves dan, saj so morali pokošeno seno tudi pograbiti, posušiti in naložiti na voz s konjsko vprego, ki ga je z lojtrnikom odpeljala v dolino.
Kožarji so se za ročno košnjo odločili predvsem zaradi druženja in ne toliko obujanja starih običajev naših prednikov. Sicer pa svojo kmetijo obdelujejo s sodobno mehanizacijo. Prepričani so, da mladi danes skorajda nimajo več možnosti videti, kako se kosi ročno, saj to počnejo vse bolj redki posamezniki.
Za MMC Goran Rovan
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje