"Ni preprosto … Zunaj je minus … Zmrzujemo v ledenih zapuščenih halah … Drgetamo vso noč do jutra in čakamo, da nam odprejo dnevni center. Da se gremo tja odtajat …," s še vedno šklepetajočimi zobmi v mrzlem jutru pripoveduje Terry, novogoriški brezdomec. Mnogi ga poznajo iz parka. Pravzaprav – ne poznajo ga zares, le vedo, da je vedno tu, v mestu … Da je pravzaprav že sinonim mestnega parka …

On, pa tudi dr. Christmas, Božiček, ki za temnimi očali skriva brezupen pogled. "Veš, saj lahko tudi snamem ta očala ... Ni me sram … Imam še delček ponosa, čeprav sem klošar … Nihče me ne vpraša, zakaj sem postal nihče … Zakaj sem izgubil vse … Zakaj je klopca v parku moja postelja, zakaj so dobrotniki na Šentu moji rešitelji … Rešitelji do večera ... Potem pa sem spet sam. In spet grejem ledeno klopco v parku, ki jo razsvetljujejo bleščeči napisi novogoriških nočnih beznic …" v Šentovem zabojniku na obrobju mesta pripoveduje Božiček … Čeprav je v zabojniku dnevnega centra toplo, je tesno zavit v bundo … Da bi delček toplote še lahko odnesel s sabo v mestni park …

Dva novogoriška brezdomca – Terčič in Božič … In še vsaj petindvajset jih je, ki vsako jutro čakajo pred vrati dnevnega centra. Meta Rutar, vodja Šentovega centra: "Žalostna sem, ko jih sprejemam podhlajene, zmrznjene … Toda žal denarja za še nočni center nimamo. Do pol štirih popoldne so z nami, potem morajo ven. Nimamo ljudi, nimamo denarja … Ob šestih pridejo še Vincencijeve prostovoljke z večerjo. Prej so jim jo razdelile kar v parku, na ulici … Kot psom … Zdaj smo si izborili vsaj še eno uro večernega termina v našem centru. Tako da pojedo na toplem, potem pa morajo spet v ledeni objem noči."

Ko so z nami, so dejavni … So ustvarjalni …
"Ko se jim kosti malce segrejejo, se ne povlečejo v kot zabojnika in čakajo na 'vbogajme'… Sploh ne … Izjemno so radovedni, dejavni, ustvarjalni … Srfajo po medmrežju, kaj napišejo, naslikajo … Radi se pogovarjajo … Naše debate so polnokrvne! Ko bi nas le slišal tisti, ki ne uslišijo naših prošenj za še nočni center," pripoveduje Tanja Šinigoj, ki z novogoriškimi brezdomci preživlja dan vse do poznega popoldneva. "Z nami je tudi kuhar, fant, ki se bo državi – namesto z zaporno kaznijo - oddolžil z družbeno odgovornim delom. Skupaj jemo malico, kosilo. Fantje se tudi okopajo, si operejo obleko. Čeprav mnogi mislijo drugače, izjemno skrbijo za osebno higieno. V našem dnevnem centru vsak dan delata pralni in sušilni stroj. Vse časopise preberejo … In tudi sami tiskamo svoj časopis," je še povedala Meta Rutar.

Žal pa so brezdomci še vedno stigmatizirani, zaznamovani … Čeprav bi poprijeli za priložnostno delo, jim ga delodajalci nočejo zaupati. Vse več imajo tudi zdravstvenih težav. "Predvsem zdaj, pozimi je hudo. Kašelj, prehladi, prezeblost … Na srečo nam pomaga prostovoljka. Upam, da bomo z zdravstvom vendarle našli način, kako sodelovati … Kako jim pomagati," dodaja Meta.

Večina je odvisnikov, zasvojencev …
Novogoriški Šentov dnevni center je tudi zavetišče zasvojencev. Sandi Figelj vodi terensko ekipo, ki skrbi tudi za vse tiste brezdomce ali zasvojence, ki do centra ne pridejo. "Vsako jutro gremo na teren. En dan na Goriško, drugi dan v Brda, tretji na Tolminsko, četrti dan na Ajdovsko … Odvisno od potreb … S sabo vzamemo sterilni pribor za uporabo drog, termoposodo s čajem in zabojnik za uporabljene brizgalke. Zasvojenci so se že kar navadili, da nam na določenem prostoru izročijo uporabljene igle. Mi pa še dodatno pregledamo teren, če je kje ostala kakšna brizgalka, tako da jo varno odstranimo. Vem, ne moremo očistiti vsega … In razumem občane ali starše, ki vijejo vik in krik zaradi najdenih igel … Toda res delamo vse, kar lahko."

Vsak mesec zberejo več kot 1.500 uporabljenih injekcijskih igel in drugega pribora za vbrizgavanje mamil. "Lani smo na severnem Primorskem pobrali oziroma dobili vrnjenih 18 tisoč uporabljenih brizg in igel. Vse varno odstranimo, odpeljemo na uničenje. In prav toliko izdamo varnih in sterilnih igel, da tragedija ne bi bila še hujša," razloži Meta Rutar.

Ne le zamenjava pribora, tudi ozaveščanje!
V dnevnem centru poskušajo narediti čim več tudi pri ozaveščanju, rehabilitaciji njihovih 'varovancev'… "Najprej seveda rešujemo tiste, osnovne stiske … Hrana, higiena, zdravstveni pregledi … – to je pač osnovna skrb. Toda vse več delamo tudi pri rehabilitacijskih programih. Ti ljudje potrebujejo predvsem pogovor, roko, ki jih bi vodila v boljši jutri, možnost za izhod iz te stiske, bede … In marsikomu smo že pomagali, da se je vključil v rehabilitacijski program," je Meta prepričana o poslanstvu Šentovega centra.

V dnevni center vabijo tudi prostovoljce … Tiste, ki bi znali prisluhniti in pomagati ljudem z dna … Ki bi jih razumeli … Več ljudi, kot bo videlo in doživelo stisko teh ljudi, več bo možnosti, da jim pomagajo izplavati iz močvirja … Več bo možnosti, da bodo uslišane prošnje za vsaj dostojne noči teh ljudi … Da bo dnevni center postal tudi - nočni … Da jim zvečer ne bo treba v skrite in mrzle hale, kjer jih tudi skladovnica luknjastih odej ne more segreti … Ne veste, kje spijo? Pridite v dnevni center, kjer vam bodo pokazali fotografije bednih ležišč ljudi z dna …