Včasih je bilo na vsakem potoku po vsej Sloveniji veliko mlinov, ki so mleli žita. Zdaj teh skorajda ni več in le redki so ohranjeni, še manj je takšnih, v katerih še vedno meljejo. Zato so se na Osnovni šoli Kozje pod okriljem projekta Od mlina do mlina lotili raziskovanja te dejavnosti, ki, kot kaže, tudi na Kozjanskem za vedno izginja. Mladi so pri tem odkrili marsikaj, saj še vedno živijo nekateri, ki vedo o tem veliko zanimivega povedati.

Na kozjanski osnovni šoli so se projekta o mlinarstvu lotili temeljito. Zasnovali so ga medpredmetno in v več podprojektih, tako da so pri njem sodelovali vsi osnovnošolci, od prvega do deveta razreda. Številne vsebine in cilji so bili načrtovani tako, da so se izvajali pri rednem pouku, pri urah izbirnih predmetov in interesnih dejavnosti, nekatere pa so izvedli v dneh dejavnosti. Delo je potekalo v kar nekaj manjših podprojektih, ki so jih poimenovali: Od zrna do kruha, Zlati kruhek iz krušne peči, Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga, Zgodbe knjig in ljudi nam pripovedujejo o kruhu, Mlinska kolesa, pripovedujte!, Ko mlinček ropoče in voda šumlja, meni ob glasbi srček igra, Likovne upodobitve mlinov, Kamen na tehtnici ali tehtnica na kamnu, Speljimo vodo na mlin, Ali je Bister graben res bister?, Z mislijo na dišeči kruh nas pot vodi od mlina do mlina.

Učenci so pri tem pridno brskali po pisnih virih, iskali informacije pri starejših ljudeh, predvsem pri lastnikih mlinov in nekdanjih mlinarjih ali pri njihovih potomcih. Pri tem so slišali zanimive zgodbe in izvedeli veliko novega. Spoznali so, da je bilo življenje mlinarja težko, da je bilo delo naporno, saj so mleli ves dan in tudi ponoči ter v vseh letnih časih – tudi pozimi. Kmetje mlinarjem za mletje žit niso plačevali z denarjem, ampak z mericami moke ali otrobov.

Ugotovili so tudi, da je bilo včasih na reki Bistrici kar 30 mlinov, zdaj jih je ohranjenih le še nekaj, le na dveh – Levstikovemu in Kukovičičevim pa se mlinska kolesa in kamni občasno še zavrtijo. Pa še to bolj ob obiskih turistov ali drugih obiskovalcev in manj za mletje žit, kot je bilo nekoč. Lastniki bi mline sicer želeli obnoviti in ohraniti, vendar sami tega finančnega bremena ne zmorejo, država pa za to dediščino nima posluha. Učenci so starejše ljudi spraševali tudi o kruhu in odnosu do kruha nekoč in te pripovedi zapisovali. Zbirali so stare pregovore in reke, povezane s kruhom, zbirali so različne vrste žit, na obisku kmečkega doma pa so imeli tudi priložnost, da so sami pekli kruh v krušni peči.

Za MMC Goran Rovan