Dve družini so morali izseliti iz razpokanih hiš, evakuacija grozi še eni domačiji. Poškodovana je tudi vaška cerkev. Država pa kljub obljubam, starim že desetletje, za ogrožene vaščane Šmihela ni poskrbela.

Po 14 letih so si vaščani vsaj malce oddahnili. Po neštetih zlaganih obljubah države se je kot rešiteljica Šmihela v teh prvih marčnih dneh pojavila novogoriška občina. Seveda z 200.000 evri, kolikor jih je rezervirala v občinski blagajni, ogromnega plazu ne bo sanirala. Bodo pa začeli nujna sanacijska dela.

Geolog Boris Rijavec je vaščanom razložil: "Prva rešitev je ta, da zajamemo vodo nad Šmihelom in vse zaledne vode vzporedno z vasjo ter jih nadzorovano odvedemo v potok v bližini. S tem bomo plazino razbremenili, pritisk na hribino ne bo več tako velik in nevarnost bo manjša. Ko bomo uredili to odvodnjo, bo treba počakati vsaj dobro leto, da vidimo, za koliko se bo plazenje upočasnilo. Zatem bodo sledili nadaljnji ukrepi. Pilotna stena bi bila dokončna rešitev, toda bojim se, da denarja zanjo država še dolgo ne bo imela."

Poskrbeli bomo za obe družini
Vzporedno s prvimi sanacijskimi deli bo novogoriška občina iskala rešitev tudi za obe izseljeni družini. Stjepan Miškovič, vodja občinskega štaba Civilne zaščite, je zagotovil: "Naša prva skrb je varnost in zato bomo čim prej poskušali rešiti obe družini, ki jima je plaz popolnoma uničil domačiji. Nujni bosta nadomestni gradnji. Hitimo z določanjem možnih lokacij – na voljo imamo tri različice. Vse so v bližini vasi, seveda zunaj ogroženega območja. Delamo postopno. Zdaj imamo zagotovljenih dvesto tisoč evrov za prva sanacijska dela na plazini, iščemo denar tudi za trajno preselitev teh ljudi. Prva družina ima dva majhna otroka, v drugi družini je oče invalid, tako da moramo res pohiteti. Ne razumem pa države, ki je pustila te ljudi več kot deset let v negotovosti in strahu!"

Sram me je, da živim v tej državi
Ob novici, da bo občina prevzela skrb za prva sanacijska dela na plazu, se je predsednik krajevne skupnosti Šmihel – Ozeljan, Marko Tribušon, zahvalil novogoriškim svetnikom. Ves svoj gnev pa je zlil na državo: "Vse, kar lahko rečem in kar sem tudi že nekajkrat javno povedal, je to, da me je sram, da živimo v taki državi. Da me je sram, da imamo take ljudi na vrhu, da smo volili take ljudi - tudi naše primorske poslance, ki v vsem tem času za nas niso naredili nič! Plačujemo jih, toda za varnost svojih ljudi, ki so na tem plazu že desetletje življenjsko ogroženi, niso zmogli zagotoviti niti nekaj sto tisočakov … Ob tem, ko dvigujejo roke za milijone, ki letijo v nebo oziroma v bančne črne luknje. Še dobro, da so novogoriški svetniki dvignili roke za pomoč Šmihelu."

Država: Vsaj še dve leti ne bo nič!
Seveda smo državo oziroma odgovorne na ministrstvu za kmetijstvo in okolje, ki je skrbnik plazov velikega obsega - torej tudi Šmihela, vprašali, ali in kdaj bo denar za celovito sanacijo tega plazu. Odgovor je skrb vzbujajoč: "Žal zaradi zelo zaostrenih fiskalnih razmer zagotovitev potrebnih sredstev ne sledi dejanskim potrebam na terenu. V letošnjem proračunu, torej za leto 2014, je za sanacijo vseh plazov velikega obsega le dvesto tisoč evrov, za leto 2015 pa dvesto petdeset tisoč. Tu je vštetih vseh sedem velikih plazov – od Stovž v Logu pod Mangartom do Slanega blata na Ajdovskem, pa Macesnika v Solčavi, Strug na Kobariškem, Podmarka v Šempetru pri Gorici, Gradišča nad Prvačino in Šmihela. Ocena potrebnih sredstev za dokončno sanacijo vseh teh plazov znaša kar 37 milijonov evrov, mi pa imamo letos in prihodnje leto komajda pol milijona."

Za Šmihel vsaj še 3 milijone
Državo oziroma ministrstvo smo vprašali tudi, kaj so doslej – vse od leta dva tisoč, ko se je sprožil ta plaz – naredili za Šmihel. Odgovor je porazen: "Na plazu Šmihel, razen evakuacije neposredno ogroženih prebivalcev, niso bile izvedene nobene ureditve." Izračunali pa so, kaj vse bi morali narediti: zgraditi sidrano pilotno steno v dolžini 110 m z nadomestno gradnjo stanovanjskih objektov, urediti odvodnjo celotnega vplivnega območja plazu (to bo zdaj naredila novogoriška občina s svojim denarjem), izvesti rekonstrukcijo ceste in krajinsko urediti prizadeto območje. Za vse to bi potrebovali vsaj 3,3 milijona evrov.

Milijonov ni, razpoke pa so vse večje
Vaščani Šmihela pa vsa ta leta, ko država prešteva milijone, ki jih ni – merijo razpoke, ki so. Po vsakem dežju so vse širše, vse nevarnejše. Od leta 2000 so na stenah oznake, plombe, zapisi datumov in odprtin, ki zevajo vse bolj in bolj.

Vladimir Lemut, ki se je v Šmihel preselil pred leti iz zgornje Vipavske doline, je obupan: "Najprej so bile razpoke tanke kot las, potem so se stene odpirale za nekaj milimetrov, po zadnjem dežju pa so že večcentimetrske. Iz hiše v Dolgi Poljani sem prišel v to hišo v Šmihel, vse prihranke sem vložil v obnovo, zdaj pa bom končal zabojniku … Žalostno, da smo za državo drugorazredni ljudje, da pravzaprav za to državo sploh ne obstajamo. Vseeno ji je, če nas odplakne v dolino. Še dobro, da je zdaj občina prijela zadevo v svoje roke. Upam, da še pravi čas."

Matjaž Furlan, ki se je z ženo in dvema otrokoma moral izseliti iz svoje razpokane hiše v nadomestno stanovanje, potem pa ni več mogel plačevati najemnine in se je vrnil v Šmihel, upa, da bo desetletne more konec: "V vseh teh letih smo že kar nekako otopeli. Ko bom videl stroje za hišo, bom končno verjel, da se premika. Ne moja hiša, pač pa reševanje mojega doma."