Vonj po pečenem kostanju se je v staro mestno jedro na Glavnem trgu vrnil po 40 letih. Zadnji so ga pekli Zoretovi. Kostanj so jim dobavljali domačini iz Podgrada, Stopič in drugih vasi pod Gorjanci. Nekaj posameznikov je še poskušalo s peko, a so vsi odnehali.

"Da bi obudili navado, ki jo poznajo v vseh večjih mestih, in pritegnili ljudi v mestno jedro, smo pri mojstru Mihi Mikliču naročili izdelavo lesene hiške za kostanjarja," razlaga direktor novomeškega Zavoda za turizem Ivo Kuljaj. Seveda so morali zagotoviti kostanjarja.

Akija Dolčanin, ki se je s to dejavnostjo ukvarjal že v Ljubljani je zadovoljen, da je drag prostor v prestolnici zamenjal za ugodnejšega v Novem mestu. Zato je prilagodil tudi ceno za merico pečenega kostanja. "Evro in pol je dovolj," je prepričan Akija, da si bodo lahko meščani privoščili domači kostanj.

"Ves kostanj, ki go peče mojster pred Rotovžem, je iz dolenjskih gozdov," zagotavlja Ivo Kuljaj. "To je podgurski kostanj, uspeva pa skoraj povsod, kjer raste vinska trta." Tega prvi mož Zavoda za turizem ni poudaril po naključju. Od nekdaj namreč velja, da se k pečenemu kostanju prileže mlado vino.

"Podgurka", kostanjarjeva hiška, pa ne bo dolgo edina. Za miklavževo jo bodo postavili še medičarju, v prihodnje pa jih bodo dobili še pridelovalci in prodajalci pridelkov s podeželja.

Več v prispevku iz Slovenke kronike!

Petra Držaj, Foto: Jože Hartman