To je 63-letni Bogdan Zoratti – Bobi, ki je po skoraj treh desetletjih dobil najvišjo državno nagrado – kipec Civilne zaščite Republike Slovenije za življenjsko delo.

Dobil ga je na državni slovesnosti na Brdu, posebej pa so se mu zahvalili še sodelavci na Cerju na goriškem Krasu, kjer so te dni podelili najvišja regijska priznanja Civilne zaščite severne Primorske.

Bogdan Zoratti - planotar, Lokvar – je sinonim za Civilno zaščito Goriške. Odkar je v službah zaščite in reševanja, se je soočil z ogromnimi požari na Krasu, z dvema velikima potresoma v Posočju, z razsežnimi poplavami, s katastrofalnimi plazovi, orkansko burjo in uničujočim žledom. Ko smo ga vprašali, kdaj in kje je bil najhuje, je povedal: "Vsekakor na prvem velikem požaru na Krasu leta 1994. Ne zato, ker je bil tako obsežen, nevaren in uničujoč, temveč predvsem zato, ker pred dvajsetimi leti še nismo bili tako organizirani, operativni in učinkoviti. Organizirati reševanje v takšni naravni katastrofi, kot je bil več dni trajajoč požar na najbolj sušnem in izjemno težko dostopnem območju naše regije, je bila težka preizkušnja. Zame in za vse sodelavce. Toda bila je tudi izjemno učinkovita šola za vse nadaljnje akcije!"

Je čas miru in je čas akcije …
Po akcijah reševanja ni časa za počitek, pravi Zoratti: "Takrat se začenja drugi, izjemno pomemben del vsake reševalne akcije – analiza. Skupaj preverimo vse ukrepe, poteze, odločitve … Poiščemo morebitne pomanjkljivosti v moštvu in opremi. Tako pravzaprav rastemo iz akcije v akcijo."
Toda - tudi po opravljeni analizi pripadniki civilne zaščite na severnem Primorskem nimajo dosti časa za počitek. Žal je to regija, v kateri se naravne nesreče in ujme vrstijo ena za drugo … "Zato moramo biti v stalni pripravljenosti," opozarja Bogdan Zoratti.

Moštvo je dobro pripravljeno
Zoratti je o svojem moštvu stoodstotno prepričan in vsem sodelavcem se tudi zahvaljuje za svoje življenjsko priznanje: "Kipec ni le nagrada zame, to je nagrada za celotno organizacijsko delo na našem območju zaščite in reševanja. In je tudi nagrada za lokalno skupnost, saj brez posluha občinskih vodstev ne bi bili tako operativni. Samo novogoriška občina ima v proračunu za potrebe civilne zaščite rezervirana dva milijona evrov. Imamo poklicno gasilsko enoto, tri prostovoljna gasilska društva v Čepovanu, Dornberku, pa tudi v samem mestu Nova Gorica, posebne enote civilne zaščite za hitre intervencije, za podporo, za prvo pomoč in za zveze. Ob elementarnih nesrečah so pomembna tudi društva, kot so taborniki, skavti, potapljači in jamarji. Če sami ne zmoremo, imamo dogovor z drugimi mestnimi občinami – od Ljubljane, do Maribora, Celja, Kranja in Kopra, da nam priskočijo na pomoč. Seveda brez povračila za njihove stroške. In pomoč je seveda recipročna."

Delodajalec ob nesrečah ne sme biti ovira
Večina akcij zaščite in reševanja temelji na prostovoljcih. Zato Zoratti opozarja, da bi morala država poiskati skupen jezik med reševalci in delodajalci. "Le tako bi lahko zgladili večletne spore, ko podjetje svojemu delavcu ne dovoli na akcijo, na terenu pa bi prostovoljca nujno potrebovali. Jaz razumem tudi delodajalce, saj se v tej krizi, ko vsi minimalizirajo stroške, težko odrečejo enemu ali več delavcem naenkrat. S pravilnim razporejanjem sil na terenu in dobro organizacijo v podjetju bi lahko to vrzel učinkovito rešili. Zato pa imamo državne službe, ki morajo pripraviti dobre načrte reševanja, kjer ima najpomembnejšo vlogo živa sila. Z opremo pa vemo, kako je … Če moramo tudi s človekoljubnimi akcijami zbirati denar za najnujnejšo opremo, potem vemo, kje smo."

V ledu in žledu tudi tople zgodbe
Prav oprema je bila največja preizkušnja v zadnji ledeni ujmi. "Zgodba o agregatih je že toliko razvpita, da je ne bom ponavljal," je razočaran Zoratti. Zato je raje povedal anekdoto oziroma prigodo z vrha Trnovsko-Banjške planote, iz zgornjega Lokovca: "Vsa planota je bila ukleščena v žled. Pred nami je pokalo in padalo drevje, lomili so se tudi betonski električni drogovi. Ko se nam je po nekaj dneh uspelo prebiti do zadnje vasi vrh planote, do kmetije, kjer še vztraja ostareli par, smo bili res v strahu, kaj je z njima … Potrkali smo na vrata, v sobi sta ždela ob petrolejki. Potolažiti smo ju hoteli, češ da smo jima prišli pomagat, da smo jima pripeljali agregat. Pa je ženička rekla, naj stroj kar pustimo zunaj in naj hitro pridemo v izbo. Da vidi, da smo premraženi in utrujeni, da bo raje ona poskrbela za nas, ne pa mi za njiju ... Da bo skuhala kaj toplega, saj ima štedilnik na drva in da lahko pri njima tudi prespimo. Ostali smo brez besed! Tako toplega sprejema vrh ledene in ožledenele planote res nismo pričakovali. To je še en dokaz, da si ljudje na obrobju znajo tudi v najhujših razmerah pomagati, da imajo vedno nekaj rezerve doma tudi za najhujše čase."

Besedilo in foto: Mojca Dumančič, TV Slovenija