Pošilja ji sporne, morda celo koruptivne dopise, naj še naprej financira Nogometni klub Koper, Matiču deli ukore, delavskemu svetu očita njihove apetite in nepotrebne stroške. Pri tem je sam kralj stroškov. Za opravljanje funkcije, sejnine in potne stroške je od jeseni 2013 do danes od države dobil skoraj četrt milijona evrov. Dve tretjini od tega je samo potnih stroškov. Na seje se vozi iz Dubaja, v poslovnem razredu za 5.000 evrov na polet.

In medtem ko mu v Sloveniji polnimo denarnico, nas toži v Strasbourgu, ker mu je država - preživninski sklad - z računa zarubila 2.800 evrov, ker za svojega otroka ni plačeval preživnine - 62 evrov na mesec. Antolović je na slovenskih sodiščih vlagal pritožbe, ugovore, izredna pravna sredstva, vse do ustavnega sodišča, a nikjer ni bil uspešen. In na koncu je Slovenijo tožil še na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP). To mu je letos povedalo, da njegova pritožba ni bila utemeljena, da so slovenska sodišča razsodila pravilno in da doma ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Antolović vztraja, da gre za njegovo zasebno zgodbo, ki javnosti nima kaj zanimati.

Res je zasebna, a nedvomno v interesu javnosti; moralna integriteta je namreč merilo pri izboru nadzornikov, Antolović pa je državi, ko ga je ta nastavljala na pomembno državno poslovno funkcijo, zamolčal, da taisto državo toži. V telefonskem pogovoru z nami je izbruhnil tudi s kakšno nedostojno besedo, pa tudi kredibilen ni bil preveč.

Potem ko smo slišali, da so zasluge za trikrat večji promet v Luki v glavnem njegove, je povedal, da sodbe ni prejel in da ni relevantna, ker je tožbo leta 2013 umaknil, kar je najmanj čudno, ker na sklepu sodbe ESČP-ja Rado Antolović proti Sloveniji razberemo, da je senat Antolovićevo pritožbo vsekakor obravnaval, in to 27. junija letos, sodbo pa odposlal mesec dni pozneje. Antolović nam je grozil s tožbo, češ da imamo napačne informacije. A papir ne laže, ESČP pa verjetno za hobi tudi ne obravnava umaknjenih tožb.