Pravijo, da umetniki najteže dobijo svojo potrditev v domačem kraju. To bi nekako veljalo tudi za akademskega slikarja in grafika Rajka Čubra iz Brestanice, ki se v domačem kraju predstavlja šele tretjič in v bistvu prvič z veliko razstavo. Prvič je razstavljal leta 1975, še kot srednješolec, drugič leta 1992, ko sta s sokrajanko in fotografinjo Vladko Likar Kobal pripravila skupen projekt, posvečen 111. obletnici prihoda trapistov v Rajhenburg. Na tej razstavi sta vsak v svojem izrazilu poskušala obuditi spomin na trapiste, saj je njihova navzočnost kraj zaznamovala celo stoletje. Čuber je naslikal 19 slik v bež in oker koloritu na leseni podlagi, da so se v izpraznjenem prostoru pojavljale kot silhuete ekspresivno občutenih figur menihov.

Tudi njegova tretja domača razstava je nekako povezana s tem meniškim redom, saj jo je naslovil Ora et labora – moli in delaj. Postavljena je v prostorih gradu Rajhenburg, razstavil pa je svoja najnovejša dela, ki so nastala posebej za ta prostor. Tudi sicer Čuber, ki zdaj vnovič živi in ustvarja v Brestanici, vedno za vsako svojo samostojno razstavo, teh pa je bilo že več kot 50, ustvari nove slike; teh nikoli ne naslovi. O svoji zadnji razstavi pa pravi: »Za naslov razstave sem izbral moto trapistov Moli in delaj, ker mislim, da je v današnjem času zelo aktualen. Jaz pa bi ga po svoje prevedel v Bodi tiho in delaj. In to sem tudi naredil, saj sem razstavo pripravljal več kot pol leta. Zdaj je razstavljenih 26 mojih najnovejših del, čeprav sem jih naredil 30. Želel sem postaviti še eno manjšo intimno razstava v gotski kapeli, česar pa nam ni uspelo realizirati. O tem, zakaj ne, pa raje ne bi govoril.«

Čuber je doslej razstavljal na več kot 150 samostojnih in skupinskih razstavah. Na njih je prejel že več priznanj, med drugimi tudi študentsko Prešernovo nagrado za grafiko leta 1981. Kustosinja Nina Sotelšek je o avtorju, ki ustvarja kot samostojni likovni umetnik, med drugim povedala: »Zanimivo je, da je Rajko Čuber začel kot grafik. Vemo, da je do prometne nesreče ustvarjal predvsem grafike, potem pa je nekako iskal svoj likovni izraz v abstraktni sliki, ki je seveda prehajala po stopnjah do popolne brezpredmetnosti. Predvsem pa je zanimiv njegov način dela, ki ga uporablja zadnjih nekaj let. V bistvu ustvarja na folije, ki mu rabijo kot matrice, kot neke monotipije, ki jih dodaja in odstranjuje, in tako ustvarja zanimive reliefe, ki bi jih lahko videli tudi kot kakšne rane, opekline ali raztrganine.«

Po mnenju kustosinje se je s to slojevito gradnjo slike spet vrnil h grafiki. Sicer pa o sami razstavi kustosinja še doda: »Trapistovsko geslo iz naslova razstave sicer razlaga načelo askeze in uboštva menihov, vendar se eksplicitno ne navezuje nanjo. Umetnik si ga je izposodil kot iztočnico za razmišljanje o današnji družbi in ga razume bolj neposredno in pesimistično. Ponotranjil je ritualnost meniškega življenja in ga vnesel v svoj ustvarjalni proces. Čuber torej razume slikanje kot kontemplacijo, saj prežema vsak vidik njegovega življenja. Slikarstvo mu je del rituala – živeti.«

Ker se je Rajko Čuber v več kot 30 letih ustvarjanja potrdil kot umetnik, ki svojih slik ne naslavlja in ne datira in mu ne moremo določiti pripadnosti kateremu koli slogu, ker z vsako razstavo išče nove definicije za svoje ustvarjanje, pa bi bil že čas, da se nekdo loti temeljitega pregleda in analize njegovega ustvarjalnega opusa in pripravi tudi njegovo retrospektivno razstavo. Njegov ustvarjalni opus je res obsežen, zato bi tudi bil že čas, da bi mu na gradu omogočili tudi stalno predstavitev. Ne nazadnje je edini živeči in delujoči akademski slikar v krški občini in si to tudi zasluži. Morda bi bil njegov okrogli jubilej, ki ga bo praznoval čez dve leti, lahko tudi povod za kaj takega.

Ob razstavi Ora et labora je izšel tudi katalog, avtor pa je pripravil tudi krajši video, na katerem je prikazal svoje ustvarjanje. Otvoritev sta popestrila pevka Tjaša Fabjančič, ki tudi prihaja iz Brestanice, živi in dela pa v avstrijskem Gradcu, kjer je tudi končala Glasbeno akademijo za jazz; nastopila je ob spremljavi harmonikarja Marka Brdnika.

Goran Rovan, TV Slovenija