V času fevdalizma je bila Soča last oglejskega patriarha, ki je ribolovno pravico dajal v zakup furlanskim plemičem, sistem zakupa pa se je nadaljeval tudi v času Avstro-Ogrske in pod Italijo. Po drugi svetovni vojni so zakup začeli podeljevati zadrugam. Domačini so zato jeseni 1947 ustanovili Ribarsko zadrugo Tolmin, predhodnico Ribiške družine Tolmin, ki danes upravlja več kot 140 kilometre rek.

V 90. letih so tolminski ribiči pred skorajšnjim izumrtjem rešili soško postrv, gensko čistih je v potokih ostalo le osem. Z znanstvenim delom so lahko vzor preostalim 63 ribiškim družinam v Sloveniji, je prepričan predsednik Ribiške zveze Slovenije Miroslav Žaberl. "Večinoma delajo ribiške družine dobro ali zelo dobro. Posebnost Ribiške družine Tolmin pa je, da se je ozrla naprej in da je sama delala raziskave, kaj se dogaja s soško postrvjo in lipanom."

V potokih so označene in genetsko analizirane. Dvakrat letno jih izlovijo in preučujejo razvoj, vpliv naravnih pojavov in temperatur vode. Glavna naloga ribiške družine je sicer izboljševanje ribje populacije. Od leta 2015 jih prek hčerinske družbe Faronika v svoji novi ribogojnici vzrejajo sami. Ne le za vlaganje v reke, z njimi oskrbujejo tudi številne šole po vsej Primorski in jih prodajajo. Kot pravi novoizvoljeni predsednik Milan Berlot, še vedno največji prihodek predstavljajo ribolovne dovolilnice. Letno jih prodajo od 6.000 do 7.000, dnevna za ujemi-spusti stane 60 evrov. "Ampak nekaj se moramo zavedati – le toliko vode prenesejo. Smo pa odvisni tudi od vremena, predvsem pa tudi od ponudbe, kajti turisti dobro vedo, da gredo za vodo, kjer je tudi riba."

Prav ribiči so bili prvi turisti, ki so že pred desetletji začeli odkrivati Posočje. Kot pravi turistični novinar Drago Bulc, tudi sam ljubitelj muharjenja, v povprečju porabijo 150 evrov dnevno in ogromno prispevajo v skupno malho. "Ne samo neposredno, da prinašajo denar, ampak prinašajo ogromno v promocijskem smislu. Namreč muharji so neka ekstra delux klasa ribičev. In sem prihajajo zelo znane osebnosti." Ki raje kot trofeje na stenah na družbenih omrežjih delijo fotografije in s tem širijo besedo o Posočju in Sloveniji.