8. marca 1895 je bila na Gori prva organizirana smučarska tekma v tem delu Evrope. Priprave na tekmo so se začele že nekaj let prej. Slavko Vidic iz društva Gora pripoveduje:
"Smučarska vnema je Gorjane zajela leta 1888, ko je domači učitelj Edmund Čibej iz daljne Norveške naročil par smuči. Takrat jih je imenoval »snežke«, besedo je kar poslovenil iz skandinavskih "ski". Slišal je, da je s smučmi v tistem času eden od norveških raziskovalcev prečil Grenlandijo. Verjel je, da bi bile 'dilce' uporabne tudi za premikanje po prostrani in zasneženi Trnovski planoti. Dolge smuči in palice so Čibeju poslali po pošti, toda zraven njih ni dobil navodil za uporabo. Kot samouk je poskušal drseti z njimi po snegu. Na začetku je bolj padal kot smučal, kmalu pa je z novimi 'dilcami' uspešno zarezal v sneg. Novo drseče 'prevozno sredstvo' so takoj začeli uporabljati gozdarji na Gori. Da bi »snežke« še bolj priljubil, je Čibej skupaj z gozdarji in lovci na Gori organiziral prvo smučarsko tekmo v tem delu Evrope. Bilo je davnega leta 1895. Takrat je bilo na Gori več kot pet metrov snega."

Kronist o tekmi
"Pisalo se je leto 1895, na osmega marca dan … Imenovanega dne je bilo vreme kakor nalašč zelo ugodno. Zjutraj ob 6. uri je bil zbran oddelek najboljših snežkarjev pred stanovanjem načelnika tukajšnjega gozdnega oskrbništva na Dolu, od kjer smo oddrčali proti Smrekovi dragi. Točno ob 6. uri in 10 minut se prikaže gospod načelnik, ki je bil iz posebne prijaznosti voditelj celi ekspediciji. Lovski rog je zatrobil in snežke so zdrčale po mehkem snegu.
V eni uri in 52-ih minutah smo bili v Anini koči v Smrekovi dragi, kjer je bil eno uro odmor, da si nekoliko privežemo dušo. Ob 9. uri in 8 minut smo se odpeljali do Strašne skale in od tukaj se je pričela pot po pobočju Golaka, vedno više in više. Bili smo mirni in še vedno v normalni oddaljenosti, a tu se je začelo nenavadno gibanje. Vsakdo se požuri, da napravi manjši ovinek, kajti oni, ki bode prvi na vrhuncu, dobi nagrado 20 kron in po vrhu še nekaj – kajpada čast. Ta šmentana čast! Vse moči se uporabijo, bela odeja škriplje pod snežkami, pot lije po obrazu, a držali smo se, vsi vztrajamo. Od dveh stranji smo naskočili vrhunec, ko se naenkrat začuje vrisk: in glej ga, Filipa, ki se je možato razkoračil pri znamenju ter močno zaukal, da je odmevalo doli po Trebuši," je o dogodku v časopisu Soča 15. marca 1895 poročal učitelj Čibej.

Filip Kainradl zmagal pred 120 leti
Filip Kainradl je bil zmagovalec prve smučarske tekme in po njem se imenuje tradicionalno srečanje »Filipov tek in spust«, ki ga v spomin na tiste čase tradicionalno prireja društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora s Predmeje. Letošnje je bilo že 19. po vrsti, v Tihi dolini se ga je udeležilo petdeset ljubiteljev smučanja po starem iz vse Slovenije. "Prvič smo Filipov tek in spust organizirali ob stoletnici prve smučarske tekme v tem delu Evrope, torej leta 1995. Potekal je po originalni trasi, ki je merila dobrih 8 kilometrov. Zdaj pa Starosvetni smučarji pokažejo svoje znanje na 500 metrov dolgem teku z višinsko razliko 50 metrov in nato spustom do izhodišča proge, kjer žirija ocenjuje njihovo vožnjo in opremo. Letos bi morali imeti jubilejno, dvajseto srečanje – toda žal nam je zaradi žleda lanska prireditev odpadla. Tako smo se v Tihi dolini zbrali 19-ič zapored, prihodnje leto pa bo okrogla obletnica," je povedal Slavko Vidic, član društva Gora in vodja demonstratorke skupine Edmunda Čibeja, ki je bdel nad prireditvijo. Člani te skupine imajo smučke, ki so kopije prvih smučk pri nas, in sicer iz muzeja v hotelu Špik v Kranjski Gori.

Roman Blaško na vseh tekmah
Filipov tek in spust na Gori je med starosvetnimi smučarji izjemno priljubljen. Vsako leto se ga udeležijo številne ekipe: Novaški lok smučarji, Podmeninski gadje, Rovtarji, Kamniške Grče, Izvir Tržič, Taleseni iz Krope, SD Kanin Bovec, TD Borovnica, SD Gozd, Batageljeva demonstratorka skupina in seveda člani Čibejeve skupine društva GORA. Edini, ki je bil na vseh dosedanjih devetnajstih Filipovih tekih in spustih, pa je domačin Roman Blaško s Predmeje. "Moje smučke imajo že skoraj sto let, ukrivljene so 'na kramp'. Gre za posebno tehniko: najprej so jih namreč dali v vodo, da so se dobro namočile, zatem so les vpeli v ukrivljen železni primež oziroma 'kramp' in ga nad ognjiščem dobro segreli. Ko so ohlajeni 'kramp' sneli, je na smučki ostala lepa krivina. Še bolj sem ponosen na vezi na smučeh: leta 1896, torej le leto dni po prvi evropski smučarski tekmi, jih je je izdelal in v svoji knjigi Lilienfeldska smučarska tehnika predstavil njihov izumitelj Mathias Zdarsky. Da lahko z njimi smučaš, moraš imeti v nogah veliko moč. Toda na prvem Filipovem teku pred 20 leti mi to ni pomagalo. Sneg je bil težak, in tako nerodno sem padel,da sem si zlomil šest nohtov na obeh nogah. Iz mojih 'čižem' je lila kri, toda zdržal sem do konca!"

Peter Likar zmagovalec teka
Na Filipovem teku je največkrat zmagal Peter Likar s Predmeje, ki bo letos zaokrožil sedem križev. Tudi tokrat je ugnal vso mlajšo konkurenco in na cilju ga je z rododendrovo vejico pričakala soproga Iva. O rododendromu namreč Gorjani pripovedujejo: "Divji lovec je šel nekoč na lov za preživetje, ženi pa je iz ljubezni prinesel rododendron. Žena je rožo dala v mrzlo vodo, to pa je njuno ljubezen močno ogrelo. In to za dolgo. Rožica je res nadvse trpežna. Pravijo, da mora vsaj deset dni v letu vztrajati pri minus 15 stopinjah, da dolgo živi."

Petra Likarja smo vprašali, koliko je treniral za letošnji Filipov tek: "Ne, letos pa še nisem bil na 'dilcah'. Ta zmaga je s kondicijo še iz lanske zaloge. Če bi treniral – pa me ne ustavi nihče. Neslo bi me kar čez hrib dol …" Likar je res znan po izjemno zahtevnih podvigih. Pred temi leti, marca 2012, se je s še dvema smučarskima prijateljema peš in s smučmi na ramenih odpravil s Predmeje na Vojsko – kar je dobrih 30 kilometrov vzponov in spustov samo v eno smer. Za ta podvig se je trojka odločila ob petdesetletnici tekme, kjer so osvojili cel niz medalj. Likar se spominja: »10. marca 1962 smo se kot nadobudni smučarji iz domačega smučarskega kluba Gozdar odpravili na okrajno prvenstvo Gorice v skokih, tekih in veleslalomu na Vojskem. Bili smo edini, ki smo tja prišli peš, in edini, ki smo tekmovali z doma narejenimi smučmi. Pobrali smo vse medalje in se dan po tekmovanju spet peš z Vojskega odpravili domov, na Predmejo.”

Poleg teka in spusta – še skoki
Na Gori so poleg zagnanih smučarjev doma tudi smučarski skakalci. Skoki imajo na Predmeji pravzaprav že kar polstoletno tradicijo. Gorjani so še posebej ponosni na tekmovalne uspehe domačinov, ki jih je s primorskim rekordom 154 metrov leta 1979 kronal Stanko Velikonja, ki je bil med letoma 1974 in 1980 stalni član mladinske in članske reprezentance Jugoslavije. Njegov rekordnih 154 metrov je kot primorski rekord zdržalo kar 33 let, presegel pa jih je sedanji reprezentant Jaka Hvala iz Ponikev na Šentviški planoti.

Na Predmeji še vedno stoji zadnja Bloudkova mojstrovina – 35 metrska skakalnica. Zdaj sicer ni v najboljšem stanju, napovedujejo pa, da jo bodo obnovili. Pred dvema letoma so tudi ustanovili Skakalni klub POK – Predmeja, Otlica, Kovk. Zdaj imajo dve manjši skakalnici in mladi pridno trenirajo. Po letošnjem Filipovem teku in smuku so se pomerili tudi v skokih – tako mladi iz Skakalnega kluba POK, kot tudi nekaj najbolj pogumnih starosvetnih smučarjev z dolgimi lesenimi smučmi brez »kant«… Leteli so tudi dvajset metrov daleč …

Mojca Dumančič, TV Slovenija
FOTO Mojca Dumančič