Prvič lahko o lokalni samoupravi govorimo v povezavi s srednjeveškimi mesti. Ta so se najprej razvila v slovenskih obmorskih mestih, ki so pridobila določeno stopnjo avtonomije in neodvisnosti od deželnega kneza ali zemljiškega gospoda.

Od začetka 17. stol. do sredine 18. stol je v Sloveniji vladal politični absolutizem. V obdobju pravnega absolutizma, ko sta Avstro-Ogrski vladala Marija Terezija in pozneje Jožef II., se je država navznoter krepila z oblikovanjem državnega uradniškega aparata, da bi vladarja lahko omejila samovoljo plemstva. Sredi 18. stol., ko je bil vladarjev položaj močno okrepljen, je ta začel ustanavljati svoje urade tudi na nižjih stopnjah.

Med reformami v letih 1748-49 se na srednji deželni stopnji začnejo ustanavljati kresije, na čelo katerih so bili postavljeni okrožni glavarji. Na Štajerskem jih je bilo pet, na Koroškem dve, na Kranjskem tri, Goriška je bila enotno upravno okrožje, Primorje je spadalo k tržaškemu okrožju.

Napoleon uvedel komune
V času Ilirskih provinc so bile leta 1810 ustanovljene komune ali merije. Večje komune (z več kot 2.400 prebivalci) je vodil župan, manjše (z manj kot 2.400 prebivalci) pa sindik. Ljubljanskega župana je imenoval cesar, druge pa generalni guverner.

Po odhodu Francozov je Avstrija komune ukinila, njihova območja pa je upoštevala pri oblikovanju novih okrajev. Oblikovane so bile glavne občine na čelu z višjimi rihtarji.

Samostojen položaj občin
Marčna revolucija l. 1848 in občinski zakon, izdan 17. marca 1849, sta prinesla samostojen položaj občin, ki so bile zasnovane kot samostojna, samoupravna prvostopenjska oblast. Vsaka občina je imela pravico do volitev svojih predstavnikov, javne predstavitve svojega gospodarjenja, samostojnega opravljanja svojih nalog, javnega delovanja svojih predstavnikov. Osnovna oblika občine, kot jo poznamo danes, je bila imenovana krajevna občina.

Decembrski patent iz leta 1851 je razveljavil marčno ustavo in uvedel strogi centralizem, kar je pomenilo popolno omejitev samostojnosti krajevnih občin. Prve volitve po sprejetju marčne ustave so bile izvedene leta 1851, naslednje pa so bile odložene, kar je pomenilo, da so do leta 1861 delovali enaki občinski odbori.

5. marca 1862 je začel veljati zakon za ureditev občin, po katerem so bili oblikovani občinski in občinski volilni redi za posamezne dežele (Koroška, Štajerska, Kranjska, Goriška, Istra), ki so bili sprejeti do junija 1863. Zakon je urejal vrste občin, njihovo delovno področje, občinske organe in poseben položaj deželnih glavnih mest in okrožnih mest. Najpomembnejšo vlogo v občini je imel občinski zastop, ki je bil sestavljen iz občinskega odbora (štel je od 8 do 30 članov in volil župana) in občinskega predstojništva.

Mestne občine s posebnim statusom
Župane mestnih občin, ki so imeli poseben status, je moral potrditi cesar. Izvršilni organ mestnega občinskega sveta je bil magistrat, ki so ga sestavljali župan ter občinski in magistratni svetovalci. Take vrste ureditev so v 80. letih 19. stol. imeli Ljubljana, Maribor, Celje in Ptuj.

Oblikovanje občin v državi SHS je zaznamovala najvišja stopnja samoupravnosti v Sloveniji. L. 1918 nastane Kraljevina SHS, kar za oblikovanje in delovanje občin ne prinese bistvenih sprememb.

Vidovdanska ustava, sprejeta 28. junija 1921, je postavila nova načela za ureditev lokalne samouprave. Predvidevala je vzpostavitev lokalne samouprave na treh ravneh, v občini, okraju in oblasti. Lokalna samouprava na okrajni ravni ni bila nikoli izpeljana, drugi dve pa sta precej uspešno delovali.

Leta 1929 uvedene banovine
Oblasti so pomenile najvišjo raven lokalne samouprave v Kraljevini SHS. Delovale so do leta 1929, ko so jih zamenjale banovine. Slovenija je bila razdeljena na mariborsko in ljubljansko oblast, načelovala pa sta ji politična predstavnika vlade, velika župana. Na čelu oblasti sta bila poleg župana še oblastna skupščina in oblastni odbor.

Leta 1929 je bila samouprava v oblasteh po naročilu kralja Aleksandra ukinjena. Kraljevina Jugoslavija je bila razdeljena na devet banovin, sreze in občine. Slovensko ozemlje je bilo zajeto v Dravski banovini s sedežem v Ljubljani, ki je obsegala prejšnjo ljubljansko in mariborsko oblast.

L. 1921 je bilo na slovenskem ozemlju 1.227 občin. 1.073 jih je spadalo pod Kraljevino Jugoslavijo, 154 pa pod Kraljevino Italijo. V Dravski banovini je število občin ostalo skoraj nespremenjeno, bilo jih je 1.072.

Zakon o občinah iz leta 1933 je določal, da ima občina lahko najmanj 3.000 prebivalcev, izjemoma manj. Temeljni organ je bil občinski odbor.

Leta 1933 je bila komasacija občin, katere posledica je bila združitev občin na samo 362.

A. M.