Govorili smo o tem, komu gre pripisati zmago, kako je z neodvisnimi kandidati in listami, iskali smo razloge za nekaj manjšo volilno udeležbo, povprašali pa smo ga tudi o predvolilnih aferah in njihovem vplivu na končne izide. Dr. Pirnat nam je na kratko pojasnil tudi svoje mnenje glede usklajenega predloga o ustanovitvi pokrajin.

Verjetno ste si že ustvarili mnenje o volitvah. Najprej me zanima, kako bi komentirali poraz SD-ja v dveh največjih mestnih občinah?

Temu ne pripisujem kakšnega globljega političnega pomena, lokalne volitve in volitve na državni ravni so bistveno drugačne. Na lokalnih volitvah se ljudje precej bolj identificirajo s posamezniki in te tudi volijo. To samo pomeni, da SD v Ljubljani in Mariboru ni imel primernih kandidatov, ki bi pritegnili ljudi. Navsezadje po prvih podatkih tudi kaže, da so stranke na nacionalni listi strank ohranile podoben položaj, kot ga že imajo.

Boj neodvisnih kandidatov in list s strankarskimi se bije že kar nekaj časa, navsezadnje so se pojavili tudi poskusi strank, da bi omejile moč neodvisnih. Kdo je tokrat potegnil krajšo, stranke ali neodvisni?

Če seveda gledamo le dve največji mesti, je očitno, da so neodvisni dosegli boljši izid, v splošnem pa bi bilo treba narediti podrobnejšo analizo. Gotovo pa imajo na lokalnih volitvah neodvisni kandidati več možnosti.

Zanimiva je tudi neodvisnost kandidatov in list, ki dobijo podporo strank. To se je, denimo, zgodilo tudi v največjih dveh občinah, nato pa je prihajalo do medsebojnih obtoževanj med levico in desnico, da “vemo, za kakšno neodvisnost gre”. Kako sprejema to volilno telo, ali verjame takšnim zgodbam o neodvisnosti ali se pač sprijazni s tem?

Veste, volilno je telo je marsikaj, saj nekateri tej neodvisnosti verjamejo, medtem ko se drugi za to sploh ne zanimajo, ve pa se, da česa takšnega, kot je absolutno neodvisni kandidat, ni. Jasno je, da stranke to uravnavajo in dajo podporo, včasih bolj javno, včasih malo manj javno. Ljudje po mojem mnenju vseeno vedo, da strankarska politika bolj ali manj kroji celoto.

Ali se že da določiti zmagovalca teh volitev, kar se tiče strank seveda?

To je težko in je odvisno, na katere kazalce gledamo in kako to računamo – ali po številu županov ali po številu mestnih svetnikov ali po tem, koliko ljudi je volilo kakšno stranko. To bo še stvar izračunavanja, bolj ali manj pa bodo vse stranke rekle, da so odnesle dobro oziroma po pričakovanjih. Kot sem dejal, prav kakšnega drastičnega premika ne vidim, čeprav moram priznati, da nisem še natančno spremljal vseh podatkov. Dobro, SD je izgubil obe glavni mesti, po drugi strani pa se njihov rang na nacionalni listi praktično ni spremenil, mislim, da se je celo malo izboljšal.

Že v prvem krogu je spet dobil največ županov SLS? Od kje menite, da izvira moč te stranke na lokalni ravni, saj jim, denimo, volilna podpora na nacionalni ravni upada?

Jasno je, da je SLS stranka, ki podpore nima porazdeljene enakomerno po ozemlju celotne države. Moj občutek je, da ima več podpore na ruralnih območjih, kjer so manjše občine. Manjše občine so bolj značilne za severovzhodno Slovenijo in tam ima, denimo, SLS nadpovprečno podporo. Gre za to, da župani prihajajo iz manjših občin in tudi zaradi tega je županov več. Še enkrat poudarjam, da je vedno vprašanje, kako štejemo volilne izide na lokalnih volitvah, saj glasovi, ki so potrebni za izvolitev župana v Ljubljani, lahko zadostuje za izvolitev v 30 ali več drugih občinah.

Volilna udeležba je padla glede na prejšnje volitve. Bi lahko rekli, da predvsem na račun vse večje pasivnosti slovenskega volivca ali se razlog za to skriva kje drugje?

Vsekakor drži, da so ljudje normalizirali svoj odnos do politike, saj se zavedajo, da nihče, ki bo prišel na oblast, ne bo drastično spremenil njihovega življenja in jih zato volitve zanimajo v manjši meri.

Kako ste spremljali predvolilne afere na tokratnih volitvah? Menite, da so imele dejansko kakšen vpliv na izide? Denimo, izkazalo se je, da bo Pavel Rupar (SDS) v Tržiču moral v drugi krog, medtem ko Zoranu Jankoviću v Ljubljani afere niso ravno škodovale.

Gre v bistvu le za dve glavni aferi, tako da spet težko posplošujemo, saj je vsaka afera nekaj posebnega. Očitno je, da se je Jankovićeva zgodila nekoliko pozneje, stvar pa je bila premalo raziskana, da bi se res zanesljivo vedelo, kaj se je zgodilo, tako da verjetno ni nič vplivala, mogoče je celo koristila kasnejšemu zmagovalcu. Na drugi strani pa se je Ruparjeva afera zgodila prej, ima pa tudi drugačne konotacije (tudi osebne), ki so v razmeroma majhnem mestu imele vpliv, a vseeno mislim, da bo v drugem krogu dobil še en županski mandat. Izkazalo se je, da imajo afere lahko negativne ali pozitiven vpliv, saj se o kandidatu, ki je predmet afere, veliko govori, kar je na neki način vedno dobrodošlo.

Kot pravnika bi vas vprašal, kakšen bi moral biti epilog afere s sodniki, ki so se opredelili za podporo?

Jaz mislim, da je epilog že bil. Ne verjamem, da se bo zgodilo še kaj drugega, kar je dejal sodni svet. Tudi naloga tega ni, da bi presojal etičnost ravnanja sodnikov. Sicer ne poznam natančno kodeksa sodniške etike, sem pa že izjavil, da to v času, ko se sodstvo brani očitkov in pritiskov, ni bilo najbolj primerno, da pa to razumem v glavnem kot podporo kolegu pravniku in manj kot izraz politične opredelitve sodnikov, čeprav ima seveda tudi to razsežnost.

Na koncu še eno ne toliko volilno vprašanje, a zato nič dosti manj aktualno – pokrajine. Bodo občine po usklajenem koalicijskem predlogu za ustanovitev pokrajin pridobile ali izgubile svojo moč? Kakšne možnosti za utrditev oblasti v tem predlogu vidi vlada?

Če bodo pokrajine majhne, 14 ali več je namreč že kar veliko, sam menim, da bi jih moralo biti 8 ali 9, se lahko zgodi, da ne bodo mogle učinkovito prevzemati državnih nalog, ampak bodo prevzemale bolj lokalne naloge. Ne moremo reči, da ne bodo mogle prevzemati državnih nalog, saj bodo postavljene med občine in državo, kako se bo natančno razdelilo, pa je, kot že rečeno, odvisno od njihov velikosti. Dvomim tudi o tem, da je pot, po kateri bi najprej določili pristojnosti pokrajin in potem njihovo število in teritorialni okvir, tudi dejansko izvedljiva, ker bo moral vsak, ki se bo odločal za prenos nalog, vedeti, kakšna bo. Predstavljajte si, da bodo pokrajine dobile v “skrb” regionalne ceste, zaradi majhnosti pa tega ne bodo zmožne izvajati. Kaj vlada vidi? Njena pristojnost se bo nedvomno zmanjšala, največje težave pa bo povzročalo financiranje pokrajin kot pa kaj drugega, saj se pristojnosti lahko prenašajo, a pri tem ne smemo pozabiti, da je za to treba zagotoviti tudi finančne vire. Lahko se zgodi, da pokrajine svojih proračunov ne bodo imele iz česa napajati.

M. K.