Želi biti pomirjen s tem. Želi si lažjega udobnega in mirnega življenja. Edina rešitev za to pa je pranje možganov, zanikovanje, ne hoteti vedeti in verjeti, da ne glede na to, kar se dogaja, to ne bo motilo njegovega udobnega življenja. To je zaslepljenost, pravi Gideon Levy, izraelski novinar in publicist, ki že trideset let poroča o nasilju svoje države nad Palestinci.

Ko rečete pranje možganov, ljudje navadno pomislijo, da ti pere možgane nekdo drug. Kdo torej zamegljuje um Izraelcem?
Najpogosteje izraelski mediji. Imamo svobodne medije, komercialne medije v zasebni lasti. Zaradi komercialne usmerjenosti, ne zaradi ideologije, nočejo preveč motiti bralcev, nočejo jih seznanjati z resničnostjo, zato jim raje pripovedujejo prijetne zgodbe, v katerih so Palestinci rojeni morilci. Konjiček Palestincev je pobijanje Izraelcev, to je pač njihov konjiček; mediji ne povedo konteksta, ne povedo, da v zgodovini še ni bilo človeka, ki se ne bi uprl kakršni koli zasedbi, tudi pri vas ne, pa tudi med Judi ne. Vsega tega Izraelcem ne povedo, ker bi to lahko imelo posledice, ki jih Izraelci ne marajo prevzeti. Dokler bodo še naprej živeli v tem milnem mehurčku, to je moralni milni mehurček, največkrat po zaslugi izraelskih medijev, saj ga ti omogočajo, se v izraelski družbi ne bo nič spremenilo.

Ampak tudi izraelski mediji so le del izraelske družbe, najbrž tudi simptom, ne le vzrok problema. Kje pa se problem začne? Česa vas učijo v šolah, v šolskem sistemu? Se učite o Palestincih, njihovi zgodovini, tradiciji, kulturi, sploh kaj o Palestincih?
Žal ne. Vse te demone imamo zaprte v steklenici. Če bodo ostali zaprti v steklenici, ne bodo nikoli ušli, vendar to ne gre tako. Sam sem najboljši primer. Sem tipični produkt izraelskega izobraževalnega sistema, izraelskih medijev. Nikoli se nisem učil o nakbi, o katastrofi palestinskega ljudstva leta 1948; nihče mi ni povedal, da je bilo 600, 700 tisoč Palestincev izgnanih ali pa so zbežali z domov, na katere se nikoli niso mogli vrniti.

Kaj pa so vam povedali o letu 1948?
Da smo David, oni pa Goljat. Da hočejo vsi Arabci le eno: prodreti do morja. Da smo uboge majhne žrtve, oni pa zlobneži. Da imajo Izraelci, Judje, vedno prav, oni pa se vedno motijo. To je redno pranje možganov.

Težko je biti tako dolgo samostojen v tako monolitni družbi, kot je vaša ….
To je res, vendar ne pozabite, da nisem popolnoma sam. V izraelski družbi, ki postaja čedalje bolj skrajno desničarska, nacionalistična in rasistična, so kljub temu tudi skupine, ki cenijo, kar počnem. Še vedno so bralci, ki jih zanima, vse ni popolnoma monolitno. Predvsem pa gre za moje počutje. Ne bi se mogel pogledati v ogledalo, če bi izdal to poslanstvo. To je pomembno tudi za arhive. Nekoč bo Izraelce nekdo vprašal, kje ste bili, ko se je to dogajalo. Oni pa bodo odgovorili: Nismo vedeli. Prišel bo nekdo in rekel: Poglejte, to je pisalo v časopisu, pa tega niste hoteli prebrati.

Vse se je začelo, ko sem začel kot novinar potovati na zasedena ozemlja. To se je zgodilo popolnoma naključno, potem pa sem se iz tedna v teden, iz meseca v mesec bolj zavedal, kakšna drama se tam dogaja; kakšni zločini se tam dogajajo, žal ne kot izjema, ampak redno. Postopoma sem se zavedel, da v Izraelu tako rekoč ni novinarja, ki bi to dokumentiral.

Nikjer drugje na svetu ni kraja, ki bi ga 48 let zasedal eden od najbrutalnejših tiranov na svetu danes. Ne pretiravam. Eden od najbrutalnejših tiranov. Iz dneva v dan so ti ljudje izpostavljeni eni od najhujših tiranij v današnjem svetu. To se mora končati, ne glede na to, ali s privolitvijo ali brez nje. Zasedba je nezakonita in nesprejemljiva.

Zadnjič sem imel intervju za BBC, za prestižno pogovorno oddajo. Z novinarjem sva se sprehajala vzdolž obale, hotel je videti, kako se ljudje odzivajo name. Slišali so se vzkliki: Izdajalec!, Poberi se!, Pojdi v Gazo!, Pojdi v Sirijo! Pojdi ... Na to sem navajen.

Bolj živčen ko postaja uradni Izrael, bolj vem, da je BDS trenutno edina skupina, ki obeta nekakšno upanje. BDS lahko edini predrami izraelsko družbo; Izraelce lahko opomni, da morajo plačati in da morajo biti kaznovani za zločine, storjene med zasedbo. Zato po številnih oklevanjih - zame je namreč težko podpirati bojkot Izraela, saj ga sam ne bojkotiram, živim v Izraelu - zame ni lahko podpirati organizacije, ki bojkotira mojo državo, mojo družbo. Na koncu koncev pa je to nenasilno sredstvo in hkrati edino, ki lahko obljubi spremembo.

Ksenija Horvat, TV Slovenija