Življenje družinskih članov se je zaradi številnih travm in zdravstvenih težav otrok zelo spremenilo. Letos, ko je mož in oče zapustil družino, je bila sogovorničina največja skrb najprej to, ali ji bodo otroke, ki niso njeni biološki sorodniki, morda odvzeli. Kajti otroci nimajo kam in dom so enkrat že izgubili. Sogovornica, ki je zaradi pogoste odsotnosti za nego otrok ostala brez službe in je v celoti povsem predana pomoči štirim priseljenim in dvema biološkima otrokoma, tem vse težje zagotavlja normalno življenje.

Iz kriznega centra so prišli skoraj brez vsega, a z veliko čustvene prtljage

"Do leta 2015 smo živeli kot povsem običajna družina z dvema otrokoma, jaz in mož. Nato pa smo sprejeli še štiri otroke, nečake. Starši namreč zanje niso dovolj dobro skrbeli, otroci niso imeli hrane, oblačil, niso jim dali tega, kar bi ti otroci potrebovali. Tudi za njihove številne zdravstvene težave ni bilo dovolj dobro poskrbljeno. Zato so nekaj časa živeli v varni hiši, pozneje so bili tudi odpeljani v krizni center za otroke Palčica, nato so prišli živet k nam," pove sogovornica. Priznava, da je bila odločitev izjemno težka in so bolj prevladala čustva.

Ob štirih otrocih s številnimi zdravstvenimi in razvojnimi težavami so bili začetki, srčnosti navkljub, zelo težki: "Ti otroci so prišli z veliko čustvene prtljage, zelo veliko je bilo joka, ponoči so se zbujali, vedno si moral biti ob njih, jih umirjati, da si tu. V tistih začetnih obdobjih skoraj nič nisem spala, ker sem ves čas poslušala, ali je vse v redu. Recimo en fant je bil v taki stiski, da je ves čas kričal, drugega se nisi smel dotakniti. In prišli so brez vsega. S premajhnimi čevlji, z enim ubornim nahrbtnikom. Vse stvari je bilo treba takrat naenkrat urediti. Sploh ne vem, kako smo takrat vse zmogli."

Huda prostorska stiska za otroke, ki zaradi bolezni potrebujejo umirjenost

Ko si je družina naše sogovornice pred leti zgradila majhen dom na domači parceli na precej oddaljeni hribovski lokaciji, s strmo in pozimi komajda prevozno makadamsko cesto, je bila hiška ravno pravšnja za štiričlansko družino. Ko so domov pripeljali še štiri otroke, so morali že tako majhno kvadraturo hiše razdeliti še mednje. Tako že osem let v polovici pregrajene podstrešne sobe sobivajo trije fantje.

"Ampak to tudi ni velika soba. Prostor je komaj za dve pisalni mizi, tri postelje in eno omaro. To je to, več ne gre vanjo. Punci sta tudi v eni sobi z omaro, dvema posteljama in pisalno mizo. Največji problem v družini z najstniki je seveda kopalnica. In ta je res majhna, z enim umivalnikom, WC-jem in tušem na zelo majhnem prostoru. Enkrat se lahko zavrtiš naokoli in je to to. Več kot eden hkrati v kopalnici ne more biti. In ko si zjutraj hočejo vsi istočasno umiti zobe ali iti na stranišče, je res problem," bivanjske razmere, v katerih odrašča šest najstniških otrok, opisuje najstarejša, dijakinja Tia, ki ima edina svojo minimalno sobico.

Avtizem, ADHD, prirojene telesne težave in dolga pot do strokovne pomoči

Tak je res majčken, a svoj kotiček bi potrebovali tudi drugi otroci. Predvsem zaradi specifičnih razvojnih težav, zaradi katerih bi nujno potrebovali več miru. "Nekateri otroci imajo ADHD, nekateri motnjo avtističnega spektra. Potem imajo razne alergije in je zelo pomembno, da pazim pri prehrani. Tudi dermatološke težave imajo take, da potrebujejo večkraten obisk dermatologa, kar je po večini samoplačniško, saj so čakalne vrste predolge. En otrok ima težave z rotirano medenico in zato potrebuje posebne vaje in ga tudi vozimo na te. Potrebujejo logopeda, psihologe in psihoterapevte, ker imajo veliko posledic iz prejšnjega življenja, ki jih pač poskušamo zdaj v obdobju najstništva čim bolj odpraviti, da bodo pozneje odrasli v zadovoljne in uspešne ljudi. Če bomo čas za odpravo težav zdaj zamudili, vrnitve ne bo," vsakodnevne boje za boljši jutri otrok opisuje sogovornica.

A pot do tja je dolga, ne le v prenesenem pomenu. "Od mesta smo oddaljeni dobre pol ure vožnje ali še več, od večjih mest pa še več. In ker smo skoraj vsak dan na terenu z avtom, je mesečni strošek bencina nenormalno velik. V Ljubljani ali Mariboru smo skoraj od dvakrat do trikrat na teden, tudi v domačem kraju imamo veliko terapij. Veliko je žal samoplačniških."

Hči nenehno zasmehovana, da je kot čarovnica

Večino časa, skrbi in tudi stroškov zdravljenj so deležni otroci, ki jim ni biološka mama, a jim je več kot to v vseh drugih pogledih, tudi na račun dveh bioloških hčera. "Hčerka, ki ima težave z zobmi, bi nujno potrebovala zobni aparat, a vemo, da je v Sloveniji to največji problem. In so nas pač napotili na Hrvaško, tam je treba plačati 3000 evrov, kar je veliko. Nismo imeli izbire, saj so se v šoli iz nje norčevali, ji govorili, da je čarovnica, ker ima pač take težave z zobki. Zobje so vplivali na razvoj njenega govora, veliko smo hodili k logopedom, ker je čeljust tako oblikovana. Res se trudimo. Velikokrat pač izbiram, kaj zmoremo in česa ne, kdo bo na vrsti prej, kdo bo pozneje. In to odločanje, česa vse ne moreš, je najtežje," priznava mama.

To so bili malčki, ki so se bali za hrano in sploh niso zmogli lepega pogleda na svet

Hčeri sta pogosto na repu prioritetne lestvice tudi zato, ker tudi sami vesta, da štirje priseljeni otroci, njuni bratranci in sestrična, po travmatičnem otroštvu morda še težje od njiju prenašajo pomanjkanje, razmišlja Tia. "Ko so ti otroci prišli, so bili povsem zlomljeni. Ko vidiš otroka, starega štiri, pet, šest let, so to po navadi veseli otroci, ki svet dojemajo še povsem v drugačnih barvah, v drugačnem smislu, kot pa nekdo, ki je že malo starejši. Ampak oni niso na svet gledali z lepimi očmi, pač pa so dejansko razmišljali samo o tem, kaj se jim je slabega zgodilo in da ne bi šli radi več nazaj k svojima biološkima mami in očetu. Vedeli so, da jim je tukaj tudi bolje, spoznavali so stvari, ki jih prej nikoli niso imeli, na primer čokolade. Se spomnim, ko so prišli k nam, si je najmlajši vzel največji kos hrane, pa hitro vse pojedel, v strahu, da mu ne bi kdo česa vzel in ker se je bal, da ne bo dobil še več hrane. Zelo veliko delo smo opravili vsi, mama, oče, sestra in jaz, da smo jim dali dovolj ljubezni in smo se jim razdajali, da se lahko počasi sestavljajo. Njihove duše so prišle po delcih in se zdaj vsako leto trudimo, da se sestavijo nazaj in dosežejo potencial, ki ga imajo v tem življenju," skupno pot poetično opiše Tia.

Zaradi odsotnosti za nego mama službe ni mogla obdržati

Čeprav se vsi člani družine trudijo, so štirje pridruženi člani med vrstniki pogosto zasmehovani tako zaradi svojih razvojnih težav kot tega, ker nimajo modnih oblačil po svoji izbiri, telefonov, ker ne morejo na rojstne dneve, ker z družino nikoli ne hodijo na počitnice. Sogovornica, ki jim vsem skuša biti čim boljša mama, sicer skuša z občasno pomočjo ali nabiranjem gozdnih sadežev še kaj zaslužiti. Čeprav je imela nekdanjo službo in sodelavce zelo rada, razume delodajalca, pri katerem je pred kakšnima dvema letoma zaradi nenehnih odsotnosti za nego otrok izgubila službo. Poleg oskrbnine za otroke zdaj kot nagrado za 24-urno skrb zanje za vsakega prejme dobrih 120 evrov nagrade.

Bolj kot ločitev jo je skrbelo, ali bodo otroci smeli ostati ali bodo že drugič izgubili družino

Dokler je bila pri hiši še moževa plača, je šlo lažje, a se je letos sogovorničin in zdaj že njen nekdanji mož od družine odselil. Bolj kot to, kako bodo zmogli sami, je sogovornico takrat skrbelo, ali bodo štirje otroci, ki niso njeni biološki sorodniki, smeli ostati del njene družine. Sploh, ker se otroci k biološkim staršem ne morejo več vrniti. Je pa finančno preživetje za zdaj sedemčlansko družino res precej težje: "Najtežje in najbolj zoprno je, da vsak evro trikrat obrneš in preračunaš, danes lahko to kupim, tega ne morem, ta mesec lahko to, prihodnji mesec ne. Ko greš v trgovino, imaš vedno kalkulator s seboj in preračunavaš. Ko moram kupiti meso, je pa tako zelo težko, ker moram res preračunati. Za en obrok bi ga potrebovali vsaj dva kilograma. Redno hodim tudi po pakete Rdečega križa in Karitasa in verjemite, da delam čudeže iz vsega, kar dobimo tam. A še vedno je večino treba kupiti. Zelo veliko tudi perem oblačila in porabim veliko praška in mehčalca, da elektrike sploh ne omenjam, vse se tako draži."

Ob šoli dela, a zaslužek porabi za druge otroke

Za to, da bi mlajših pet imelo lepše otroštvo, se je tudi najstarejša Tia marsičemu že odrekla:
"Ne vem, kavi s prijateljico, kakšni zabavi, kakšnemu izletu v šoli, tega si pač ne moremo privoščiti. Čeprav so za najstnike povsem normalne in čeprav ob šoli tudi zaslužim kakšen evro svojega denarja. A si ne upam porabiti za take stvari, raje jih porabim za to, da tudi pomagam mami, da otrokom kaj kupim, da se bolje počutijo, da čeprav nimamo toliko denarja, da niso tako zelo zapostavljeni."

Veliko odrekanj je pač sprejela, za kakšno pa je Tii še vedno hudo: "Ker imam tudi sama nekaj zdravstvenih težav, sem pred nekaj leti hodila na jahalne tečaje, a sem jih opustila, ker tudi to ni bilo najbolj poceni. In zdaj si že dve leti želim vsaj poleti iti na jahalne tečaje, a nikoli mi ni uspelo toliko privarčevati, da bi dejansko lahko šla. Tudi sestra je imela željo hoditi na odbojko. Lani je še hodila nekaj časa, potem pa se je odločila, da jo bo opustila in bodo zato drugi štirje lahko počeli, kar jih veseli." Mama še doda: "Tudi mlajša hčerka si je želela jahati, pa preveč stane, ne moremo. Mlajši sin je zelo rad plezal, pa smo morali letos dati to plezanje na stran, ker se nam ne izide ne finančno ne časovno, da bi jim lahko vse to omogočili. Na vsako dejavnost jih je treba voziti v druge kraje in ne gre."

Veliko sem prejokala, ker niti za božič ne morejo imeti iskrenih želja po sicer skromnih darilih

Najmlajšemu, nadobudnemu risarju v tem hipu ne morejo kupiti niti nekoliko boljše risarske opreme, ki je bila sicer letos načrtovana za božično darilo. In nasploh je misel na prihajajoči božič, ki vsem v družini veliko pomeni, za mamo letos zelo boleča. Odreči so se morali vsem željam za praznični jedilnik, vsem prigrizkom, še čipsu, ki ga imajo radi. "Morala sem jim razkriti, da ne bo ne dedka Mraza ne Božička ne Miklavža in da morajo letos imeti res minimalne želje. Najtežje mi je bilo otrokom povedati, da si ne smejo zaželeti tistega, kar si zares želijo, pač pa tisto, ker potrebujejo. Veliko je bilo joka, mojega joka, da sem jim povedala, ker sem jim morala, in potem je bilo otrokom tudi težko, ker sem jokala pred njimi. In to je bila najtežja stvar v tem letu, poleg vsega drugega, kar se nam je pač zgodilo."

Vsi v družini smo taki, da raje dajemo drugim kot sebi

Ločitev, ki je pomenila finančno bistveno manjši proračun, je na mamo prenesla še bistveno večjo skrb za skoraj vsa opravila, prevoze, skrbi, terapije in za veliko čustveno oporo otrokom.
"Včasih imam slabo vest, ker svoji biološki hčeri pustim ob strani, češ, da bosta lažje počakali, čeprav vem, da to ni prav. Ampak vem, vsi v družini smo taki, da raje dajemo drugim kot sebi," se kislo nasmehne mama. Čeprav pravi, da ji nič ni težko, je nedvomno izčrpavajoče: "Zvečer, preden zaspim, pogosto razmišljam, kaj bomo jutri, včasih me skrbi tudi, kaj bomo jedli in kako bomo zmogli iz meseca v mesec, ker ko pride še kakšna dodatna položnica, je res težko. Ker moraš vedno nekje vzeti in pač vzameš tam, kjer najlažje prihraniš, običajno pri hrani. Pač res največja težava je recimo meso, otroci ga imajo zelo radi, imajo težave s težo in bi morali jesti veliko več beljakovin."

Ne smem se zlomiti, ker potem otroci ne bodo imeli več doma

Poleg vse večjih finančnih skrbi pa je zelo velika tudi skrb pred kakšno resnejšo boleznijo ali pa, ker je nenehno na cesti, morda poškodbo. "Potem ne vem, kam bi šli otroci. In to je vsakodnevna skrb in vem, da se ne smem zlomiti, ker potem otroci ne bodo imeli več doma.
In to me pač teži vsak dan, ker nimajo kam."

Kar dva od šestih najstnikov čez nekaj mesecev čaka tudi odločitev, kje nadaljevati šolanje, sploh maturantko Tio, ki zaradi oddaljenosti fakultet šolanja ne bo mogla nadaljevati tako, da bi še naprej živela doma: "To leto bom naredila poklicno maturo. Zelo si želim študirati v Mariboru, ampak me je strah vseh finančnih stroškov z prevozom, bivanjem v študentskem domu, s hrano."

Dokončne odločitve, ali naj gre študirat ali naj se zaposli in tako finančno doma celo pomaga, Tia še ni sprejela: "Če bom šla študirat, bom v breme mami. Saj sem tudi že zdaj med poletnimi počitnicami opravljala študentsko delo in razmišljala, da bi se mi morda bolj izplačalo iti delati, zaslužiti, pomagati doma in morda pozneje oditi na kak izredni študij, če bi si lahko privarčevala. Seveda pa to tudi ni to, kar sem si vedno želela. Že v osnovni šoli, v srednji šoli sem bila vedno odličnjakinja in si mislim, da bi bil to tudi neki izgubljen potencial, če ne bi uresničila svojih ambicij in šla študirat in postala to, kar dejansko hočem biti, kar hočem delati v življenju."

Niso pa finance edino, kar skrbi Tio. "Najbolj me skrbi tudi to, da bi mama pregorela, ker toliko dela za nas, ker to tako s srcem dela. Vseskozi pazi na to, da nam nič ne manjka, da čim manj občutimo, da je oče odšel, da nimamo toliko denarja. In me najbolj skrbi, da bi še njo na neki način izgubili oziroma da ne bi bila več to ona," s strahom in žalostjo v glasu sklene Tia.