Skrb za živali je več kot le skrb za tistega ljubljenčka, ki ga imamo doma. Ko govorimo o skrbi in zaščiti živali, bi morali imeti pred očmi tudi vse tiste živali, ki so del drugih industrij.

Skrb za živali je več kot le skrb za tistega ljubljenčka, ki ga imamo doma. Ko govorimo o skrbi in zaščiti živali, bi morali imeti pred očmi tudi vse tiste živali, ki so del drugih industrij.

Kaj nam v življenju pomeni žival? Na kaj pomislimo? Na našega mucka, ki se užitkarsko valja po kavču, pasjega prijatelja, ki nas s prosečim pogledom, od katerega se nam »milo stori« vabi na sprehod, kosmato kepico, ki je naš mali hrček, in ki z naših rok jemlje koščke zelenjave in semen in jih ljubko grizlja, našega pametnega papagaja, ki se je naučil ponavljati naše ime …?

A živali so vpletene v veliko večji del naših življenj. So del zabavne industrije v cirkusih, športne industrije tekaških dirk in tekmovanj, modno-tekstilne industrije v »obliki« krznenih plaščev in dodatkov ter ne nazadnje prehranske industrije. Kakšen je nas odnos do vsakega od naštetih področij je stvar etike in razmisleka vsakega posameznika.

Na MMC-ju, v razmislek o naštetem vabimo k branju člankov o kasaških dirkah, izkoriščanju živali v 1. svetovni vojni, pozivu k razmisleku o uporabi živali v prehranske namene in poskusih udomačenja divjih živali. Svoje poglede na tematiko sta z nami delila tudi borka za pravice živali Jadranka Juras in Tilen Pajk urednik portala Pes moj prijatelj.

"Sama si prizadevam,da bi se prodajanje živali prenehalo, sploh eksotičnih živali, ki nimajo v našem okolju in domovih kaj za početi," je na MMC-jev tematski dan živali v spletni klepetalnici zapisala Jadranka Juras.

Na MMC-ju smo sredni dopoldan posvetil živalim, saj smo začeli nov živalski portal Živalski otok, na klepet pa smo povabili tudi urednika spletnega mesta Pes, moj prijatelj Tilna Pajka in umetnico ter borko za pravice živali Jadranko Juras (njeno razmišljanje lahko preberete v kolumni).

Z gostoma smo najprej opravili krajši videoklepet (ogledati si ga lahko pod člankom), nato pa sta v spletni klepetalnici odgovarjala še na vaša vprašanja.

O problematiki zavrženih mačk
Vprašanja so bila različna, saj je tematika živali zelo obširna. Najprej sta se dotaknila problematike zavrženih in zapuščenih mačk. "Zagotovo je največja težava v tem, da (predvsem na Obali, kjer sem sam doma) nimamo zavetišča zanje. Ravno zato društva in veliko organizacij zavržene mačke sprejemajo tudi doma in jih skušajo oddati. Poleg tega pa je rešitev te težave predvsem poudarek na kastraciji in sterilizaciji živali, saj tako preprečimo nezaželena rojstva in posledično zapuščene mačke," je dejal Pajek, Jurasova je dodala: "Je pa res, da se nekatere občine - za Ljubljano vem - na tem področju zelo angažirajo in izvajajo sterilizacijo in kastracijo prostoživečih mačk, kar je zaenkrat edina rešitev, da se število nezaželenih mačk zmanjša."

Z rumeno pentljo lahko opozorimo okolico
Pajku se sicer zdi zelo neodgovorno, da skrbniki svoje pse spuščajo s povodcev. "Ravno zadnjič sem na sprehodu srečal gospo, ki je svojega psa imela brez povodca. To se mi zdi neodgovorno, saj moramo na sprehodih in pri stikih z drugimi sprehajalci poskrbeti za varnost. Jaz osebno vedno psu nadenem povodec, in to se mi zdi edino pravilno," je dejal in dodal: "Pri srečanju psov brez povodca je bistveno ne prestrašeno reagirati, saj to žival začuti. Kot rečeno, pa ni prav, da je pes brez nadzora. Če ni na povodcu, pa je prav, da ga skrbnik pokliče k sebi. Obstaja tudi 'rumena pentlja', ki jo nadenemo na povodec in s tem opozorimo okolico, da psa raje pustimo pri miru in vanj ne drezamo."

O kupovanju živali
Oba gosta sta odločno proti kupovanju živali, še posebej eksotičnih. "Sama si prizadevam, da bi se prodajanje živali prenehalo, sploh eksotičnih živali, ki nimajo v našem okolju in domovih kaj početi," je prepričana Jurasova, Pajek je pristavil: "Dodal bi, da sem proti kupovanju živali. Občutek, da kupiš živo bitje, mi je grozen. Sem proti kupovanju, raje imamo posvajanje ali reševanje živali. Ali so to iz zavetišč ali laboratorijev (npr. podgane, kunci)." Zavetišča so polna živali, je še poudarila Jurasova.

O mučenju živali
Mučenje živali je žal nekaj, kar se v Sloveniji pogosto dogaja, tudi mediji velikokrat poročajo o grozodejstvih, ki jih je v ravnanju z živaljo zmožen človek. Primerov mučenja je bilo v zadnjih letih ogromno. "Mene se dotakne vsak primer, ko se tisti, ki stori dejanje ali mučenje, tega ne zaveda. To se mi zdi največja težava," je zapisal Pajek, medtem ko se Jurasovo dotakne vsaka zaklana žival in nepriznavanje pravic tem živalim.

Od UVHVVR-ja pričakujeta veliko
Na čelu Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je Vido Čadonič Špelič zamenjal sindikalist dr. Janez Posedi, od katerega gosta pričakujeta veliko. "Osebno sem zamenjave vesel. Pričakovanja pa so velika. Predvsem to, da se vrne zaupanje oziroma da se ustvari odnos z nevladnimi organizacijami. Nastop gospe je bil včasih smešen in včasih - glede na izjave - neodgovoren. Verjamem v to, da bomo imeli nadzor in izvajanje zakona urejen v čim boljši prid živali. Žalostno, da včasih prostovoljci s svojimi sredstvi in časom naredijo veliko več kot za to ustanovljene in financirane inštitucije," meni Pajek.

"Mislim, da ne gre samo za njen odnos, ampak odnos večine inšpektorjev. Premalo smo sodelovali in bili uperjeni drug proti drugemu. Upam, da se bo to zdaj izboljšalo - zaradi živali. Gospa Vida pa pač ni ravno posrečeno dajala izjave v kamere oz. posrečena je že bila videti, samo neposrečeno je govorila," je še dodala Jurasova.

Klepet lahko v celoti preberete tukaj.

Živalim tudi letos ni nič bolje. Čeprav nam je v Sloveniji uspelo prepovedati cirkuse z nastopi divjih živali, kljub zakonski prepovedi reje živali zaradi njihovih kožuhov in podobnih uspehov. Bistvenih sprememb na bolje za živali ni.

Letos je človeštvo zaklalo in pojedlo približno 57 milijard kopenskih in 1 bilijon vodnih živali. Si sploh predstavljamo, koliko živali je v resnici to? Koliko življenj, koliko čutečih bitij, ki si želijo živeti svoje življenje tako, kot si želimo živeti svoje lastno mi sami?

Za izboljšanje razmer za rejne živali (abotna mi je že sama beseda "rejne" kot tudi skovanka "hišni ljubljenček", ki živali degradira v stvar) se sicer vsako leto nekaj naredi, a vse to je samo predstava za ljudi, za njihovo vest. "To je podobno, kot če bi v Guantanamu tapecirali mize za mučenje zapornikov," je zapisal v svoji knjigi "Etika v kuhinji" Gary L. Francione. Bi mi sprejeli "humano" sužnjelastništvo, "humano" pretepanje, "humano" posilstvo? No, jaz zagotovo ne. In zato tega ne privoščim nikomur, ne človeškim ne nečloveškim živalim. Ker ni vprašanje, kako čutijo, dejstvo je, da čutijo. Če bi na vašem kavču ležal pujs namesto psa, bi vam to postalo jasno. S pujsom po imenu Ares bi stkali podobne vezi, kot jih stkemo s psom. Ugotovili bi, da so pujsi pravzaprav čiste živali in da tista "umazan si kot svinja" pravzaprav ne drži, da so celo bolj inteligentni od psa in da imajo svoj značaj.

Tako kot psi in mačke, ki so nam ljubi, in zaradi fotografij, na katerih Kitajci jedo prav te, prebledimo in zbolimo od groze ter pozivamo k sveti vojni. V čem je problem, da ne naredimo povezave? Kaj nam preprečuje, da ne dojamemo, da med psom in pujsom ni razlike? Da ne dojamemo, da imajo nečloveške živali ravno tako oči, jezik, možgane, srce, pljuča, ledvice, jetra itd., katerih funkcija je enaka, kot je funkcija naših oči, jezika, možganov, srca, pljuča, ledvic, jeter itd.? Da pravzaprav med človeškimi in nečloveškimi živalmi ni razlike.

Z vami bi rada delila nekaj misli iz knjige "Etika v kuhinji; Ali je prav jesti živali" avtorjev Garyja L. Franciona in Anne Charlton. Neskončno me veseli, da se knjige s tako tematiko prevajajo vse pogosteje tudi v slovenski jezik. Ker ne gre le za živali, s katerimi imamo vsak dan stik, za katere se vsaj večina pobriga in jim ni vseeno, če so mučene. Gre tudi za vse tiste "nevidne", "zanikane" živali, ki nam predstavljajo udobje, ki so mučene in ubite daleč stran od naših oči in naše vesti. Tiste, katerim odrekamo pravico do življenja, ker smo pač tako (o)določili.

Načeloma se vsi strinjamo, da je napačno povzročati živalim nepotrebno trpljenje in smrt. Kako torej lahko upravičimo dejstvo, da vsako leto ubijemo milijarde živali za hrano?

Najboljši izgovor, ki si ga lahko domislimo za nepredstavljivo količino trpljenja in smrti živali, je, da so okusne. Uživamo v okusu hrane živalskega izvora. Toda, ali se to razlikuje od zagovora ljubitelja pasjih bojev, ki pravi, da pasje boje upravičuje njegov užitek ob gledanju?
Med navedenima stališčema ni nobene razlike, vsaj ne v moralnem smislu. Če živalim pripisujemo moralo vrednost - če zavračamo idejo, da je žival zgolj stvar - moramo v skladu z lastnim prepričanjem nehati uživati hrano živalskega izvora. Veganska prehrana ni v nobenem pogledu "skrajna", pač pa je skrajen razkorak med tem, kar pravimo, da verjamemo, in našim ravnanjem, kar zadeva živali." *

"Prehranjevanje z živili živalskega izvora ni življenjskega pomena, je zgolj naša izbira. Je navada.

Če ste se odločili uskladiti svojo moralo s svojimi usti in osvojiti vegansko prehrano, vam želiva dati nasvet. V družbi, v kateri se večina ljudi prehranjuje z živili živalskega izvora in v kateri je cenjen konformizem, nekonformistično ravnanje pa pogosto zavrženo kot "skrajnost", se bo neizogibno dogajalo, da vas bodo imeli za "skrajneža".

Naj vas to ne moti.

V resnici je skrajnost jesti razpadajoča trupla, zatem mleko, namenjeno mladičem druge živalske vrste, in pa neoplojena ptičja jajca.

Skrajnost je imeti nekatere živali za družinske člane in sočasno zabadati vilice v trupla drugih živali.

Skrajnost je misliti, da je moralno sprejemljivo povzročati trpljenje in smrt čutečim bitjem, zgolj zato, ker so "dobrega okusa".

Skrajnost je reči, da se zavedate, da ni mogoče moralno upravičiti "nepotrebnega" trpljenja in ubijanja, potem pa dan za dnem nadaljevati popolnoma nepotrebno izkoriščanje živali.

Skrajnost je ostro kritizirati ljudi, kot je Michael Vick (igralec ameriškega nogometa, ki je organiziral pasje boje na svojem posestvu in bil zaradi tega obsojen na zapor), ob tem pa še naprej jesti hrano živalskega izvora.
Skrajnost je pretvarjati se, da nam je za mir, medtem ko ohranjamo nasilje trpljenje, mučenje in ubijanje kot sestavni del vsakdanjega življenja.

Skrajno je reči, da nam je mar za živali in da so živali članice moralne skupnosti, obenem pa podpiramo (tudi finančno), spodbujamo in promoviramo etikete, ki označujejo meso in mlečne izdelke "zadovoljnih" živali.

Skrajnost je nehati jesti meso, ob tem pa še naprej uživati mlečne izdelke, saj ni prav nobene smiselne razlike med mesom in mlečnimi izdelki (ali drugimi živili živalskega izvora). V proizvodnji mlečnih izdelkov, jajc itd. je prav toliko trpljenja kot v proizvodnji mesa.

Skrajnost je jesti hrano, ki povzroča bolezni in uničevanje okolja.

Skrajnost je spodbujati otroke k ljubezni do živali, ob tem pa jih učiti, da lahko tiste, ki jih imajo radi, tudi prizadenejo. Otroke učimo, da je ljubezen združljiva z nasiljem. To je huda skrajnost in to je tudi zelo žalostno.

Skrajnost je domišljati si, da bomo kdaj koli našli moralno pravo smer v odnosu do živali, dokler bodo živali na naših mizah.

Skrajnost je govoriti, da imamo radi živali, ob tem pa še naprej jesti njihove trupe in izločke." *

Sočutje ni nikoli skrajno.

O. p. Kolumna je bila prvič objavljena na portalu Pes moj prijatelj

Psička, ki doji tigrčka, osel, ki na hrbtu prenaša ovco, labod, ki krmi krapa in opica, ki obira uši papigi. Zakaj pa ne?

Takšne in podobne prizore ponuja mati narava v pisanem živalskem svetu, kjer so običajno vloge, kdo je plenilec in kdo plen, kdo je močnejši in kdo na dnu prehranjevalne verige, sicer jasno razdeljene. A ne vedno. Če različne živali od malih nog odraščajo skupaj, navežejo tesne vezi, ki kljubujejo običajnim razmerjem moči.

Spodaj smo tako našli primere nekaterih nenavadnih živalskih prijateljstev.

Fotografija se vam poveča ob kliku na njo.

Ljudje smo si vzeli pravico, da smo živali uporabili v vojnah, po opravljenih nalogah pa smo jih zavrgli, pomorili in pozabili, opozarja zgodovinar Žiga Koncilija.

V smrtonosni ples orožja, nasilja in pomanjkanja, v katerem sta se Evropa in del preostalega sveta zavrtela pred 100 leti, so bile pritegnjene tudi živali. Na milijone jih je moralo opravljati tako transportna kot najrazličnejša druga dela na vseh bojiščih 1. svetovne vojne. A danes o njihovi vlogi in prispevku k reševanju človeških življenj skoraj ne govorimo. Čeprav je bilo število uporabljenih tankov precej manjše, bomo o teh tehničnih iznajdbah našli veliko več razprav kot o vlogi živali.

Obstajajo pa fotografije, ki dokazujejo, da so kopita, tačke in krila lahko prišla do krajev, kamor mehanizacija ni zmogla. Ob popolnoma strateško pomembnih nalogah pa so vse te živali opravljale tudi neformalno "delo" - bile so prijateljice utrujenih vojakov, jim dajale toplino in možnost za izražanje čustvene plati, ki so jo v brezkompromisnem svetu vojne morali potiskati v ozadje.

O tem, kakšna je bila vloga živali v veliki vojni in kako jih je človek izkoristil, nato pa zavrgel, smo se pogovarjali z zgodovinarjem in raziskovalcem s Filozofske fakultete v Ljubljani Žigo Koncilijo.

V zadnjem letu, ko mineva 100 let od začetka 1. svetovne vojne, se o dogodkih pred stoletjem veliko pogovarjamo. Vemo, kaj je totalna vojna pomenila za ljudi tako na bojiščih kot v zaledju, kako je napredovala tehnika, kako so se spreminjale družbene ureditve. O tem, kako veliko vlogo so v vojni odigrale živali, pa vemo zelo malo. Zakaj smo na njih pozabili?
Žal se moram z vami strinjati. Na eni strani imamo številne raziskave o vojaških bitkah ali tehničnih novitetah - tankih, letalih - o živalih, ki so bile vsenavzoče, saj skoraj ni fotografije, na kateri ne bi bila vsaj kakšna žival, pa se govori izjemno redko. Sam vidim glavni razlog v odnosu ljudi do narave in s tem tudi živali, ki se vse od takrat očitno bistveno ni spremenil in ki se zrcali tudi v našem odnosu do preteklosti in takšnih tem. Tako je bilo v preteklosti le malo primerov poklonov živalim, kot je bil avgusta 2003 postavljen spomenik v londonskem Hyde Parku. To postavlja ogledalo antropocentrični realnosti naše družbe. Upanje ohranjajo redki raziskovalci, kustosi, umetniške upodobitve, kot je bila pred kratkim odprta postavitev Živalskega mrtvaškega plesa, in amaterski ljubitelji tovrstnih tem.

Število uporabljenih živali kot tudi množica različnih živalskih vrst, ki je bila vključena v vojno, je osupljivo. Kakšni in kako natančni so podatki o tem?
Glede na to, da je tema relativno slabo raziskana, je težko govoriti o natančnih številkah. Po kombinaciji podatkov, ki so mi bili med raziskavo na razpolago, lahko ugotavljam, da se je število uporabljenih konj, ki so bili najštevilčnejše živali, gibalo nekje med 12 in 15 milijoni. Poginilo pa jih je nekje od šest do devet milijonov. Za druge živali je veliko težje poiskati zanesljive številke, jih je pa bilo vsekakor veliko manj kot konj. O psih lahko govorimo o številkah nekje okoli 100.000.

Prva svetovna vojna je spremenila bojevanje na mnogih področjih in pomenila prelom s starim 'džentelmenskim' bojevanjem. V preteklosti lahko gledamo predvsem podobe konjenikov, ki dirjajo v napad in vodijo vojsko. Kakšna pa je bila vloga konjev v veliki vojni?
Prva svetovna vojna je pomenila postopen zaton klasičnih konjeniških naskokov in s tem njene bojne vloge. Uporaba topništva in mitraljezov, pozicijsko bojevanje in motorizirane enote so konjenico potiskali v zaledje. Konje so tako uporabljali le še v podporne naloge - za kurirsko službo, patruljiranje, ščitenje bokov, zapolnjevanje praznih mest na fronti. Klasični konjeniški naskoki so bili popolnoma neprimerni na najpomembnejšem zahodnem bojišču in npr. na soškem bojišču. Na vzhodni fronti se je občasno, pa še to na začetku vojne, še lahko uporabljala v večjem obsegu, na primer v največji konjeniški bitki pri Jaroslawicah avgusta 1914, nekaj uspehov pa je konjenica dosegala tudi na bojiščih Bližnjega vzhoda. A konjeniške polke so postopoma razpuščali, večina konjev se je tako znašla predvsem v logističnih nalogah. Vlekli so topove, vozove s strelivom, sanitetne enote, hrano in drugi vojaški material.

Se je pomembnost vloge konjev razlikovala med frontami? Ob Soči je bilo motoriziranega transporta manj kot na primer pri bitki pri Verdunu.
Glavne oskrbovalne linije prve svetovne vojne so do nekaj kilometrov pred bojnimi položaji predstavljale železnice, od tam naprej so glavno vlogo odigrale živalske transportne enote, čeprav so jih začele počasi že dopolnjevati motorizirane transportne enote. Uporaba transportnih živali je bila odvisno od območja in razmer. Najpogosteje naletimo na transportne konje, mule in osle najdemo na težjih, gorskih terenih, močan vol je bil primeren za težke tovore v obdobjih »pomladnega blata«. Na puščavskih območjih najdemo enogrbe kamele, v hladnejših okoljih dvogrbe kamele in severne jelene.

Kakšna je bila torej glavna razlika med uporabnostjo konja in uporabnostjo mule?
Konji so bili hitrejši, a veliko bolj občutljivi. Zaradi pogoste slabe oskrbe s krmo in vodo so bili izčrpani in izpostavljeni boleznim. Ker so bile tudi vremenske razmere slabe, je to pogosto pomenilo množično poginjanje. Presenetljiv je podatek, da je le četrtina konjev umrla za posledicami eksplozij, strelov, bojnih strupov. Na drugi strani so imeli veterinarji veliko manj dela z osli in mulami, ki so se izkazali za veliko bolj odporne in trpežne. Mule so ob eksplozijah pogosto obstale in le zastrigle z ušesi, zbezljani konji pa so bili v takih primerih nevarni sebi in drugim. Tudi na gorskih terenih je korak mule in osla veliko bolj zanesljiv.

Pes je po pregovoru človekov najboljši prijatelj. Tudi v vojni je dobil pomembne naloge.
Pes ima zelo izostren vonj in sluh, zato so ga lahko uporabljali v raznovrstne namene. Najbolj osnovna naloga je bila naloga čuvaja, ko so psi opozarjali na morebitne bližajoče se nasprotnike. Pogosto so spremljali vojake na patruljah ter jih opozarjali na nevarnosti, zasede, položaje nasprotnika. Psi so bili tudi kurirji in na ovratnicah nosili posebne tulce, v katere so vojaki vstavljali sporočila in jih pošiljali na želena mesta. Verjetno najbolj znani so bili psi Rdečega križa oz. t. i. sanitetni psi, ki so reševali ranjene vojake na težje dostopnih terenih. Ponoči so na »nikogaršnjem« ozemlju iskali ranjence, ki brez njihove pomoči ne bi imeli možnosti, da jih najdejo bolničarji. Koliko vojakov je bilo rešenih na takšen način, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. O transportnih psih so pisni viri sicer revni, ohranjene pa so številne fotografije. Psi so lahko vlekli strojnice, vojaški material ali pa so ga nosili na svojih hrbtih. Vojaki soške fronte so se zelo razveselili takšnih psov, sploh če so v torbah našli alkohol ali tobak.

Potem so tukaj še golobi pismonoše, ki zvenijo skoraj kot iz kakšnih pravljic, a so dejansko reševali življenja in komunikacijo, ko ta sicer ne bi bila mogoča. Pogosto so bili prav zadnje upanje vojakov sredi napada. Poznate kakšne zanimive podatke?
Res je, to ni pravljica. Zgovoren je podatek, da so britanske enote skupaj uporabljale 100.000 golobov in 95 odstotkov se jih je uspešno vrnilo s poslanimi sporočili. Velikokrat se je zgodilo,, da so bile radijske in telefonske povezave nezanesljive ali pretrgane, tekači in psi kurirji pa so predstavljali veliko večje tarče za nasprotnike, pa tudi počasneje in težje so premagovali razrit teren. V takšnih primerih so lahko golobi odigrali ključno vlogo pri prenosu sporočil. Napredujoče enote so lahko prek njih sporočale zaledju različne podatke o položaju sovražnikovih enot, topništva. Najdemo primere, ko so golobi dejansko reševali obkoljene enote.

Premagovali so lahko tudi velike razdalje.
Da, tudi do 100 in več kilometrov daleč je zabeležena razdalja. Vojaki so golobe prenašali na fronto v posebnih košarah, imamo tudi primere, ko so jih prenašali psi, in ko je bilo treba sporočiti novico, so listek zataknili v poseben tulec in ga izpustili. Če je bilo sporočilo zares pomembno, so spuščali več golobov z istim sporočilom. Ti so bili nato naučeni, da se vračajo v golobnjak, od koder so jih odpeljali. Golobnjaki so bili tako stalni kot premični. In ko je golob priletel vanj, se je oglasil zvonček. Tako so vedeli, da je prišla pošta.

Da so

te živali vse to zmogle, so jih morali tudi pravilno zdresirati. Kako je potekalo urjenje?
Uporaba nekaterih živali je imela do takrat v večini držav že dolgo tradicijo in vsaka država je oblikovala svoje sisteme urjenj. Osnovna naloga konjev je že v civilnem življenju bila transport, zato tukaj ni bilo potrebe po posebnih urjenjih. Morali so jih navaditi na streljanje in vojni hrup. Več pozornosti je bilo namenjeno konjem, ki so bili namenjeni konjeniškim enotam. Pri psih je imela vsaka država svoj pristop. Nemci so bili bolj naklonjeni čistokrvnim pasmam, koto so nemški ovčar, doberman in rotvajler. V Veliki Britaniji in Franciji pa so ob pasemskih psih (krvosledniki in ovčarji) z velikim uspehom uporabljali tudi mešance. Najzahtevneje je bilo dresirati sanitetne in kurirske pse - sploh tiste, ki so znali prenašati sporočila med enotami, ki so spreminjale položaje. Najtežje pa je bilo pse odvajati od laježa in jih prilagajati bojnim razmeram.

Glede na to, da je z leti vojne počasi primanjkovalo skoraj vsega - od vojnih potrebščin do hrane - še posebej centralnim silam, je bila verjetno tudi dobava živali otežena?
Fenomen totalnosti prve svetovne vojne je pomenil tudi to, da so bile vojskujoče države v medsebojnem izčrpavanju prisiljene uporabiti vsa sredstva. V to sodijo tudi živali. Antantne sile so bile zaradi obvladovanja čezmorskih poti v veliki prednosti. Lahko so se zanašale na dobave živali iz Severne in Južne Amerike. Samo v Severni Ameriki je bilo 21 milijonska čreda konjev, t. i. jenkiji, ki so bili na voljo britanskim in francoskim enotam, kljub ameriški politiki nevtralnosti. Prav tako so imeli veliko manjše težave pri dobavi krme kot centralne sile, ki so se z razvojem vojne, predvsem zaradi celinske zapore in slabih letin, spoprijemale z nerešljivimi težavami pri dobavi.

Rezerve so zato iskali na zasedenih ozemljih.
Prvotni vojaški načrti so sicer predvidevali oskrbovanje živali z zalogami, ki bi jih zasegali ob napredovanju vojaških enot. Toda, ko je prišlo do pozicijskega bojevanja, je bilo treba vso krmo pripeljati iz zaledja. Vojske, ki jim je uspelo oblikovati zadostno logistično podporo, so bile v veliki prednosti. Kako pomembno je bilo vprašanje preskrbe živali, pove podatek, da je bila krma po volumnu največji vojaški tovor, pretovorjen v francoskih pristaniščih.

So države kovale napad na nasprotnika tudi v smislu uničenja njihovih živali? So razvile način širjenja kakšne smrtonosne živalske bolezni?
Zanimivo vprašanje. V samih virih na temo naletimo izjemno redko, kar je po svoje tudi zgovorno. To si lahko razlagamo tako, da so živalim priznavali določen status in imeli do njih določeno stopnjo spoštovanja, prizanesljivosti ali celo usmiljenja. Več je primerov, ko so nasprotnikove živali zasegli in jih nato sami uporabljali. Najdemo tudi primere načrtnih sabotaž, ko so nemški vohuni skušali preprečevati dobave ameriških konjev v Evropo s tem, da so jih poskušali zastrupiti že na zbiralnih postajah. Tudi podmorniško delovanje je prizadelo ladje, ki so prevažale konje, vendar je šlo v tem primeru za neselektivno uničevanje transportnih ladij. Znani so tudi primeri uničevanja golobov na zaseženih ozemljih, da jih ne bi uporabljali za prenašanje sporočil.

Ker so imele živali tako pomembno vlogo in ker je že v urjenje bilo vloženega veliko truda in časa, so verjetno za njih vsaj dobro skrbeli?
V tej vojni so bile prvič v takšnem obsegu organizirane veterinarske enote. Do takrat nimamo primerov, da bi veterinarji spremljali vojaške enote, tokrat pa so bile veterinarske enote del vojaških sistemov, veterinarji so imeli uniforme in čine. Seveda pa je bila skrb za živali odvisna od vsakokratnih razmer in položaja bojišč. Najbolje so bile veterinarske enote organizirane v britanski in ameriški vojski, nekoliko slabše v francoski, nemški in avstro-ogrski, najslabše pa v ruski vojski. Veterinarji in tehniki so spremljali napredujoče enote in oskrbovali živali na samem bojišču. Opravljali so tako preventivne kot tudi kurativne posege na bojišču, v najslabših primerih so jih humano uspavali. Ranjene ali bolne živali so bile prepeljane v veterinarske bolnišnice. Na našem ozemlju sta bili dve - v Kranju in v Mariboru.

Zanimivo je, da so za vojaške namene vključevali tudi druge živalske vrste, celo kanarčke in kresničke.
Kresničke so bile posebnost, primerne pa so bile za nočno branje zemljevidov. Uporaba kanarčkov pa ni bila novost, saj so jih za odkrivanje ogljikovega monoksida uporabljali že rudarji. Ker so se v tej vojni prvič uporabljali tudi bojni strupi, je njihova občutljivost zaznavanja strupov pogosto reševala življenja vojakov.

Ob tem pa so tudi lepo peli. Živali so vojakom prinašale razvedrilo, toplino, tolažbo. Na frontah v dolgih dnevih hudih obstreljevanj tudi to ni zanemarljiva plat.
Res je, našel sem pesem nekega britanskega vojaka, ki jo je posvetil kanarčku. Za posameznika daleč od doma, prestrašenega, osamljenega, v stalnem smrtnem strahu je vsak tak ljubljenček pomenil nenadomestljivo tolažbo in upanje. Tako so živali odigrale tudi posrednejšo vlogo krepitve morale vojakov. Za ljubljenčke ali kot maskote so vojaki uporabljali najrazličnejše živali, od domačih psov, mačk, do divjih vran, srn, prašičev.

Seveda pa ne moreva mimo živalskih nadlog. V jarkih so se spopadali z vse bolj drznimi podganami, ki so jim med spanjem tekale čez obraz in jim kradle hrano. Uši pa so imeli menda kar vsi vojaki.
Če so na eni strani živali moralo krepile, so jo druge zniževale. Podgana in uš sta postali sopomenki za razmere v 1. svetovni vojni. Največ je bilo rjavih podgan, ki zrastejo do velikosti mačk in se lahko v petih tednih namnožijo za dvanajstkrat. Bile so predrzne, kradle so hrano in pogrizle vse, kar se je dalo. Predstavljale so veliko težavo vojskam, ki so se jih poskušale na različne načine znebiti. Vojaki so jih lovili, streljali, urili mačke in pse, jih poskusili zastrupiti. Najdemo celo poziv francoskega časnika, naj vojaki ulovljene podgane odrejo, iz kožuščkov pa si bodo ženske lahko krojile krznene plašče. Druga nadloga pa so telesne in sramne uši. Še posebej nadležne so bile telesne, saj se jih je bilo težko znebiti. Izlegle so jajčeca v šive vojaških uniform, uši pa so se izlegle na toploti - torej, ko so vojaki nosili uniforme. Povzročale so bolezni. Največje težave je povzročala jarkovna mrzlica, ki je zdesetkala vojaške enote.

Kakšna pa je bila usoda vseh teh živali, o katerih sva govorila, po koncu vojne?
S tem vprašanjem se vračava na začetek najinega pogovora, namreč na odnos človeštva do narave in živali. Vojne živali so s koncem vojne postale neuporabne, zato so se jih poskušali vojaški sistemi oziroma države čim hitreje in čim ceneje znebiti. Milijone konj in sto tisoč drugih živali so prodali v zakol ali pa za težka dela na kmetijah, v industriji ali civilnem transportu. Nekatere pa so preprosto usmrtili in s tem privarčevali stroške njihove oskrbe in transporta. Takšna usoda je doletela tudi take, ki so jih ljudje prostovoljno oddali v vojne namene. Zelo redki so primeri, kot je primer žene angleškega oficirja Dorothy Brooke, ki je ob spoznanju, kaj se dogaja z vojnimi konji v Egiptu, ustanovila društvo za zaščito konjev ter jih začela odkupovati in s tem reševati.

Kdor bežno spremlja kasaške dirke, bi utegnil pomisliti, da kasači mučijo konje in jih pretepajo, kar pa večinoma ni res. Kasač namreč z bičem udarja mimo konja in s tem povzroči pok, ki spodbudi konja.

Najdaljšo tradicijo kasaških dirk poznajo v Ljutomeru, kjer so prvo dirko priredili že leta 1874. Kje v Sloveniji še prirejajo dirke, koliko je tekmovalcev, kakšen je nagradni sklad in predvsem: ali držijo trditve nekaterih človekoljubnih organizacij, da gre za mučenje živali, smo se pogovarjali z veterinarjem, ljubiteljem in lastnikom konj ter nekdanjim trenerjem kasačev Jernejem Ponikvarjem.

Kako priljubljene so kasaške dirke v Sloveniji? Koliko je tekmovalcev, koliko konj nastopa?
Kasaške dirke so v Sloveniji vsekakor priljubljene. Znano je, da ima Ljutomer s svojim priznanim ljutomerskim kasačem dolgo tradicijo, nastanek pasme je zapisan že v letu 1880. Ljutomerčani so svojo pasmo znali negovati in to počnejo še danes, zato so kasaške dirke zelo priljubljene. V Sloveniji letno nastopi okoli 200 različnih kasaških konj. V lanski sezoni je nastopilo 237 konj, tekmovalcev/voznikov konj pa je bilo 144.

Kako mladi so kasači? Kje je postavljena omejitev?
Glede na pravilnik ZDKCS-ja (Zveze društev kasaške centrale Slovenije) je dovoljeno štartati kasaškim konjem v starostnem razponu od 2 do 14 let. Na tekmovanjih seveda konje smiselno kategoriziramo v čim bolj enakovredne skupine. Edino dvoletni konji lahko tekmujejo le v svoji generaciji, saj gre za resnično mlade konje, prihodnje šampione, ki jim enostavno ne smemo dovoliti, da bi že v zgodnjih letih presegali sami sebe. To je eden izmed vgrajenih mehanizmov v sistemu reje, s katerim mlade konje obvarujemo pred pretreniranostjo in poznejšimi poškodbami. Sama starostna omejitev, zapisana v pravilniku ZDKCS-ja, je usklajena z evropskim pravilnikom o kasaških dirkah, nad katerim bedi evropska krovna organizacija na področju kasaškega športa UET (l'Union Européenne du Trot). To velja za celoten pravilnik o kasaških dirkah, ne le za starostno omejitev.

Kje potekajo dirke, kje je največ gledalcev, kje so največje nagrade?
V Sloveniji imamo osem hipodromov: Ljubljana, Ljutomer, Lenart, Maribor, Krško, Komenda, Ig in Šentjernej. Največ gledalcev je običajno tam, kjer je največja tradicija, to je Ljutomer. Žal smo v zadnjih letih, tudi zaradi pomanjkanja denarja, v Sloveniji izgubili kar tri hipodrome. To so Brdo pri Kranju, kjer so bile vedno ene najlepših dirk z ogromnim obiskom, Bled in hipodrom v Gornji Radgoni, kjer je bilo v času kmetijskega sejma vedno fenomenalno.

Koliko lahko zasluži zmagovalec na eni dirki?
Trenutno je v Sloveniji najmanjši nagradni sklad določen tako, da zmagovalec dobi 324 evrov nagrade. V Sloveniji je najvišja nagrada podeljena zmagovalcu kasaškega derbija in je lani znašala 3.870 evrov. Nagrade v Sloveniji so resnično nizke, če ne že kar mizerne, če pogledamo malo naokoli. V Avstriji je ta znesek vsaj desetkrat višji, v Italiji, Franciji, Skandinaviji in ZDA pa so ti zneski lahko tudi milijonski.

Je treba konja na takšnih dirkah za zmago preganjati do konca njegovih moči?
Konji so delovne živali, to delavnost imajo v genih. Konj se vedno potrudi, je pa dejstvo, da so - prav tako kot ljudje - tudi konji različnih značajev. Konji, katerih karakter ne ustreza tekmovalcu, že v procesu treninga izpadejo iz tekmovalne skupine. Takšni konji enostavno ne nadaljujejo treningov in ne pridejo do tekmovanj. Res je, da na kasaških tekmovanjih ne vidimo prizorov, kot jih včasih na tekmovanjih v smučarskem teku ali na maratonih, ko se tekmovalci sesedejo v cilju. Vedeti moramo, da se kasaške dirke tečejo v glavnem na tri razdalje - 1.600 m, 2.100 m in 2.600 m -, kar so za konje kratke preizkušnje in bi jih lažje primerjali s teki atletov na 100 m, 200 m in 400 m. Pri atletih je trenutna utrujenost velika, vendar se hitro predihajo in umirijo, enako je pri konjih.

Nekateri menijo, da gre za mučenje živali. Kasači, na primer, z bičem pretepajo konja. Se strinjate, da je to mučenje, čeprav je konju tek v veselje?
Mučenje živali je lahko tudi stvar perspektive. Zame je mučenje živali tudi, če pes spi v postelji z gospodarjem in je pokrit z odejo. To ni normalno, zdravo okolje za psa. Pri konjih se spodbuja njihovo nagnjenje k teku. Konji se treningu ne upirajo. Sam sem osem let treniral in skrbel za tekmovalne konje in mirno lahko povem, da je bilo konjem lepo. Konji so bili uspešni in so lastnikom pritekli kar zavidljive vsote denarja, sebi pa prvovrstno nego in trening.

Kar se tiče "pretepanja" konj z bičem med dirko ali treningom, pa je resnično videti, da je konj tepen. A kdor pozna ta šport ve, da konj veliko bolje odreagira na zvok biča kot pa na udarec, zato je praksa, da se udarja mimo konj tako, da bič zadene ojnico in s tem povzroči pok. Ta pok je tisti, ki sprosti dodatni adrenalin, da konj še malo pospeši. To ni mučenje, to je stvar, ki je konju poznana in pogosto se zgodi, da konji čakajo takšen ukaz, da se nato "razletijo" v recimo finišu dirke.

Kakšno kazen dobi kasač, ki preveč pretepa žival? So te kazni pogoste?
Kazen za čezmerno ali nepravilno uporabo biča je predpisana. V pravilniku je predpisano, kolikokrat lahko voznik zamahne z bičem, enako, kot je določeno, da lahko bič potuje le v smeri vožnje. Na tekmovanjih pod okriljem ZDKCS-ja je kazen za čezmerno uporabo biča 40 evrov za prvo kršitev. Za ponavljanje kazni pa enako raste tudi znesek za plačilo kazni. V letu 2014 je bilo izrečenih približno 30 z bičem povezanih kazni. Moramo pa vedeti, da so tu zajete tudi kazni za nepravilno držo biča, če torej bič ni usmerjen v smeri vožnje. Lani je bilo v Sloveniji 26 tekmovalnih dni s povprečno sedmimi dirkami na dan. Mislim, da te kazni niso pogoste. Krovne organizacije zelo striktno kaznujejo nepravilnosti, povezane z bičem, in to je pravilno. Naši vozniki se na to privajajo in teh kazni je vedno manj.

Kaj pa takrat, ko konje pripravljajo za dresuro? Ali tudi v Lipici s konji kdaj ravnajo neprimerno?
Ne vem natančno, kako pripravljajo konje za dresuro, saj nisem nikoli sodeloval v tem procesu. Vem, da je to dolga šola in prepričan sem, da jo trenerji v Lipici opravijo profesionalno in na primeren način.

Konjeništvo je tudi olimpijski šport. Nekatere panoge, na primer preskakovanje ovir, so še posebej naporne. Koliko treninga mora prestati konj, da je pripravljen na takšen nastop?
Enako kot v vsakem športu. Da igraš nogomet v lokalnem klubu, ne potrebuješ veliko treninga. Če želiš igrati v Ligi prvakov, je treninga veliko več in tega vsi niti ne zdržijo. Enako je pri konjeniških športih. Olimpijska raven je resnično samo za izbrance, tako konje kot jahače. Vsi enostavno ne zmorejo.

Precej brutalne so dirke s kamelami na Bližnjem vzhodu, kjer sodelujejo celo otroci, ki so komaj shodili. Kako učinkovite so razne človekoljubne organizacije pri prepovedih takšnih tekmovanj?
Takih brutalnih "dirk" je veliko in niso samo na Bližnjem vzhodu. Spomnimo se samo španskih bikoborb. Koliko so tu uspešne razne organizacije za zaščito živali, težko rečem. Vem, da je veliko tovrstnih tekmovanj del kulture določenega naroda. To je težko spremeniti čez noč, a mislim, da je na dolgi rok uspeh vsekakor mogoč.

Udomačitev živali je bil eden izmed pomembnih korakov pri razvoju civilizacij. Potekala je z izbiranjem in nadaljnjim parjenjem manj agresivnih, laže vodljivih živali.

Eden izmed najprepričljivejših modernih primerov, kako takšen izbor poteka, je ruski eksperiment s srebrnimi lisicami (lat. Vulpes vulpes). Te so zelo cenjene zaradi svojega kožuha, vendar pa jih ne moremo gojiti v ujetništvu.

Leta 1959 je ruski biolog Dmitrij Beljajev začel uresničevati idejo o udomačitvi srebrne lisice. Izbiral in paril je tiste, ki so se ljudi najmanj bale. Od leta 1959 do svoje smrti leta 1985 je tako vodil spektakularni eksperiment, v katerem je v 40 generacijah živali ponovil dogodke, ki so se morali zgoditi pri udomačitvi volka v psa, in dejansko ustvaril udomačeno srebrno lisico.

Eksperiment uspel, krzno neuporabno
Eksperiment še vedno poteka, žal pa so zaradi omejenih finančnih sredstev precej zmanjšali število živali, kar je zaradi izgube genetske raznolikosti negativno vplivalo na rezultate. Pri tem poskusu je izredno zanimivo to, da se je spremenil tudi videz lisic. Divje lisice imajo namreč koničasta ušesa, močne čeljusti, dolge repe in temnosive kožuhe, udomačene lisice pa imajo povešena ušesa (znano je, da ima vsaj ena pasma vsake udomačene živalske vrste povešena ušesa, medtem ko je v divjini edina divja žival s povešenimi ušesi slon), manjšo lobanjo, manjšo čeljust, kratek zavit rep, s katerim mahajo in - ironično - lisast kožuh, ki je neuporaben za krznarsko industrijo.

Spremembe videza živali
Spremembo videza pri udomačitvi živali je opisal že Darwin pred več kot 140 leti in jo poimenoval udomačitveni sindrom. Do lanskega leta ni bilo natančno znano, zakaj številne udomačene vrste sesalcev kažejo podobne zunanje lastnosti. Nova teorija, objavljena v znanstveni reviji Genetics , pravi, da selektivno parjenje z namenom udomačitve spremeni razvoj nevralnega grebena. Celice nevralnega grebena se izoblikujejo ob razvijajoči hrbtenici v zgodnjih zarodkih sesalcev. Med nadaljnjim razvojem zarodka potujejo v različne dele telesa, iz njih se nato razvijejo različna tkiva - pigmentne celice (te dajejo koži/dlaki barvo), deli lobanje in čeljusti, zobje, ušesa, pa tudi adrenalne žleze, ki so središče odziva na stres (boj ali beg). Nevralni greben posredno vpliva tudi na razvoj možganov.

Pri udomačenih živalih so celice nevralnega grebena manj gibljive kot pri njihovih divjih sorodnikih. Med selektivnim parjenjem živali so bili očitno nehote izbrani osebki z napakami v razvoju nevralnega grebena. Med posledicami so tudi slabše razvite adrenalne žleze, kar pomeni, da se te živali manj bojijo. Adrenalne žleze so hormonske žleze nad ledvicami. V odziv na stres izločajo različne hormone, npr. kortizol, adrenalin in druge. Nevralni greben vpliva tudi na druge lastnosti - depigmentacijo kože na nekaterih mestih, nepravilno izoblikovan hrustanec v ušesu, napake v zobovju, pogostejši pojatveni cikel, spremembe v izločanju adrenokortikotropnih hormonov, spremenjena koncentracija nekaterih nevrotransmitorjev, podaljšano obdobje otroškega obnašanja, velikost možganov - vse to so spremembe, ki jih opazimo pri udomačenih živalih.

Ta hipoteza je prva, ki razlaga udomačitveni sindrom pri vseh vrstah živali: od psov, lisic, prašičev, konj, ovac in zajcev do nekaterih udomačenih ptic in rib. Njena potrditev z eksperimenti verjetno ni daleč, znanstveniki so tako že uspešno mapirali več genov, ki se spremenijo ob udomačitvi podgane, lisice in psa, ter ugotovili, da imajo nekateri izmed njih vpliv na razvoj nevralnega grebena.