V smrtonosni ples orožja, nasilja in pomanjkanja, v katerem sta se Evropa in del preostalega sveta zavrtela pred 100 leti, so bile pritegnjene tudi živali. Na milijone jih je moralo opravljati tako transportna kot najrazličnejša druga dela na vseh bojiščih 1. svetovne vojne. A danes o njihovi vlogi in prispevku k reševanju človeških življenj skoraj ne govorimo. Čeprav je bilo število uporabljenih tankov precej manjše, bomo o teh tehničnih iznajdbah našli veliko več razprav kot o vlogi živali.

Obstajajo pa fotografije, ki dokazujejo, da so kopita, tačke in krila lahko prišla do krajev, kamor mehanizacija ni zmogla. Ob popolnoma strateško pomembnih nalogah pa so vse te živali opravljale tudi neformalno "delo" - bile so prijateljice utrujenih vojakov, jim dajale toplino in možnost za izražanje čustvene plati, ki so jo v brezkompromisnem svetu vojne morali potiskati v ozadje.

O tem, kakšna je bila vloga živali v veliki vojni in kako jih je človek izkoristil, nato pa zavrgel, smo se pogovarjali z zgodovinarjem in raziskovalcem s Filozofske fakultete v Ljubljani Žigo Koncilijo.

V zadnjem letu, ko mineva 100 let od začetka 1. svetovne vojne, se o dogodkih pred stoletjem veliko pogovarjamo. Vemo, kaj je totalna vojna pomenila za ljudi tako na bojiščih kot v zaledju, kako je napredovala tehnika, kako so se spreminjale družbene ureditve. O tem, kako veliko vlogo so v vojni odigrale živali, pa vemo zelo malo. Zakaj smo na njih pozabili?
Žal se moram z vami strinjati. Na eni strani imamo številne raziskave o vojaških bitkah ali tehničnih novitetah - tankih, letalih - o živalih, ki so bile vsenavzoče, saj skoraj ni fotografije, na kateri ne bi bila vsaj kakšna žival, pa se govori izjemno redko. Sam vidim glavni razlog v odnosu ljudi do narave in s tem tudi živali, ki se vse od takrat očitno bistveno ni spremenil in ki se zrcali tudi v našem odnosu do preteklosti in takšnih tem. Tako je bilo v preteklosti le malo primerov poklonov živalim, kot je bil avgusta 2003 postavljen spomenik v londonskem Hyde Parku. To postavlja ogledalo antropocentrični realnosti naše družbe. Upanje ohranjajo redki raziskovalci, kustosi, umetniške upodobitve, kot je bila pred kratkim odprta postavitev Živalskega mrtvaškega plesa, in amaterski ljubitelji tovrstnih tem.

Število uporabljenih živali kot tudi množica različnih živalskih vrst, ki je bila vključena v vojno, je osupljivo. Kakšni in kako natančni so podatki o tem?
Glede na to, da je tema relativno slabo raziskana, je težko govoriti o natančnih številkah. Po kombinaciji podatkov, ki so mi bili med raziskavo na razpolago, lahko ugotavljam, da se je število uporabljenih konj, ki so bili najštevilčnejše živali, gibalo nekje med 12 in 15 milijoni. Poginilo pa jih je nekje od šest do devet milijonov. Za druge živali je veliko težje poiskati zanesljive številke, jih je pa bilo vsekakor veliko manj kot konj. O psih lahko govorimo o številkah nekje okoli 100.000.

Prva svetovna vojna je spremenila bojevanje na mnogih področjih in pomenila prelom s starim 'džentelmenskim' bojevanjem. V preteklosti lahko gledamo predvsem podobe konjenikov, ki dirjajo v napad in vodijo vojsko. Kakšna pa je bila vloga konjev v veliki vojni?
Prva svetovna vojna je pomenila postopen zaton klasičnih konjeniških naskokov in s tem njene bojne vloge. Uporaba topništva in mitraljezov, pozicijsko bojevanje in motorizirane enote so konjenico potiskali v zaledje. Konje so tako uporabljali le še v podporne naloge - za kurirsko službo, patruljiranje, ščitenje bokov, zapolnjevanje praznih mest na fronti. Klasični konjeniški naskoki so bili popolnoma neprimerni na najpomembnejšem zahodnem bojišču in npr. na soškem bojišču. Na vzhodni fronti se je občasno, pa še to na začetku vojne, še lahko uporabljala v večjem obsegu, na primer v največji konjeniški bitki pri Jaroslawicah avgusta 1914, nekaj uspehov pa je konjenica dosegala tudi na bojiščih Bližnjega vzhoda. A konjeniške polke so postopoma razpuščali, večina konjev se je tako znašla predvsem v logističnih nalogah. Vlekli so topove, vozove s strelivom, sanitetne enote, hrano in drugi vojaški material.

Se je pomembnost vloge konjev razlikovala med frontami? Ob Soči je bilo motoriziranega transporta manj kot na primer pri bitki pri Verdunu.
Glavne oskrbovalne linije prve svetovne vojne so do nekaj kilometrov pred bojnimi položaji predstavljale železnice, od tam naprej so glavno vlogo odigrale živalske transportne enote, čeprav so jih začele počasi že dopolnjevati motorizirane transportne enote. Uporaba transportnih živali je bila odvisno od območja in razmer. Najpogosteje naletimo na transportne konje, mule in osle najdemo na težjih, gorskih terenih, močan vol je bil primeren za težke tovore v obdobjih »pomladnega blata«. Na puščavskih območjih najdemo enogrbe kamele, v hladnejših okoljih dvogrbe kamele in severne jelene.

Kakšna je bila torej glavna razlika med uporabnostjo konja in uporabnostjo mule?
Konji so bili hitrejši, a veliko bolj občutljivi. Zaradi pogoste slabe oskrbe s krmo in vodo so bili izčrpani in izpostavljeni boleznim. Ker so bile tudi vremenske razmere slabe, je to pogosto pomenilo množično poginjanje. Presenetljiv je podatek, da je le četrtina konjev umrla za posledicami eksplozij, strelov, bojnih strupov. Na drugi strani so imeli veterinarji veliko manj dela z osli in mulami, ki so se izkazali za veliko bolj odporne in trpežne. Mule so ob eksplozijah pogosto obstale in le zastrigle z ušesi, zbezljani konji pa so bili v takih primerih nevarni sebi in drugim. Tudi na gorskih terenih je korak mule in osla veliko bolj zanesljiv.

Pes je po pregovoru človekov najboljši prijatelj. Tudi v vojni je dobil pomembne naloge.
Pes ima zelo izostren vonj in sluh, zato so ga lahko uporabljali v raznovrstne namene. Najbolj osnovna naloga je bila naloga čuvaja, ko so psi opozarjali na morebitne bližajoče se nasprotnike. Pogosto so spremljali vojake na patruljah ter jih opozarjali na nevarnosti, zasede, položaje nasprotnika. Psi so bili tudi kurirji in na ovratnicah nosili posebne tulce, v katere so vojaki vstavljali sporočila in jih pošiljali na želena mesta. Verjetno najbolj znani so bili psi Rdečega križa oz. t. i. sanitetni psi, ki so reševali ranjene vojake na težje dostopnih terenih. Ponoči so na »nikogaršnjem« ozemlju iskali ranjence, ki brez njihove pomoči ne bi imeli možnosti, da jih najdejo bolničarji. Koliko vojakov je bilo rešenih na takšen način, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. O transportnih psih so pisni viri sicer revni, ohranjene pa so številne fotografije. Psi so lahko vlekli strojnice, vojaški material ali pa so ga nosili na svojih hrbtih. Vojaki soške fronte so se zelo razveselili takšnih psov, sploh če so v torbah našli alkohol ali tobak.

Potem so tukaj še golobi pismonoše, ki zvenijo skoraj kot iz kakšnih pravljic, a so dejansko reševali življenja in komunikacijo, ko ta sicer ne bi bila mogoča. Pogosto so bili prav zadnje upanje vojakov sredi napada. Poznate kakšne zanimive podatke?
Res je, to ni pravljica. Zgovoren je podatek, da so britanske enote skupaj uporabljale 100.000 golobov in 95 odstotkov se jih je uspešno vrnilo s poslanimi sporočili. Velikokrat se je zgodilo,, da so bile radijske in telefonske povezave nezanesljive ali pretrgane, tekači in psi kurirji pa so predstavljali veliko večje tarče za nasprotnike, pa tudi počasneje in težje so premagovali razrit teren. V takšnih primerih so lahko golobi odigrali ključno vlogo pri prenosu sporočil. Napredujoče enote so lahko prek njih sporočale zaledju različne podatke o položaju sovražnikovih enot, topništva. Najdemo primere, ko so golobi dejansko reševali obkoljene enote.

Premagovali so lahko tudi velike razdalje.
Da, tudi do 100 in več kilometrov daleč je zabeležena razdalja. Vojaki so golobe prenašali na fronto v posebnih košarah, imamo tudi primere, ko so jih prenašali psi, in ko je bilo treba sporočiti novico, so listek zataknili v poseben tulec in ga izpustili. Če je bilo sporočilo zares pomembno, so spuščali več golobov z istim sporočilom. Ti so bili nato naučeni, da se vračajo v golobnjak, od koder so jih odpeljali. Golobnjaki so bili tako stalni kot premični. In ko je golob priletel vanj, se je oglasil zvonček. Tako so vedeli, da je prišla pošta.
Da so

te živali vse to zmogle, so jih morali tudi pravilno zdresirati. Kako je potekalo urjenje?
Uporaba nekaterih živali je imela do takrat v večini držav že dolgo tradicijo in vsaka država je oblikovala svoje sisteme urjenj. Osnovna naloga konjev je že v civilnem življenju bila transport, zato tukaj ni bilo potrebe po posebnih urjenjih. Morali so jih navaditi na streljanje in vojni hrup. Več pozornosti je bilo namenjeno konjem, ki so bili namenjeni konjeniškim enotam. Pri psih je imela vsaka država svoj pristop. Nemci so bili bolj naklonjeni čistokrvnim pasmam, koto so nemški ovčar, doberman in rotvajler. V Veliki Britaniji in Franciji pa so ob pasemskih psih (krvosledniki in ovčarji) z velikim uspehom uporabljali tudi mešance. Najzahtevneje je bilo dresirati sanitetne in kurirske pse - sploh tiste, ki so znali prenašati sporočila med enotami, ki so spreminjale položaje. Najtežje pa je bilo pse odvajati od laježa in jih prilagajati bojnim razmeram.

Glede na to, da je z leti vojne počasi primanjkovalo skoraj vsega - od vojnih potrebščin do hrane - še posebej centralnim silam, je bila verjetno tudi dobava živali otežena?
Fenomen totalnosti prve svetovne vojne je pomenil tudi to, da so bile vojskujoče države v medsebojnem izčrpavanju prisiljene uporabiti vsa sredstva. V to sodijo tudi živali. Antantne sile so bile zaradi obvladovanja čezmorskih poti v veliki prednosti. Lahko so se zanašale na dobave živali iz Severne in Južne Amerike. Samo v Severni Ameriki je bilo 21 milijonska čreda konjev, t. i. jenkiji, ki so bili na voljo britanskim in francoskim enotam, kljub ameriški politiki nevtralnosti. Prav tako so imeli veliko manjše težave pri dobavi krme kot centralne sile, ki so se z razvojem vojne, predvsem zaradi celinske zapore in slabih letin, spoprijemale z nerešljivimi težavami pri dobavi.

Rezerve so zato iskali na zasedenih ozemljih.
Prvotni vojaški načrti so sicer predvidevali oskrbovanje živali z zalogami, ki bi jih zasegali ob napredovanju vojaških enot. Toda, ko je prišlo do pozicijskega bojevanja, je bilo treba vso krmo pripeljati iz zaledja. Vojske, ki jim je uspelo oblikovati zadostno logistično podporo, so bile v veliki prednosti. Kako pomembno je bilo vprašanje preskrbe živali, pove podatek, da je bila krma po volumnu največji vojaški tovor, pretovorjen v francoskih pristaniščih.

So države kovale napad na nasprotnika tudi v smislu uničenja njihovih živali? So razvile način širjenja kakšne smrtonosne živalske bolezni?
Zanimivo vprašanje. V samih virih na temo naletimo izjemno redko, kar je po svoje tudi zgovorno. To si lahko razlagamo tako, da so živalim priznavali določen status in imeli do njih določeno stopnjo spoštovanja, prizanesljivosti ali celo usmiljenja. Več je primerov, ko so nasprotnikove živali zasegli in jih nato sami uporabljali. Najdemo tudi primere načrtnih sabotaž, ko so nemški vohuni skušali preprečevati dobave ameriških konjev v Evropo s tem, da so jih poskušali zastrupiti že na zbiralnih postajah. Tudi podmorniško delovanje je prizadelo ladje, ki so prevažale konje, vendar je šlo v tem primeru za neselektivno uničevanje transportnih ladij. Znani so tudi primeri uničevanja golobov na zaseženih ozemljih, da jih ne bi uporabljali za prenašanje sporočil.

Ker so imele živali tako pomembno vlogo in ker je že v urjenje bilo vloženega veliko truda in časa, so verjetno za njih vsaj dobro skrbeli?
V tej vojni so bile prvič v takšnem obsegu organizirane veterinarske enote. Do takrat nimamo primerov, da bi veterinarji spremljali vojaške enote, tokrat pa so bile veterinarske enote del vojaških sistemov, veterinarji so imeli uniforme in čine. Seveda pa je bila skrb za živali odvisna od vsakokratnih razmer in položaja bojišč. Najbolje so bile veterinarske enote organizirane v britanski in ameriški vojski, nekoliko slabše v francoski, nemški in avstro-ogrski, najslabše pa v ruski vojski. Veterinarji in tehniki so spremljali napredujoče enote in oskrbovali živali na samem bojišču. Opravljali so tako preventivne kot tudi kurativne posege na bojišču, v najslabših primerih so jih humano uspavali. Ranjene ali bolne živali so bile prepeljane v veterinarske bolnišnice. Na našem ozemlju sta bili dve - v Kranju in v Mariboru.

Zanimivo je, da so za vojaške namene vključevali tudi druge živalske vrste, celo kanarčke in kresničke.
Kresničke so bile posebnost, primerne pa so bile za nočno branje zemljevidov. Uporaba kanarčkov pa ni bila novost, saj so jih za odkrivanje ogljikovega monoksida uporabljali že rudarji. Ker so se v tej vojni prvič uporabljali tudi bojni strupi, je njihova občutljivost zaznavanja strupov pogosto reševala življenja vojakov.

Ob tem pa so tudi lepo peli. Živali so vojakom prinašale razvedrilo, toplino, tolažbo. Na frontah v dolgih dnevih hudih obstreljevanj tudi to ni zanemarljiva plat.
Res je, našel sem pesem nekega britanskega vojaka, ki jo je posvetil kanarčku. Za posameznika daleč od doma, prestrašenega, osamljenega, v stalnem smrtnem strahu je vsak tak ljubljenček pomenil nenadomestljivo tolažbo in upanje. Tako so živali odigrale tudi posrednejšo vlogo krepitve morale vojakov. Za ljubljenčke ali kot maskote so vojaki uporabljali najrazličnejše živali, od domačih psov, mačk, do divjih vran, srn, prašičev.

Seveda pa ne moreva mimo živalskih nadlog. V jarkih so se spopadali z vse bolj drznimi podganami, ki so jim med spanjem tekale čez obraz in jim kradle hrano. Uši pa so imeli menda kar vsi vojaki.
Če so na eni strani živali moralo krepile, so jo druge zniževale. Podgana in uš sta postali sopomenki za razmere v 1. svetovni vojni. Največ je bilo rjavih podgan, ki zrastejo do velikosti mačk in se lahko v petih tednih namnožijo za dvanajstkrat. Bile so predrzne, kradle so hrano in pogrizle vse, kar se je dalo. Predstavljale so veliko težavo vojskam, ki so se jih poskušale na različne načine znebiti. Vojaki so jih lovili, streljali, urili mačke in pse, jih poskusili zastrupiti. Najdemo celo poziv francoskega časnika, naj vojaki ulovljene podgane odrejo, iz kožuščkov pa si bodo ženske lahko krojile krznene plašče. Druga nadloga pa so telesne in sramne uši. Še posebej nadležne so bile telesne, saj se jih je bilo težko znebiti. Izlegle so jajčeca v šive vojaških uniform, uši pa so se izlegle na toploti - torej, ko so vojaki nosili uniforme. Povzročale so bolezni. Največje težave je povzročala jarkovna mrzlica, ki je zdesetkala vojaške enote.

Kakšna pa je bila usoda vseh teh živali, o katerih sva govorila, po koncu vojne?
S tem vprašanjem se vračava na začetek najinega pogovora, namreč na odnos človeštva do narave in živali. Vojne živali so s koncem vojne postale neuporabne, zato so se jih poskušali vojaški sistemi oziroma države čim hitreje in čim ceneje znebiti. Milijone konj in sto tisoč drugih živali so prodali v zakol ali pa za težka dela na kmetijah, v industriji ali civilnem transportu. Nekatere pa so preprosto usmrtili in s tem privarčevali stroške njihove oskrbe in transporta. Takšna usoda je doletela tudi take, ki so jih ljudje prostovoljno oddali v vojne namene. Zelo redki so primeri, kot je primer žene angleškega oficirja Dorothy Brooke, ki je ob spoznanju, kaj se dogaja z vojnimi konji v Egiptu, ustanovila društvo za zaščito konjev ter jih začela odkupovati in s tem reševati.