Vojna ni popolnoma spremenila le življenja vojakov, ki so morali zapustiti svoje domove in se podati na pot, velikokrat brez vrnitve, temveč je povsem spremenila tudi življenje in delovanje v zaledju. Polja so ostala brez obdelovalcev, tovarne brez delavcev, družine pa brez stalnega prihodka. Vse to breme so morale nase prevzeti ženske. Zaposlile so se v industriji, ki se je preoblikovala v proizvodnjo za vojaške potrebe, prevzele so delovna mesta v javni upravi, da je država še lahko delovala, hkrati so morale poskrbeti za pridelek na poljih in ob tem še skrbeti za otroke, ostarele starše in obnemogle znance.

A ob pregledu zgodovinskih prispevkov o tem težkem obdobju vloga žensk ni nikoli postavljena v prvi plan. "Ko govorimo o 1. svetovni vojni, so naše prve asociacije vedno topovi, bojevanje, vojaki, nesmiselno umiranje. A se moramo ob tem vprašati, kdo je v tem času nosil verjetno celo ključno breme. To so bile ženske," izpostavlja režiser, urednik in scenarist oddaje Valentin Pečenko. Lani se je na TV Slovenija dvakrat odvrtela serija Slovenci in 1. svetovna vojna 1914-1918, ki je nastala pod njegovo taktirko. V 5. delih sta s scenaristom Markom Štepcem predstavila kompleksnost teh štirih let, tokrat pa se Pečenko v polurnem dokumentarcu V fokusu: Ženske v veliki vojni 1914-1918 osredotoča predvsem na "pozabljeno polovico".

.

Za oskrbovanje front je delalo na milijone žensk
Na polovico, ki je držala pokonci vse štiri vogale hiše in gospodarstva. Samo za obrambo soške fronte in vzdrževanje avstro-ogrske armade ob Soči je moralo v zaledju delati več kot pol milijona ljudi - večina je bila žensk. Za vzdrževanje vojske na vseh treh frontah je delalo na milijone žensk. Delovnik v proizvodnih obratih je bil dolg tudi 18 ur, ukinjene so bile vse dotedanje delavske pravice, počitka ni bilo niti ob nedeljah. Ženske so vstajale ob 4. uri zjutraj, opravile najnujnejša gospodinjske dela, odšle v tovarno, kjer so ostale tudi do 23. ure zvečer, se vrnile domov, dokončale domača opravila in za nekaj kratkih ur legle, opiše vojni vsakdanjik glavni glas oddaje zgodovinarka Petra Svoljšak.

V dokumentarcu tako lahko vidimo fotografije žensk v dolgih krilih, ki natovarjajo premog, pa delavke v ljubljanski tobačni tovarni, ženske ob izdelovanju granat in ostalega streliva. Medtem so na podeželju žene morale prevzeti vsa poljedelska in živinorejska opravila. Preskrba s hrano je začela pešati, obilo živeža je potrebovala tudi vojska, kmetice pa so hitele kljubovat slabim vremenskim razmeram in pomanjkanju vprežne živine. "Sama za gospodarja, hlapca in še konja povrhu," spomni Petra Svoljšak na rek, ki ga je v Prerokovanjih zapisal Fran Saleški Finžgar.
Bolničarke v zaledju in v bližini front
A ženska roka ni bila potrebna le globoko v zaledju, temveč tudi v neposredni bližini bojevanja. Potreba po bolničarskih sestrah, strežnicah, negovalkah in asistentkah kirurgom je bila velika. Prva slovenska medicinska sestra Angela Boškin je delovala v več vojaških bolnišnicah, na Dunaju pa postala glavna sestra ter se posebej izkazala s svojo iznajdljivostjo, ko je pričelo primanjkovati sanitetnega materiala. Kako predane svojemu delu so bile bolničarke, priča tudi dejstvo, da so v vojaškem bolnišničnem kompleksu v Strnišču pri Ptuju delale bolničarke iz avstrijskih, čeških, poljskih, bosanskih, slovenskih in drugih krajev, da so poškodovani vojaki lahko govorili v svojem maternem jeziku.

K skrbi za slovenski jezik so ženske pogosto v pismih pozivale svoje drage, v begunskih taboriščih pa so pregnane učiteljice tudi organizirale pravo šolsko spiralo - od osnovnih šol do raznih tečajev za mlade begunce. Pismenost med slovenskimi ženskami je bila namreč na zelo visoki ravni. Prav tako je bila močna med njimi slovenska narodna zavest.

Ženske so povzdignile glas za mir in pravice
Ko se je vojna vlekla že več kot dve leti, kriza v državi pa je naraščala, so ženske vse pogosteje povzdigovale svoj glas v zahtevah po ureditvi perečih razmer in predvsem v zahtevah za mir. Čeprav jim je bil brez volilne pravice (v razpravah pred uvedbo splošne moške volilne pravice leta 1907 so se konservativni politiki spraševali, ali naj ob ženskah še otrokom podelijo pravico voliti, skrbel pa jih je tudi nemir v družini, če bi žena slučajno imela drugačen političen pogled kot njen mož) vstop na politično prizorišče onemogočen, so bile slovenske narodne žene gonilna sila zbiranja podpisov za Majniško deklaracijo. In zbrale so jih 200.000.

Tudi v dialog z državo so se morale prvič spustiti same, da so si uspele priboriti spoštovanje pravic, ki so jim pripadale - do vdovskih pokojnin, podpore za osnovno preživetje in podobno. Ker je sredstev v državni malhi zmanjkovalo zaradi pogoltne vojaške mašinerije, so ženske organizirale karitativno dejavnost in zbirale nujne potrebščine ter denar tako za vojne sirote, vdove in vojne invalide, kot za vse slabše preskrbljene vojake v strelskih rovih.

Konec vojne prinese olajšanje in - korak nazaj
Sistem je razpadel, vojaški stroji so se upehali, centralne sile so priznale poraz. Možje, ki so preživeli morijo, so se počasi vračali v svoje domače okolje. Potem ko so leta preživeli v povsem drugačnem svetu, se niso želeli sprijazniti, da so se razmere spremenile tudi doma. Na novo pridobljeno žensko moč, ki zmore in zna tudi brez moškega, se niso mogli navaditi in so zahtevali vrnitev stare ureditve. Na mariborski pošti so na primer moški odkrito zahtevali, da se ženskam znova prepove delo v nekoč samo njihovih poklicih.

"Epilog filma ima grenak okus, saj se je po vojni življenje počasi postavilo v stare tirnice in ženske so morale narediti korak nazaj ter opustiti marsikatero pridobitev. Družba je bila še vedno patriarhalna. Na koncu sem si postavil vprašanje, ali so bili boj, odrekanje, prizadevanja, gorje, ki so ga preživljale ženske, po vojni dovolj poplačani? Po mojem mnenju ne povsem," pove režiser Valentin Pečenko.

Ženski glas v spominih se še spoznava
Pa tudi danes njihovega osebnega doživljanja vojnih časov skoraj ne poznamo. Večina pisem, ki se je ohranila, so tista, ki so prihajala s fronte v domače kraje in so jih torej pisali moški, tudi knjige spominov imajo moške avtorje. "Koliko je ženskega glasu v spominih? To je vprašanje, s katerim se ravno ukvarjamo v okviru projekta, ki ga na ljubljanski filozofski fakulteti vodi Marta Verginella. Poskusili bomo zbrati drobce ženskega spomina, ki je bil do zdaj zelo neviden. Čeprav govorimo o tem, da so bile slovenske ženske v visokem odstotku pismene, pa odziva na to, kar so zapustile za sabo, do zdaj ni bilo," poudari Petra Svoljšak.

V letih, ko se spominjamo dogodkov iz 1. svetovne vojne, je torej čas, da v ospredje stopijo tudi ženske.

Ana Svenšek