Eden izmed najprepričljivejših modernih primerov, kako takšen izbor poteka, je ruski eksperiment s srebrnimi lisicami (lat. Vulpes vulpes). Te so zelo cenjene zaradi svojega kožuha, vendar pa jih ne moremo gojiti v ujetništvu.

Leta 1959 je ruski biolog Dmitrij Beljajev začel uresničevati idejo o udomačitvi srebrne lisice. Izbiral in paril je tiste, ki so se ljudi najmanj bale. Od leta 1959 do svoje smrti leta 1985 je tako vodil spektakularni eksperiment, v katerem je v 40 generacijah živali ponovil dogodke, ki so se morali zgoditi pri udomačitvi volka v psa, in dejansko ustvaril udomačeno srebrno lisico.

Eksperiment uspel, krzno neuporabno
Eksperiment še vedno poteka, žal pa so zaradi omejenih finančnih sredstev precej zmanjšali število živali, kar je zaradi izgube genetske raznolikosti negativno vplivalo na rezultate. Pri tem poskusu je izredno zanimivo to, da se je spremenil tudi videz lisic. Divje lisice imajo namreč koničasta ušesa, močne čeljusti, dolge repe in temnosive kožuhe, udomačene lisice pa imajo povešena ušesa (znano je, da ima vsaj ena pasma vsake udomačene živalske vrste povešena ušesa, medtem ko je v divjini edina divja žival s povešenimi ušesi slon), manjšo lobanjo, manjšo čeljust, kratek zavit rep, s katerim mahajo in - ironično - lisast kožuh, ki je neuporaben za krznarsko industrijo.

Spremembe videza živali
Spremembo videza pri udomačitvi živali je opisal že Darwin pred več kot 140 leti in jo poimenoval udomačitveni sindrom. Do lanskega leta ni bilo natančno znano, zakaj številne udomačene vrste sesalcev kažejo podobne zunanje lastnosti. Nova teorija, objavljena v znanstveni reviji Genetics , pravi, da selektivno parjenje z namenom udomačitve spremeni razvoj nevralnega grebena. Celice nevralnega grebena se izoblikujejo ob razvijajoči hrbtenici v zgodnjih zarodkih sesalcev. Med nadaljnjim razvojem zarodka potujejo v različne dele telesa, iz njih se nato razvijejo različna tkiva - pigmentne celice (te dajejo koži/dlaki barvo), deli lobanje in čeljusti, zobje, ušesa, pa tudi adrenalne žleze, ki so središče odziva na stres (boj ali beg). Nevralni greben posredno vpliva tudi na razvoj možganov.

Pri udomačenih živalih so celice nevralnega grebena manj gibljive kot pri njihovih divjih sorodnikih. Med selektivnim parjenjem živali so bili očitno nehote izbrani osebki z napakami v razvoju nevralnega grebena. Med posledicami so tudi slabše razvite adrenalne žleze, kar pomeni, da se te živali manj bojijo. Adrenalne žleze so hormonske žleze nad ledvicami. V odziv na stres izločajo različne hormone, npr. kortizol, adrenalin in druge. Nevralni greben vpliva tudi na druge lastnosti - depigmentacijo kože na nekaterih mestih, nepravilno izoblikovan hrustanec v ušesu, napake v zobovju, pogostejši pojatveni cikel, spremembe v izločanju adrenokortikotropnih hormonov, spremenjena koncentracija nekaterih nevrotransmitorjev, podaljšano obdobje otroškega obnašanja, velikost možganov - vse to so spremembe, ki jih opazimo pri udomačenih živalih.

Ta hipoteza je prva, ki razlaga udomačitveni sindrom pri vseh vrstah živali: od psov, lisic, prašičev, konj, ovac in zajcev do nekaterih udomačenih ptic in rib. Njena potrditev z eksperimenti verjetno ni daleč, znanstveniki so tako že uspešno mapirali več genov, ki se spremenijo ob udomačitvi podgane, lisice in psa, ter ugotovili, da imajo nekateri izmed njih vpliv na razvoj nevralnega grebena.