Kot pravi Mojca Urek s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, imajo zgodbe veliko socialnih in psiholoških pomenov. Z zgodbami se uredi kompleksnost sveta. Z zgodbami ne le delimo informacije, ampak jih tudi razlagamo, pojasnjujemo, interpretiramo. Osebne zgodbe so pomembne pri oblikovanju identitete, še dodaja dr. Urek, s socialnega vidika pa so pomembne, ker nam pomagajo vzdrževati družabno življenje. Ne gre pa zanemariti niti potenciala za okrevanje, ki ga prinašajo zgodbe s premoščanjem vrzeli, ki jih povzročajo težki življenjski dogodki.

Gost oddaje Ah, ta leta! je bil Feri Lainšček, pisatelj, pesnik, dramatik, scenarist, esejist, predvsem pa pripovedovalec zgodb. Kot pravi sam, je to verjetno zato, ker je v zgodnjem otroštvu, čeprav ni imel knjig, imel ob sebi ljudi, ki so bili dobri pripovedovalci. To je bil čas, ko so se ženske v nedeljo usedle pod lipo in si pripovedovale zgodbe, prav tako so to počeli moški, bodisi za gostilniškim pultom bodisi ob različnih opravilih. Skozi mamino pripovedovanje so zaživele pravljice, legende in preostalo ljudsko izročilo, oče pa ga je namesto z žuganjem vzgajal z zgodbami, ki so podajale nauke.

Zgodbe so svetovno izročilo, so izročilo civilizacije. Feri Lainšček celo misli, da so zgodbe v naših življenjih najpomembnejše, saj verjame, da se je s prvo zgodbo začela civilizacija: »Skozi zgodbe na eni strani potujejo vrednote, na drugi strani pa arhetipi, vzorci po katerih živimo.« Zato tudi v svojih delih noče modrovati, razlagati in pridigati, želi le povedati zgodbo, na podlagi katere si bralec lahko oblikuje svoje mnenje. Zato tudi verjame, da se z vsakim branjem knjiga znova rodi, ker jo vsak prebere drugače.

Tudi ilustratorka Marjanca Jemec Božič pripoveduje zgodbe, a ne z besedami, temveč s sliko. Pri tem ima rada proste roke in raje vidi, da avtor besedila ne pove preveč, saj tako lahko uporabi lastno domišljijo in ustvarjalnosti pusti prosto pot. Zato tudi trdi, da bi isto zgodbo trije ilustratorji naslikali povsem različno. Vsak vidi po svoje.

K pristnemu pripovedovanju zgodb v živo, ob avtorskih ilustracijah, pa se vrača tudi skupina kamišibajkaric iz širše Primorske, ki so se poimenovale Furje z burje. Izrazno moč kamišibaja, japonske gledališke zvrsti, uporabljajo za izpovedovanje različnih zgodb, od resnih, poučnih do šaljivih. Najraje pa se lotevajo ljudskih pripovedi, ki jih pripovedujejo kar v narečju. Dokaz, da je želja po zgodbah in po neposrednem srečanju s pripovedovalcem velika, so vedno dobro obiskani nastopi in festivali na tej in oni strani slovensko-italijanske meje.

Pripovedovanje zgodb je več kot le tradicija; je sredstvo, s katerim interpretiramo svoje življenje in svet okoli nas. V dobi informacijske preobremenjenosti je zgodbam uspelo ohraniti svojo moč, saj ponujajo globlji vpogled in čustveni odziv, ki ga surovi podatki in dejstva pogosto ne morejo zagotoviti. Zgodbe ohranjajo našo dediščino, oblikujejo našo sedanjost in navdihujejo našo prihodnost. V svetu, ki se nenehno spreminja, ostaja pripovedovanje zgodb večno relevantno in nepogrešljivo.