Tudi če omenjeni citat ni popolnoma točen, zagotovo že dolgo vemo, da ima narava lahko pozitivne učinke na človekovo telesno in duševno zdravje. Na Inštitutu Maxa Plancka za človeški razvoj v Berlinu so ugotovili, da je v mestih za kar 56 odstotkov več duševnih motenj kot v ruralnem okolju. Ugotovitve so pripisali dejstvu, da imajo meščani preprosto manj stika z naravo kot prebivalci na podeželju.

Raziskave o tem, kako na zdravje ljudi vpliva stik z naravo, je veliko in prihajajo z vseh koncev sveta. V Združenih državah so merili kognitivne sposobnosti mladostnikov. Ugotovili so, da se te izboljšajo celo za 50 odstotkov, če mladostniki preživijo samo tri dni na taboru v naravi. Na Japonskem so izmerili, da hoja po gozdu zniža krvni tlak in srčni utrip.

Z modernimi metodami slikanja, kot je na primer magnetno resonančno slikanje, so v Nemčiji ugotovili, da se v naravi manjkrat aktivira amigdala. To je del možganov, ki uravnava stresne odzive. Primerjali so dve skupini: ena se je odpravila na sprehod v gozd, druga po mestu. Pri tistih, ki so se sprehajali v gozdu, se je delovanje amigdale zmanjšalo že po eni uri. Pri sprehajalcih v mestu se aktivnost možganov ni spremenila.

Na Švedskem pa so primerjali količino porabljenih protibolečinskih sredstev pri dveh skupinah bolnikov po srčni operaciji. Tisti, ki so imeli možnost pogleda na naravno okolje, so potrebovali manj protibolečinskih sredstev.

Sodobni človek več kot 90 odstotkov časa preživi v umetnem okolju, odtujen od narave. Zato morda niti ni čudno, da so v ZDA v preteklih letih skovali termin motnja pomanjkanja narave (nature-deficit disorder). To seveda ni uradno priznana motnja, kaže pa na težavo odtujenosti od narave.

Sodobno življenje je močno povezano s sedenjem v zaprtih prostorih in uporabo različne tehnologije. Temu se seveda ne moremo izogniti, vendar bi morali del svojega časa vendarle preživeti zunaj štirih sten in stran od zaslonov. Narava namreč lahko "izniči" negativne učinke takega načina življenja. Na Finskem so na primer zelo natančno izračunali, koliko narave potrebujemo, da naše telo normalno in zdravo deluje. Priporočajo pet ur narave na mesec in nekaj krajših sprehodov vsak teden.

A ne gre samo za telesno zdravje, temveč tudi za vprašanje sreče. To je ta izmuzljiva reč, za katero se zdi, da je nikoli ne moremo prav dobro zagrabiti. V Veliki Britaniji so že pred več kot desetimi leti izdelali aplikacijo Mappiness, ki je zloženka besed "mapping" (kartiranje) in "happiness" (sreča). Pri projektu je sodelovalo več kot 20.000 uporabnikov, ki so posredovali več kot milijon podatkov. Aplikacija pa je zaznavala, kje se uporabniki počutijo srečne – izkazalo se je, da je velika večina uporabnikov najsrečnejših, kadar se udeležujejo dejavnosti zunaj, v naravi. Nova različica aplikacije naj bi bila na voljo letos.

Na Japonskem so že pred desetletji ugotovili, da gozdno okolje lahko vpliva terapevtsko. Terapijo v gozdu so poimenovali gozdna kopel. Ne gre za kopanje v gozdnem izviru, ampak za preživljanje časa v gozdu, in sicer tako, da gozd dojemamo z vsemi svojimi čuti: opazujemo drevesa, rastline, vonjamo zrak v gozdu, poslušamo ptice ali veter, lahko na primer tudi okusimo divjo rastlino in se ne nazadnje dotaknemo lista, trave ali debla. Po podatkih začetnika gozdne kopeli dr. Mijazakija se raven naših imunskih celic v gozdu poviša. Danes ima Japonska 48 uradnih terapevtskih gozdnih poti.

Terapija v naravi je danes razširjena tudi pri nas. Gozdna kopel je del ekoterapije, ki vključuje še terapevtske sprehode, zeleno vadbo oziroma telovadbo v naravnem okolju, zdravilno hortikulturo, aromaterapijo in druge pristope. Kot podporna terapija se ekoterapija najpogosteje uporablja pri povišanem krvnem tlaku, sladkorni bolezni, pomanjkanju vitamina D, pri rehabilitacijah po poškodbah ter pri različnih psihiatričnih stanjih in celo pri demenci.

Že sprehod v gozdu bo torej pozitivno vplival na naše telesno in duševno zdravje. Lahko ga popestrimo, tako da naberemo (in potem tudi pokusimo) katero od užitnih samoniklih rastlin. Slovenija leži v podnebnem pasu, kjer je nabiranje divjih rastlin mogoče skoraj vse leto, od zgodnje pomladi, ko požene prvi regrat, do pozne jeseni, ko lahko nabiramo plodove gloga. Osnovno pravilo pri nabiranju je, da nabiramo samo rastline, ki jih poznamo. Nekatere so namreč strupene, zato je potrebna previdnost. Nikakor pa to ne sme biti izgovor, da ne gremo v naravo in da ne poskusimo česa novega.

Celotna oddaja Ah, ta leta!: