Izvira iz dežel Bližnjega vzhoda, kjer so začeli vzgajati sorte, namenjene za pripravo soka in v drugi obliki tudi za vino. Tako se je vzgoja plemenite vinske trte začela razširjati po Sredozemlju. Širili pa so jo Feničani, Grki in Rimljani, ki so vinsko trto zasadili tudi na našem ozemlju.

"Vino se pojavlja v številnih mitih in zgodbah različnih kultur, pri čemer je pogosto predstavljeno kot dar bogov ljudem," pojasnjuje etnologinja Barbara Sosič iz Slovenskega etnografskega muzeja. V starem Egiptu so ga povezovali z obredi boga Ozirisa, v antični Grčiji z Dionizom, pri Rimljanih pa z Bakhom. Vino je imelo pomembno vlogo v zdravstvu, obredih, duhovnosti in vsakdanjem življenju številnih civilizacij. S širitvijo rimskega imperija se je razvijalo tudi vinogradništvo. Slavni rimski rek "in vino veritas" (v vinu je resnica) morda najbolje ponazarja rimsko vinsko kulturo, kjer so količino pitja vina vsaj na začetku poskušali omejevati. Z antičnimi kulturami in Rimljani se je gojenje vinske trte razširilo po Sredozemlju in na naše ozemlje. Že tedaj je bila trta zelo cenjena, vino pa pomemben del vsakdanjega življenja in obredov.

Latinska beseda "vinum" se je ohranila v številnih jezikih, vključno s slovanskimi, tudi slovenskim. V srednjem veku so postali samostani središča znanja in upravljanja vinogradov.

Vino je postalo nepogrešljiv del mašnega bogoslužja, pri katerem se spremeni v Jezusovo kri. Naši predniki so kmalu spoznali ne le pomen vinske trte za gospodarstvo, temveč so tudi prevzeli kulturne vidike, kot so praznovanja in obredi. Vino je nedvomno pomemben gradnik slovenske narodne zavesti in identitete. Ves čas je imelo posebno mesto v vsakdanjem življenju, obredih in praznovanjih, bilo je tesno povezano z vinogradniško tradicijo, ki se prenaša iz roda v rod. Vino je prisotno v slovenski literaturi, pesništvu, zdravicah, narodnih in ponarodelih pesmih, kjer simbolizira ne le uživanje ob delu in praznovanjih, ampak tudi povezanost z zemljo in naravo, dodaja Barbara Sosič. "Napitnico, kot je Kol'kor kapljic, tol'ko let, ali pesem En hribček bom kupil Antona Martina Slomška poznamo prav vsi in to sta le dva primera pesmi, napitnic, ki kažeta, kako je vino globoko vtkano v slovensko kulturno izročilo, saj Slovenci v teh pesmih izražamo spoštovanje do naše vinogradniške dediščine."

Vino tako ni le alkoholna pijača, je simbol veselja in tradicije, ki živi tako v družinah kot lokalnih skupnostih. Izraz "na zdravje" ostaja osrednji del našega nazdravljanja in nobeno praznovanje dosežkov ali jubilejev ne mine brez kozarca vina, s katerim si želimo srečo, zdravje in vse dobro. Korenine te navade segajo daleč v zgodovino, razširjena je po velikem delu sveta in povsod velja za izraz povezovanja in veselja ob skupnem pitju žlahtne kapljice.

O pomenu vina v naši kulturi in zavesti priča tudi to, poudarja Barbara Sosič, da je naša državna himna sedma kitica Prešernove Zdravljice, ki med drugim opeva trto in vino. "Zdravljica, napisana leta 1844, je edinstven dokaz o pomenu vina v slovenski kulturi in narodni zavesti. Gre za izjemno pesem, ki združuje elemente zdravice – tradicionalnega nazdravljanja ob kozarcu vina – s političnim in narodnim sporočilom. Prešeren povzdiguje vino kot simbol prijateljstva, miru in narodne zavesti, hkrati pa pesem slavi enakopravnost, bratstvo med narodi in željo po svobodi."

Celotna oddaja:

Danes se na svetu pridela od 260 do 290 milijonov hektolitrov vina na 7,5 milijona hektarjev površin. Vsaka lokacija ima svoje posebnosti, ki jih pravi poznavalci hitro prepoznajo, seveda pa poleg geografske lege in podnebnih razmer o končnem izdelku močno odloča tudi vinarska tradicija. In Slovenci smo na svojo zelo ponosni – ponašamo se celo z najstarejšo trto na svetu, ki je s starostjo več kot 400 let vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta na svetu, simbolizira pa bogato vinsko kulturo Maribora, Štajerske in Slovenije. Njene potomke rastejo skoraj na vseh celinah in po številnih krajih v Sloveniji.

V Sloveniji imamo sicer tri vinorodne dežele, razdeljene na devet vinorodnih okolišev. Robert Gorjak, eden izmed vodilnih slovenskih vinskih strokovnjakov ter tudi mednarodno uveljavljen ocenjevalec in poznavalec vin, avtor številnih vinskih vodnikov in monografije Slovenija, vinska dežela, se zaveda, da smo na svetovnem vinskem zemljevidu majhni, toda "Slovenci imamo radi svoja, slovenska vina, tudi pijemo največ domača vina, ker imamo širok izbor kakovostnih vin, od tistih osnovnih do vrhunskih primerkov. Resda smo majhni, morda nas ljubiteljski pivci vina po svetu ne poznajo dovolj, toda svetovni vinski strokovnjaki naša vina poznajo in prepoznajo njihovo kakovost."

Čeprav nismo med večjimi vinarskimi državami na svetu in so gonilo razvoja pri nas prevzele nekatere večje družine vinarjev, Primož Lavrenčič iz Orehovice pri Podnanosu, predstavnik šeste generacije vinarjev v družini in hkrati predstavnik novega vala primorskih in slovenskih vinarjev, vidi pravo smer razvoja v vrnitvi k ekološkemu, biodinamičnemu vinogradništvu, lokalnim sortam in tradicionalnemu kletarstvu, ob tem pa poziva k oblikovanju nacionalne strategije razvoja vinarstva pri nas. Vino je, kot pravi, produkt človekovega partnerskega odnosa z naravo. Človekova naloga pri vinarjenju je, kot je prepričan, vse manjša – sam se trudi pustiti naravi pot v kozarec, kot pravi, saj je njegov namen, da s svojimi posegi ne zakrije pravega izraza vina.

Zato pri pridelovanju upošteva biodinamični način, kar pomeni, da uporablja manj intenzivne gojitvene tehnike brez uporabe kemičnih preparatov. Poskuša delati v sinergiji s trto, vinom in naravo. "Vino pridelujemo po biodinamični teoriji in praksi, ki ju je konec 19. in na začetku 20. stoletja v Evropi utemelji Rudolf Steiner in pozneje nadgradila Maria Thun in ki v resnici temeljita na tisočletnih izkušnjah, uspehih in napakah naših prednikov, ki so stali in obstali brez kemičnih preparatov v poljedelstvu."

Vino naj bi izražalo tla in podnebje pokrajine, v kateri nastaja, in Lavrenčič vidi tržno nišo za naše vinarje tudi v pridelavi avtohtonih sort vina, saj smo lahko ponosni, da smo ohranili toliko starih sort, ne le na Vipavskem, temveč tudi na Štajerskem in Dolenjskem. Vino zelen kot le ena od avtohtonih vrst vina, ki jo pridelujejo le še trije vinarji na Vipavskem, je v mednarodnem merilu zelo cenjeno vino, morda še bolj kot doma, meni tudi Samo Premrn iz Orehovice. Po tem vinu nežne zlatorumene barve z zelenkastimi odtenki je veliko povpraševanje, dodaja. Čeprav namerava svojo proizvodnjo vina zelen povečati s 5000 na 10.000 steklenic tega žlahtnega vina, pravi, da bi ga lahko prodal še mnogo več, če bi ga le imeli, in se v šali pohvali: "S kolegi vinarji tu v Orehovici, ki še pridelujemo to avtohtono žlahtno kapljico, vino zelen, smo med tremi največjimi proizvajalci tega vina na svetu!"

Slovenski vinarji torej s količino pridelanega vina ne morejo konkurirati na svetovnem trgu, lahko pa bi se na njem, če bi Slovenija na zemljevidu svetovnih vinskih dežel ob podpori države postala bolj prepoznavna, združeni vinarji povsem samozavestno pojavljali s kakovostnimi vini iz različnih slovenskih vinorodnih dežel in predvsem z našo zgodbo o vinu, na katero lahko vežemo tudi bogato kulturno, turistično in kulinarično ponudbo.